Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče, da je do sklenitve kupne pogodbe za kmetijsko zemljišče, za katero je prodajalec (skladno z v letu 1975 veljavnim ZKZ) dal ponudbo, prišlo že s sprejemom ponudbe in pod odložnim pogojem njene odobritve. Gre namreč za stališče, ki se je oblikovalo šele po sprejemu SPZ v letu 2002 ter na podlagi drugačne zakonske ureditve postopka prodaje kmetijskih zemljišč kot je veljala v letu 1975. Pred tem pa je v sodni praksi veljalo, da s tem, ko ponudnik prejme izjavo upravičenca, da ponudbo, dano po določbah ZKZ, sprejema, prodajna pogodba še ni sklenjena, ampak prejem izjave o sprejemu ponudbe ponudniku nalaga le obveznost skleniti pogodbo z upravičencem, ki je pravico prednostnega nakupa pravilno uveljavil, slednjemu pa tudi zahtevek na sklenitev pogodbe.

Nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Tako nagrada nastane celo takrat, ko odvetnik še ni vložil tožbe ali vloge, a je za to že imel pooblastilo. Dejstvo, da je drugi toženec odvetnika pooblastil šele ob koncu postopka, na nastanek nagrade tako ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je točki V izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, zviša za 215,60 EUR, to je na znesek 2.340,10 EUR.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse primarno in podredno postavljene zahtevke tožnika in mu naložilo, da tožencema povrne 2.124,50 EUR stroškov postopka. Presodilo je, da prodajalka A. A. z nepremičninami, ki jih je s kupno pogodbo dne 5. 3. 1975 prodala B. B., ni razpolagala dvakrat in zato pogodba ni nična. Nična ni niti iz drugih razlogov: plačilo kupnine in posest ne moreta imeti učinka, saj tožnik ni bil dobroverni posestnik, zaradi višje dogovorjene kupnine pa interesi tožnika niso bili prizadeti. 29. 1. 1975 tudi ni prišlo do sklenitve kupne pogodbe med tožnikom in A. A., saj tožnik ponudbe ni sprejel, poleg tega pa takrat veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ni določal, da je s sprejemom ponudbe pogodba že sklenjena.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija celotno odločitev in predlaga njeno spremembo tako, da bo njegovim zahtevkom ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da bi sodišče moralo njegovo ravnanje (že prej sklenjeno pogodbo in navzočnost pri sestavi ponudbe) šteti za sprejem ponudbe ter nato zaključiti, da je bila s sprejemom ponudbe pogodba veljavno sklenjena. Upoštevati bi moralo tudi to, da je bila prodajalka z vsem navedenim seznanjena. Tako sklenjena pogodba sama po sebi ni neveljavna. Gre zgolj za to, da ni bila realizirana v zemljiški knjigi. Opozarja še na to, da je plačal kupnino in da ne drži, da bi mu jo prodajalka vrnila. S predložitvijo izvedenskega mnenja je dokazal, da je podpis prodajalke na potrdilu z dne 6. 3. 1975 ponarejen. Dokazno breme je zato prešlo na toženca oziroma bi sodišče moralo angažirati grafologa. S tem bi se pokazalo, ali je bil posel realiziran. Odločitev o podrednih zahtevkih ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

4. Toženca s pritožbo izpodbijata stroškovno odločitev. Ker je pooblaščenec zastopal dve stranki, bi jima moralo sodišče priznati nagrado za postopek ob upoštevanju količnika 1,6. Predlagata, da pritožbeno sodišče znesek stroškov zviša za 215,57 EUR. Priglašata pritožbene stroške.

