Jedro

Odločanje po prostem preudarku pride v poštev le, ko je jasno, da je stranka upravičena do plačila, le njegove višine ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi težavami. V obravnavani situaciji, kjer bi izvedenec lahko na enostaven način ugotovil, ali so v končnem obračunu navedene vrednosti in (večje) količine (glede na prvotno predvidene) ustrezne ali ne, za takšen primer očitno ne gre.

Med strankama je bilo sporno, do katere faze bi moral tožnik izdelati peč. Dokazno breme o vsebini dogovora in s tem, da je kljub nedokončanju peči v celoti izpolnil svojo obveznost, je na tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki I 06/00017 z dne 3.2.2006 tudi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 876.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2003 dalje do plačila. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.427,99 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, sklep o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa razveljavi oziroma da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi. Toženka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala prepozno, zato mu sodišče ne bi smelo ugoditi. Tožnik zoper takšen sklep glede na tedanjo določbo 121. čl. ZPP ni imel možnosti pritožbe, zato te razloge podaja šele sedaj. Sodišče je s takšnim ravnanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izdanega sklepa o izvršbi ne bi smelo razveljaviti in o zahtevku tudi ne odločati v pravdnem postopku. Vrnitev v prejšnje stanje pa je bila tudi sicer neutemeljena, saj je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena pravilno, na ime A.Ž., P. 9f, Vrhnika. Pritožba v nadaljevanju napada izdano sodbo tudi po vsebini. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik glede na predračun izvedel količinsko veliko več del in da je izvajal dodatna dela, predvsem stopnice. Ta dela, ki pred pričetkom niso bila znana, je po končanju natančno obračunal. Tudi iz zaslišanja toženke in njenega moža izhaja, da so bila izvedena dodatna dela, npr. izdelava jaška za meteorno vodo, stopnice in izkopi za stopnice, odvoz materiala za stopnice. Vse te postavke so zajete v dodatnem obračunu in jih je toženka dolžna plačati. Tudi izvedenec M. je v izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče upoštevalo kot navedbe toženke, ugotovil povečane količine. Kadar sodišče smatra, da zadeve brez izvedenca ne more rešiti, odloča po prostem preudarku oziroma pozove stranke, da brez angažiranja izvedenca za ugotovitev odločilnih dejstev nima potrebnega znanja. Toženka je v postopku z vsako vlogo podala nova dejstva in dokaze, ki jih je sodišče upoštevalo, na drugi strani pa ni upoštevalo dokazov tožnika. Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame tožencema. Protispisna je ugotovitev sodišča, da izdelava kamina predstavlja dodatna dela, naročena v letu 2003. V ponudbenem predračunu, ki je bil nesporno sestavljen avgusta 2002, je pod postavko 8. namreč navedena izdelava peči in kurišča za 450.000,00 SIT. Sodišče kljub neštetim opozorilom še vedno govori o kaminu, čeprav je bila ponudba dana za izdelavo peči in kurišča. Tožnik je le – to dokončal in jo zaračunal tako, kot je bilo dogovorjeno v predračunu. Po stališču pritožbe je zmotno stališče sodišča, da je tožnik dolžan z izvedencem dokazati, da je delo dokončal. Glede na to, da je tožnik na podlagi obračuna toženki izstavil fakturo, toženka pa od tožnika ni zahtevala, da naj dela dokonča, je dokazno breme na toženki. Da naj bi tožnik izdelal peč in kurišče skupaj z oblogo in dodatki za 450.000,00 SIT, je tudi sicer nelogično, saj je priča M. Ž. (mož toženke) povedal, da je za dokončanje plačal 750.000,00 SIT.

