Jedro

Ker tožniku s predloženimi listinskimi dokazili ni uspelo dokazati, da bi bile zahtevane premičnine dejansko zaplenjene, zato tega dejstva zgolj na podlagi predložene izjave priče ni mogoče šteti za dokazanega. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizaijo, upravni organ pa je dolžan o zahtevi meritorno odločiti na podlagi presoje predloženih dokazov, kar je v obravnavani zadevi tudi storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 25. 2. 1998, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil denacionalizacijski zahtevek tožnika za denacionalizacijo premičnin in sicer: ene kompletne spalnice, ene kompletne kuhinje, dveh otroških vozičkov, dveh skrinj za moko, razno žensko perilo in oblačila, krojaški šivalni stroj s krojaškim priborom, šivalni stroj in 45 bal blaga z izrezanimi modeli za 200 kom. moških oblek, z utemeljitvijo, da vlagatelj denacionalizaijskega zahtevka ni predložil nobenega verodostojnega dokaza o dejanskem podržavljenju premoženja, na katerega se nanaša denacionalizacijski zahtevek. Svojo odločitev tožena stranka opira na ugotovitev, da z zaplembeno odločbo Okrajne zaplembene komisije B opr. št. ... z dne 29. 8. 1945 tožnik le dokazuje, da je celotno premoženje AA prešlo v državno last, ni pa iz navedene odločbe razvidno, katero premoženje naj bi to bilo. Prav tako zahtevi za denacionalizacijo tožnik ni priložil zaplembenega zapisnika. Iz predložene prijave neidentificirane fizične osebe pa izhaja le, da naj bi v rubriki št. 7, ki je predvidena za kratek opis imetja bilo navedeno premoženje AA (ena kompletna spalnica, ena kompletna kuhinja, dva otroška vozička, dve skrinji za moko in razno žensko staro perilo in obleke, en krojaški šivalni stroj in nekaj raznega krojaškega pribora), ki je glede na določbe Odloka Avnoj prešlo pod državno upravo. Po presoji tožene stranke navedena prijava ni verodostojen dokaz o tem, da bi bilo to premoženje dejansko podržavljeno AA st. V zvezi z zahtevo tožnika, ki je poleg navedenih premičnin zahteval še en šivalni stroj in 45 bal blaga z izrezanimi modeli za 200 kom. moških oblek, kar je dokazoval s predloženo pisno izjavo BB, pa tožena stranka ocenjuje, da tudi ta izjava ni verodostojen dokaz o tem, da bi bilo imenovanemu odvzeto blago podržavljeno, saj iz izjave BB izhaja le, da je bilo navedeno blago dano v hrambo na občino. Ker tožnik med postopkom ni predložil nobenega drugega dokaza o tem, da bi bile zahtevane premičnine dejansko podržavljene AA st., tožnik pa v pritožbi navaja, da z drugimi listinami oz. listinski dokazi ne razpolaga, je tožena stranka ocenila, da je odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi tega denacionalizacijskega zahtevka pravilna. Tožena stranka namreč ocenjuje, da v tem primeru ni možno priznati pravice le na podlagi izjave oseb, ki niso neposredno sodelovale v zaplembi, temveč so o morebitnem dogodku izvedele iz pripovedovanj drugih oseb, ne glede na to, da eno od predvidenih dokaznih sredstev predstavlja tudi izjava prič.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke in ponavlja že v postopku navedeno trditev, da je dejstvo, da je bilo pokojnemu AA iz C zaplenjeno premoženje navedeno v denacionalizacijskem zahtevku razvidno iz odločbe Okrajne zaplembene komisije - desni breg št. ... z dne 29. 8. 1945. V času zaplembene odločbe je namreč AA z družino (skupaj z ženo in 4 nedoletnimi otroki) že bil v taborišču Šterntal (Strnišče). Citirana odločba je glasila na zaplembo vsega premoženja kjerkoli na območju DFJ. Glede na to, da navedeni dokument dokazuje zaplembo oz. je popolnoma logično, da je bilo treba odvzete predmete nekje hraniti, saj so bili državna last, je neprimerno, da se tožena stranka sklicuje na to, da odškodnine ne more priznati le na podlagi izjav oseb, ki niso neposredno sodelovale pri zaplembi. Prav načrtno se iščejo izgovori za odklonitev zahteve, čeprav je jasno, da je prosilec predložil vse dokumente, ki jih je bilo možno najti in zato takšno stanje ne more iti v njegovo škodo, predvsem zaradi tega, ker je odškodnina za zaplenjene predmete po realnih ocenah absolutno primerna za obrtnika te vrste in takratne razmere. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00) se vrača tisto premoženje, ki je bil podržavljeno po predpisih, navedenih v 1. odst. 3. člena zakona ali na način, kot je določeno v 4. in 5. členu. Za premoženje v smislu ZDen se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oz. kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odst. 8. člena). Nadalje so v 8. členu definirani tudi drugi pojmi, ki so pomembni za pravilno odločanje o zahtevah za denacionalizacijo in sicer kaj je mišljeno z izrazom podržavljeno premoženje, kateri predpisi so mišljeni z aktom o podržavljenju in kaj je treba razumeti pod pojmom državnega organa ter kateri akti in dejanja posameznikov so mišljeni kot ukrep državnega organa iz 4. člena tega zakona (2., 3., 4. in 5. odst. 8. člena). Glede na to, da tožnik v obravnavani zadevi zaplembo oz. podržavljenje premičnega premoženja, ki naj bi mu bilo vrnjeno v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, dokazuje z odločbo Okrajne zaplembene komisije B opr. št. ... z dne 29. 8. 1945, s katero je bilo le pavšalno (brez identifikacije premoženja) odločeno, da je imetje AA, nahajajoče se v C ali kjerkoli na območju DFJ, prešlo v državno last, sodišče nima pomislekov glede ugotovitve organa prve stopnje oz. tožene stranke, da v stvari ni bilo izkazano, da je bilo zahtevano premoženje tožnikovemu očetu dejansko podržavljeno. Sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke, da verodostojnega dokaza v smislu 8.člena ZDen ne predstavlja niti predložena prijava prijavitelja, katerega podpis je nečitljiv (z dne 26.7.1945) in v kateri je identificiran sicer le del premoženja iz denacionalizacijskega zahtevka. Glede na to, da v posebnem ugotovitvenem postopku, ki ga je vodil upravni organ, tožniku s predloženimi listinskimi dokazili ni uspelo dokazati, da bi bile zahtevane premičnine dejansko zaplenjene, zato tega dejstva zgolj na podlagi predložene izjave priče (BB), tudi po presoji sodišča, ni mogoče šteti za dokazanega. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je namreč na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, upravni organ pa je dolžan o zahtevi meritorno odločiti na podlagi presoje predloženih dokazov, kar je v obravnavani zadevi tudi storil. Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.