Jedro

Sospornika je dopustno zaslišati kot pričo o dejstvih, ki se nanašajo samo na druge sospornike. Zakon o pravdnem postopku ne pozna dokaza z vpogledom pisne izjave priče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga za obnovo postopka z dne 15.12.1999 in 9.10.2000 ter tožnikoma naložilo, da sta prvotoženi stranki dolžna povrniti 8.000,00 SIT, drugotoženi stranki pa 45.300,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika iz vse razlogov, navedenih v 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, v kateri predlagata, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu ugodi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajata: - brez obrazložtive so bili zavrjeni dokazi, ki sta jih tožnika predlagala na naroku dne 14.5.2001. Sodišče bi dokaze moralo izvesti in odločiti o predlogu; - prvotoženka je v postopku pred pravnomočnostjo sodbe dajala izjave kot toženka, ki ji grozi izpraznitev stanovanja. Tak pravni položaj je onemogočal tožeči stranki, brez njene lastne krivde, pridobiti izjavo od prvotoženke. Pisna izjava je drug in drugačen dokaz, kot je zaslišanje strank v postopku; - sodišče prve stopnje je spregledalo, da se izpisek dolga nanaša na drugo obdobje in v drugačni višini, nanaša pa se na obdobje, ko je stanovanje uporabljal samo drugotoženec. V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka navaja, da je prvotoženka imela možnost dati izjavo že v postopku, katerega obnovo se predlaga. Da je bila prvotoženka hendikepirana, ker ji je grozila nevarnost izselitve, je sprenevedanje, ker je bila iz stanovanja že izseljena. Da obstaja dolg iz naslova neplačane najemnine, je bilo znano že ob izdaji sodbe. Pritožba ni utemeljena. O predlogu za obnovo postopka z dne 15.12.1999: Na naroku za obnovo postopka dne 14.5.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem prvotoženke, priče Dore in Teje. S tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 354. čl. ZPP/77. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odst. 220. čl. ZPP/77). Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da izjava prvotoženke z dne 17.11.1999 in s tem v zvezi njeno zaslišenaje, ni nov dokaz, ki ga tožnika ne bi mogla brez svoje krivde uveljavljati že v prejšnjem postopku (2. odst. 422. čl. ZPP/77), zaslišanje prvotoženke na naroku za obnovo postopka ni bilo potrebno. Priča Dora naj bi izpovedala, da je prvotoženka želela izprazniti stanovanje. To dejstvo ni pravno odločilno in zato njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Priče Teje sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati, ker tožnika nista sporočila njenega naslova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izjava prvotoženke z dne 17.11.1999 in s tem v zvezi predlog za njeno zaslišanje, ni nov dokaz, za katerega tožeča stranka ni vedela in je zato utemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka z dne 15.12.1999. Bistvo pritožbe je, da tožnika od toženke nista mogla dobiti izjave, ker je imela v postopku status tožene stranke. Temu pritožbenemu argumentu ni moč slediti, ker iz navedb na listovni številki 39 spisa izhaja, da sta se tožnika in prvotoženka dogovarjali, da bo prvotoženka izpraznila stanovanje, tožnika pa ji izplačala 11.000,00 DEM. Iz navedenega je zaključiti, da sta tožnika s toženko kontaktirala in da njihovi interesi, glede izpraznitve stanovanja s strani prvotoženke, kljub obstoju pravde, niso bili nasprotujoči. Nasprotno tožbo proti tožnikoma je vložil samo drugotoženec. Pravno odločujoče dejstvo, ki se je ugotavljalo glede zahtevka po nasprotni tožbi je, koliko časa in na kakšen način je toženec uporabljal sporno stanovanje. To dejstvo je različno od dejstva, ki se je ugotavljalo po tožbi tožečih strank: ali ima prvotoženka sklenjeno najemno pogodbo in ali je podan odpovedni razlog neplačevanja najemnine. Tožnika bi zato lahko že v postopku, ki je predmet obnove, predlagala zaslišanje prvotoženke kot priče glede načina in trajanja uporabe stanovanja s strani drugotožene stranke. Sospornika se namreč lahko zasliši kot pričo o dejstvu, ki ni skupno obema sospornikoma (dr. Borivoje Poznič, Suparničarstvo, Pravnoekonomski centar Beograd, stran 79 in 80). Tožnika sta tako imela možnost, da predlagata zaslišanje prvotoženke kot priče in zato zanju to ni nov dokaz, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Predložitev pisne izjave priče, katere zaslišanje bi tožnika lahko že predlagala, ni nov dokaz. Je samo napisana izjava o tem, kaj bo priča, ko bo zaslišana, izpovedala oz. potrdila. Zakon o pravdnem postopku pozna le dokaz z zaslišanjem priče, ki mora biti izvedeno neposredno pred sodiščem, ne pa tudi dokaz z vpogledom pisne izjave priče. O predlogu za obnovo z dne 9.10.2000: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta tožnika že v postopku, ki je predmet obnove, vedela za dejstvo, da toženec ne plačuje najemnine in je bilo to dejstvo že obravnavano in pri odločitvi upoštevano. Neplačevanje najemnine je odpovedni razlog, vendar samo pod pogojem, da je lastnik stanovanja najemnika predhodno pisno opozoril na plačilo najemnine in mu dal rok za plačilo neplačane najemnine. Samo na podalgi seznama neplačane najemnine (A 10) tožnika torej ne moreta priti do ugodnejše odločbe, kot je bila izdana v postopku, ki je predmet obnove. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za obnovo postopka z dne 9.10.2000 in sicer na podlagi določila 9. tč. 421. čl. ZPP/77. Pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo zoper sklep pa ni predviden (381. čl. ZPP/77) in je bil zato nepotreben. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (166., 154. in 155. člen ZPP/77).