V odgovoru na pritožbo toženka predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu dolžnice (toženke) za vrnitev v prejšnje stanje z dne 19.12.2007; posledično je upoštevalo njen ugovor zoper sklep o izvršbi in le - tega razveljavilo ter postopek nadaljevalo po pravilih pravdnega postopka (glej sklep z dne 12.5.2008 na list. št. 36). V skladu z določbo 121. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3), ki je veljala v času vložitve predloga oziroma izdaje sklepa, pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, načeloma res ni bila dovoljena. To pa ne pomeni, da je takšno odločitev sodišča mogoče izpodbijati šele v pritožbi zoper končno sodbo, kot zmotno meni pritožba. Navedeno velja le za primere, ko zoper sklep posebna pritožba ni predvidena (2. odst. 363. čl. ZPP), ne pa, ko pritožba sploh ni dovoljena. Ne glede na to pa bi tožnik, če je menil, da je dolžnica predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila po preteku roka (117. čl. ZPP), lahko vložil pritožbo. Za takšen primer je bila namreč tudi pred uveljavitvijo novele ZPP – D (Ur. l. RS, št. 45/2008 z začetkom veljavnosti 1.10.2008), ki je črtala 121. čl. ZPP, pritožba dopustna. Ker tožnik kljub pravnemu pouku pritožbe ni vložil, je sklep z dne 12.5.2008 postal pravnomočen in njegove pravilnosti ni več mogoče presojati. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je o tožbenem zahtevku odločalo v pravdnem postopku, je torej pravilno, v pritožbi zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila lahko le relativne narave (1. odst. 339. čl. ZPP), pa ni podana.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Predmet zahtevka je plačilo za dela, ki jih je tožnik opravil v okolici hiše toženke ter njenega moža (izdelava škarpe, stopnic, kamina oziroma peči in kurišča, urejanje vrta). Sklenjena je bila torej podjemna pogodba (600. čl. in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, ZOR oziroma 619. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. 83/2001, s spremembami, OZ). Plačilo pri tovrstnih pogodbah je dogovorjeno s pogodbo ali določeno z aktom, sicer pa ga določi sodišče glede na vrednost dela, potreben čas in običajno plačilo za tovrstno delo (642. čl. OZ). Tožnik je zatrjeval, da račun št. 5/12 z dne 27.12.2002 v vtoževani višini 876.000,00 SIT (priloga A2) predstavlja dogovorjeno vrednost del, ki še ni bila plačana. Sprva je bil izdan predračun v vrednosti 2.235.992,00 SIT (priloga A6), naknadno pa so bila dogovorjena še dodatna dela (izdelava stopnic) za ceno (okrog) 1.100.000,00 SIT oziroma natančneje 1.091.220,00 SIT. Cena za vsa opravljena dela v višini 3.327.212,00 SIT (obračun del v prilogi A5 oziroma A8, v nadaljevanju končni obračun) se od predračuna razlikuje zato, ker je bila zaradi dodatno dogovorjenih del porabljena večja količina materiala, glede katerih pa sta se potrditvah tožnika stranki sproti dogovarjali (glej navedbe na naroku na list. št. 47 in v vlogi na list. št. 62). Tožnik je torej zatrjeval, da je bila takšna cena pogodbeno dogovorjena. Toženka je nasprotno zatrjevala, da je bilo dogovorjeno nižje plačilo (2.235.992,00 SIT po predračunu, zmanjšano za vrednost kamina 450.000 SIT, dodatno še 200.000 SIT za stopnice in 400.000 SIT za kamin), kar je tožnik (razen 200.000,00 SIT za kamin) že dobil plačano (skupaj 2.200.000,00 SIT), z novim izračunom pa ni soglašala.

Glede na to, da je bila pogodbena cena med strankama sporna, bi moral tožnik dokazati, da je bila med strankama dogovorjena cena 3.327.212,00 SIT oziroma da je toženka po zaključku del potrdila končni obračun, iz katerega izhaja takšna vrednost del, s čimer bi nastala nova plačilna obveznost. Tožnik namreč nosi dokazno breme za trditve, na katere opira svoj zahtevek (7. in 212. čl. ZPP). Takšnemu bremenu pa ni zadostil; ponudil je le svoje zaslišanje, njegovi izpovedbi pa sodišče prve stopnje (utemeljeno) ni sledilo. Razloge, zakaj je verjelo toženki in njenemu možu M. Ž., ki sta zanikala, da bi obračun prejela in da na ceno 3.327.212,00 SIT nista pristala, in ne tožniku, ki je zatrjeval nasprotno, je sodišče jasno in prepričljivo navedlo v 1. odst. na strani 3 in 2. odst. na strani 4 sodbe. Da sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni (ustrezno) obrazložilo, kot mu to očita pritožba, torej ne drži. Pritožbeno sodišče dokazno oceno, ki je pritožba argumentirano niti ne izpodbija (razen v zvezi s pečjo), v celoti sprejema. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na enostransko izdelan končni obračun del; glede na to, da ta ne vsebuje podpisa toženke, tožnik pa ni dokazal niti tega, da ga je toženki sploh poslal (npr. s predložitvijo dokazila o oddaji poštne pošiljke ali povratnice), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da obračun nima nikakršne dokazne vrednosti in gotovo ne potrjuje, da se je toženka strinjala s ceno 3.327.212,00 SIT, ki je v njem navedena.

