Jedro

Tožena stranka je v sklepu o zahtevi tožnice za varstvo pravic, pravilno ugotovila, da bi tožnica morala svoje morebitno nasprotovanje zaposlitvi za določen čas izraziti z vložitvijo pravnega sredstva v 15-dnevnem roku od takrat, ko bi zvedela za okoliščine, za katere sodi, da kažejo na nezakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ter da tožnica tega ni storila. Tožnica je za morebitne nezakonitosti v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas zvedela najkasneje ob izteku časa njene zaposlitve. Objava delovnega mesta, na katerem je tožnica opravljala delo, pa ni dejstvo, zaradi katerega bi se lahko štelo, da je tožnica s tem, ko je bila z objavo seznanjena, zvedela za nezakonitost lastne zaposlitve za določen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba tožnice v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.8.1997 zavrže, ter razsodilo, da se zahtevek tožnice, da naj sodišče razveljavi sklep sveta tožene stranke z dne 11.3.1998, ter da se delovno razmerje, sklenjeno za določen čas spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, zavrne. Zavrnilo je tudi zahtevek, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da tožnici delovno razmerje dne 31.8.1997 ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in z njo skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, ter ji tudi izplačati izgubljene prejemke. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnico pred prenehanjem delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, dne 14.8.1997 obvestila o tem, da ji bo 31.8.1997 prenehalo delovno razmerje. Dne 17.11.1997 je tožnica na svet tožene stranke vložila zahtevo za varstvo pravic, ki jo je svet tožene stranke zavrnil, ker je bila vložena prepozno. Zahtevo je tožnica vložila, ker je ocenila, da je tožena stranka kršila njene pravice tako, da je z njo sklenila delovno razmerje za določen čas v nasprotju z določili 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 do 29/95). Tožnica zahteve ni vložila v 15-dnevnem roku. Ugotovilo je tudi, da je tožnica poznala vsebino pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko in da je rok za vložitev zahteve za varstvo pravic začel teči najkasneje 31.8.1997, ko ji je prenehalo delovno razmerje. Zahtevo je vložila šele 17.11.1997, zato je omenjeni rok zamudila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila in med drugim navedla, da ni zamudila roka za uveljavljanje pravic zoper obvestilo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Obvestilo je namreč vsebovalo napačen pravni pouk o pravici do prijave na Zavodu za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic za primer brezposelnosti. Za nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas je zvedela šele takrat, ko je tožena stranka objavila potrebe po delu na delovnem mestu, na katerem je delala. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo, ker za zakonito prenehanje delovnega razmerja sklenjenega za določen čas po njegovi presoji ni potreben poseben pravni akt delodajalca s pravnim poukom o pravici do ugovora. Obvestilo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi poteka časa ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravnem položaju tožnice, zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tožbo za razveljavitev te listine utemeljeno zavrglo, utemeljeno pa je tudi zavrnilo druge tožničine zahtevke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je presoja sodišč, da bi morala tožnica zahtevati varstvo pravic in uveljavljati spremembo delovnega razmerja sklenjenega za določen čas v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas v roku 15 dni od prenehanja delovnega razmerja, napačna iz dveh razlogov. Prvič, delovno razmerje sklenjeno za določen čas se je večkrat podaljševalo, nazadnje pa je delovno razmerje tožnici prenehalo, ker ni več ustrezala nadrejenim. Drugič, zaradi nezakonitosti delovnega razmerja sklenjenega za določen čas, ki ga je treba šteti za delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, se je z odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja odločalo o pravici tožnice. Zato bi bilo po prenehanju delovnega razmerja treba odločiti s formalnim sklepom, ki bi vseboval pravni pouk. To se ni zgodilo, zato je bila zahteva za varstvo pravic pravočasna. Do enakega sklepa, da zahteva za varstvo pravic ni bila vložena prepozno, bi prišli tudi, če bi zavzeli stališče, da za prenehanje delovnega razmerja v primeru izteka časa, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno, "ni potreben poseben akt", saj tožnica ni bila poučena o pravici do vložitve zahteve za varstvo pravic v 15-dnevnem roku.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da sta sklep in sodba sodišča prve stopnje zakonita. Po določilih 1. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji oziroma pri delodajalcu vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njihovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. To delavec lahko stori v roku 15 dni od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic. Če delavec tega ne stori v omenjenem roku, izgubi pravico uveljavljati pravico oziroma izpodbijati delodajalčevo odločitev pri delodajalcu in po določilih 282. člena ZPP tudi pred sodiščem. Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta pravilno ugotovili, da obvestilo, ki ga je tožena stranka poslala tožnici in s katerim ji je sporočila, kdaj ji bo potekel čas, za katerega je bila zaposlena, nima značaja sklepa o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti delavca, ki bi moral vsebovati pravni pouk o pravici do ugovora. Sodišče druge stopnje je ob tem posebej poudarilo, da pravni pouk, ki ga je vsebovalo obvestilo o pravici do ugovora pri Zavodu za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic zaradi brezposelnosti za sojenje v tem sporu nima pravnega pomena. Obvestilo tožene stranke z dne 14.8.1997 ni formalni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z ugovorom, njegovo predložitev tožnici pa bi bilo mogoče obravnavati kot ravnanje, kateremu tožnica nasprotuje. Če bi tožnica temu ravnanju nasprotovala, bi lahko zoper to ravnanje vložila zahtevo za varstvo pravic v zakonsko določenem 15-dnevnem roku. Tega tožnica ni storila, zato je izgubila pravico do sodnega varstva zoper ravnanje tožene stranke, to je, zoper vročitev obvestila o prenehanju delovnega razmerja, ki je materialni in ne formalni akt tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je zmotna tožničina trditev, da bi jo morala tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja poučiti o pravici do vložitvi zahteve za varstvo pravic, saj zakon tovrstne obveznosti delodajalcem ne nalaga.

