Jedro

Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda "tiskanje" ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča.

Izrek

Za postopek je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru se je s sklepom I Kr 27004/2020 z dne 17. 6. 2020 izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje kazenske zadeve I Kr 27004/2020 zoper obdolžene I. B., B. H., pravno osebo F. B. s.r.o. in pravno osebo P. I. d.o.o. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter po pravnomočnosti sklepa dne 15. 7. 2020, zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da za obravnavanje zasebne tožbe ni stvarno pristojno, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno s tiskom in lepljenjem plakatov na stalnem in začasnem naslovu zasebnega tožilca D. J., kar sodi v pristojnost okrožnega sodišča. 2. Okrožno sodišče v Mariboru je dne 24. 8. 2020 pred tukajšnjim višjim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Razpravljajoča sodnica se s stališčem Okrajnega sodišča v Mariboru ne strinja, saj konkretni opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve ne predstavlja kvalificirane oblike kaznivega dejanja iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, ki upoštevaje določbo 1. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predvideva stvarno pristojnost okrožnega sodišča. Tiskanje, navedeno v opisu dejanja namreč ni mišljeno kot sredstvo za javnost oziroma širšemu krogu ljudi namenjeno objavljanje sporočil, temveč zasebni tožilec opisuje, da je plakat nastal s tiskanjem. Ob tem pa nalepljenje plakata zgolj na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca ne presega običajnega raznašanja govoric, zato ne gre za način storitve kaznivega dejanja kot je opredeljen v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP. Poleg tega je tudi sam zasebni tožilec zasebno tožbo vložil pri Okrajnem sodišču v Mariboru s kvalifikacijo po prvem odstavku 160. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku tega člena, zato okrajno sodišče s svojo interpretacijo opisa kaznivega dejanja širi očitek inkriminiranega ravnanja. Razpravljajoča sodnica tako višjemu sodišču predlaga, da na podlagi 37. in 38. člena ZKP odloči o sporu o pristojnosti.

3. Predlog je utemeljen.

4. Na podlagi prvega odstavka 36. člena ZKP mora sodišče paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Brž ko zapazi, da ni pristojno se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. Če sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZKP sproži postopek, da se odloči o sporu o pristojnosti. Po prvem odstavku 38. člena ZKP ter 2. točki 104. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) pa o sporu o pristojnosti med sodišči odloča skupno neposredno višje sodišče. 5. Okrajno sodišče v Mariboru se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi z obrazložitvijo, da v zasebni tožbi opisano kaznivo dejanje sodi v sklop kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, za obravnavanje katerih je določena pristojnost okrožnega sodišča. Res je, da ZKP v 1. točki prvega odstavka 25. člena določa pristojnost okrožnega sodišče za sojenje o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih z javno objavo teh dejanj s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali na javnem shodu, na gramofonski plošči, zgoščenki, filmu, DVD-ju ali drugih videosredstvih, zvočnih ali podobnih sredstvih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi, vendar po oceni višjega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano „javno“ kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Iz opisa kaznivega dejanja namreč ni razbrati, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno z javno objavo. Ravno nasprotno. Zasebni tožilec obdolženima I. B. in B. H. očita, da sta preko svojih posrednikov s tiskom in lepljenjem plakata na naslovu stalnega in začasnega bivališča zasebnega tožilca raznašala neresnice. Tako torej vsebina plakata ni bila namenjena širši javnosti, temveč le zasebnemu tožilcu. Ob tem tudi beseda „tiskanje“ ne predstavlja sredstva javnega obveščanja, temveč pomeni le tehnični način nastanka plakata, ki bi ga naj obdolženca lepila. Vse navedeno pa ne daje podlage za pravno opredelitev po strožji kvalifikaciji iz drugega odstavka 160. člena KZ-1, za katero je upoštevaje 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP določena pristojnost okrožnega sodišča. 6. Po obrazloženem je višje sodišče odločilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

7. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 38. člena ZKP).