Do v obračunu navedenih postavk bi bil tožnik lahko upravičen tudi, če bi šlo za nepredvideno dodatno delo in material, pod pogojem, da je toženko o tem nemudoma obvestil (3. odst. 643. čl. OZ). Njihovo vrednost pa bi moral glede na zgoraj omenjeno pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena na ustrezen način dokazati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi količino in vrednost materiala lahko ocenil le izvedenec gradbene stroke, ki pa ga tožnik ni predlagal pravočasno (286. čl. ZPP). Glede na to, da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, pritožba neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodišče opozoriti, naj predlaga izvedenca. Da bi bilo to potrebno, je bilo tožniku jasno tudi brez poprejšnjega opozorila sodišča, saj ga je dejansko predlagal (vendar ne pravočasno). Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na mnenje izvedenca za gradbeništvo P. M., ki ga je v spis priložila toženka (priloga B6). Glede na to, da je bilo pridobljeno pred pravdo, tožnik pa ga ni priznaval (glej vlogo z dne 25.9.2009 na list. št. 85), izvedenskega mnenja v dokazne namene ni mogoče upoštevati. Tudi sicer takšno mnenje, iz katerega izhaja, da je vrednost vseh opravljenih del celo nižja od tistega, kar je tožnik že dobil plačano, tožniku ne bi bilo v korist. Odločanje po prostem preudarku po določbi 216. čl. ZPP, na katero opozarja pritožba, pride v poštev le, ko je jasno, da je stranka upravičena do plačila, le njegove višine ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to mogoče le z nesorazmernimi težavami. V obravnavani situaciji, kjer bi izvedenec lahko na enostaven način ugotovil, ali so v končnem obračunu navedene vrednosti in (večje) količine (glede na prvotno predvidene) ustrezne ali ne, za takšen primer očitno ne gre.

Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v ugotovitev sodišča, da kamina oziroma peči in kurišča (v nadaljevanju peč), za katerega toženka sicer dolguje 200.000,00 SIT, tožnik ni dokončal. Pritožba sodišču neutemeljeno očita nedoslednost pri uporabi navedenih pojmov, saj je tudi sam tožnik uporabljal različne izraze (glej npr. zapisnik z naroka na list. št. 47, kjer tožnik govori o kaminu). Bistveno pri tem je, do katere faze bi moral tožnik za dogovorjeno ceno 400.000,00 SIT izdelati peč. Glede na to, da je bilo to dejstvo med strankama sporno, pa je dokazno breme, da je z izgradnjo peči, kot je razvidna iz fotografije št. 1 v prilogi B5, tožnik v celoti izpolnil svojo obveznost, na tožniku in ne na toženki, kot napačno meni pritožba. Ugotovitev sodišča, da sta se stranki za njeno izdelavo dogovorili naknadno leta 2003, ne glede na to, da je ta postavka vsebovana že v predračunu iz avgusta 2002, ni protispisna (15. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Temelji namreč na (prepričljivi) izpovedi toženke in njenega moža, ki sta pojasnila, da so se ustno dogovorili za vsa dela, navedena v predračunu, razen za peč, ki pride na vrsto šele po izdelavi škarpe in stopnic. V čem je bila njuna izpoved, da tožnik (kljub večkratnim pozivom) peči ni dokončal, bolj prepričljiva od tožnikove, je sodišče prve stopnje, kot že navedeno zgoraj, ustrezno pojasnilo. Pritožba dvoma v njuno verodostojnost ne uspe vzbuditi s sklicevanjem na izpoved moža toženke M. Ž. o višini plačila za dokončanje peči, s čimer pritožba poskuša prikazati, da bi bil dogovor o izdelavi takšne peči, kot jo prikazuje slika 2 v prilogi B5, nerealen. Da naj bi drugemu izvajalcu za dokončanje peči plačal kar 750.000,00 SIT, priča namreč ni izpovedala (prim. izpoved na list. št. 96) in so pritožbene navedbe v tem delu protispisne. Jasnega zaključka o vsebini dogovora pa ne daje niti fotografija A9, ki je po stališču pritožbenega sodišča zaradi pravila o prekluziji (286. čl. ZPP) sodišče prve stopnje niti ne bi smelo upoštevati. Ker tožnik torej ni uspel dokazati, da sta bila s toženko dogovorjena za izdelavo (zgolj) takšne peči, kot jo je dejansko izdelal (slika 1 v prilogi B5), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tudi v tem delu.

V pritožbi zatrjevani razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še z vidika procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker tudi teh ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 155. in 165. čl. ZPP. Odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potrebne stroške, zato le – te toženka nosi sama.