Sodišči sta pravilno ugotovili, da je tožena stranka v sklepu z dne 11.3.1998 o zahtevi tožnice za varstvo pravic, pravilno ugotovila, da bi tožnica morala svoje morebitno nasprotovanje zaposlitvi za določen čas izraziti z vložitvijo pravnega sredstva v 15-dnevnem roku od takrat, ko bi zvedela za okoliščine, za katere sodi, da kažejo na nezakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ter da tožnica tega ni storila. Ugotovili sta, da je treba šteti, da je tožnica za morebitne nezakonitosti v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas zvedela najkasneje ob izteku časa njene zaposlitve, to je do dne 31.8.1997. Pravilno sta tudi ugotovili, da objava delovnega mesta, na katerem je tožnica opravljala delo, ni dejstvo, zaradi katerega bi se lahko štelo, da je tožnica, ki je bila z objavo seznanjena, s tem zvedela za nezakonitost lastne zaposlitve za določen čas. Tožnica je zahtevo za uveljavitev pravic vložila šele 17.11.1997, to je, več kot 15 dni od dneva, ko ji je prenehalo delovno razmerje, torej prepozno. To sta ugotovili tudi sodišči, ki sta na tem temelju presodili, da tožnica ne more izpodbijati veljavnega sklepa tožene stranke, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnica ni v zakonskem roku zahtevala ugotovitve, da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da tudi ne more zahtevati ugotavljanja te okoliščine pred sodiščem, ker je to zahtevo uveljavljala že v prepoznem ugovoru pri delodajalcu.

Neutemeljene so tudi tožničine navedbe, da ni zamudila roka, ker je treba šteti, da je bila zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke zaposlena za nedoločen čas, zato bi ji delovno razmerje, ki ji je prenehalo 31.8.1997 lahko prenehalo le na temelju oblikovalnega sklepa s pravnim poukom o roku za vložitev ugovora, katerega pa ni bilo, zato je 15-dnevni rok za vložitev ugovora ni zavezoval. Te navedbe izhajajo iz predpostavke, kot da sta bili nezakonito ravnanje tožene stranke in neveljavnost njenih odločitev že ugotovljeni, kar pa ni res, saj je ravno to ugotavljanje predmet tožničine tožbe.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.