5. Toženca sta na pritožbo tožnika odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča pravilna in pritožba neutemeljena. Predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

_Glede pritožbe tožnika_

7. Tožnik zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 5. 3. 1975, sklenjene med prodajalko A. A. (v nadaljevanju prodajalka) ter kupcem B. B., opira na trditev, da so bile nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, že pred tem, to je 29. 1. 19751 prodane njemu, pogodbeni stranki pa sta za to vedeli. Med pravdnima strankama je bilo v zvezi s tem sporno (in je sporno tudi v pritožbenem postopku) predvsem vprašanje, ali je med tožnikom in prodajalko 29. 1. 1975 prišlo do sklenitve veljavne kupne pogodbe ali ne. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, ki s pritožbo ni izpodbijano, pritožbeno sodišče s tako materialnopravno presojo soglaša. 8. Zmotno je že tožnikovo izhodišče, to je stališče, da je do sklenitve kupne pogodbe za kmetijsko zemljišče, za katero je prodajalec (skladno z v letu 1975 veljavnim ZKZ2) dal ponudbo, prišlo že s sprejemom ponudbe in pod odložnim pogojem njene odobritve. Gre namreč za stališče, ki se je oblikovalo šele po sprejemu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v letu 2002 ter na podlagi drugačne zakonske ureditve postopka prodaje kmetijskih zemljišč kot je veljala v letu 19753. Pred tem pa je v sodni praksi veljalo, da s tem, ko ponudnik prejme izjavo upravičenca, da ponudbo, dano po določbah ZKZ, sprejema, prodajna pogodba še ni sklenjena, ampak prejem izjave o sprejemu ponudbe ponudniku nalaga le obveznost skleniti pogodbo z upravičencem, ki je pravico prednostnega nakupa pravilno uveljavil, slednjemu pa tudi zahtevek na sklenitev pogodbe4. Preneseno na konkreten primer to pomeni, da kupna pogodba med tožnikom in prodajalko, tudi če bi tožnik njeno ponudbo pravilno sprejel, še ni bila sklenjena5. 9. Ne glede na povedano pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje tudi v tem, da tožnik pravice do prednostnega nakupa niti ni uveljavil. Ročnega zapisa z dne 26. 1. 1975 (priloga A8) ter tožnikove prisotnosti, ko je prodajalka oddajala ponudbo in pogovora z njo, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati kot sprejem ponudbe v smislu določb ZKZ (oziroma dane prodajalkine ponudbe6). Glede na pritožbeno navedbo, da ročni zapis dogovora odraža voljo tožnika, da nepremičnine, ki jih je prodajalka ponudila v odkup, kupi, ni odveč poudariti, da v tem zapisu predmet pogodbe ni določen oziroma določljiv, saj je opisan le kot gozd in vinograd, zapis pa tudi ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila iz katerega bi bilo mogoče razbrati, kaj je bil predmet pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da 29. 1. 1975 med tožnikom in prodajalko ni prišlo do veljavne sklenitve kupne pogodbe, je zato pravilen.

10. Ker izpolnitev (realizacija) sanira le pomanjkljivosti glede oblike pogodbe, ne nadomešča pa njene sklenitve, pritožnikovo opozarjanje na posest nepremičnin in plačilo kupnine na odločitev ne more vplivati. Kdo nosi dokazno breme glede (ne)pristnosti prodajalkinega podpisa na dopisu z dne 6. 3. 1975 zato ni odločilno, prav tako pa je bilo v zvezi s tem nepotrebno izvajanje kakršnihkoli dokazov.

11. Čeprav pritožnik zaključka sodišča prve stopnje, da veljavna kupna pogodba med tožnikom in prodajalko ni bila sklenjena niti 26. 1. 1975, ko sta sestavila in podpisala ročni zapis dogovora, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je ta materialnopravno pravilen. Že zato, ker je v njem predmet le pavšalno opisan (in je zato nedoločen oziroma nedoločljiv), ne more imeti pravnega učinka. Zaradi izostanka zemljiškoknjižnega dovolila, kršenja predpisov glede prenosa lastninske pravice na kmetijskem zemljišču in izostanka overitve, pa tudi sicer ne bi mogel pripeljati do prenosa lastninske pravice na tožnika.

12. Prodajalka torej s svojimi nepremičninami ni razpolagala dvakrat, posledično pa tudi kupna pogodba z dne 5. 3. 1975, ki jo je sklenila z B. B., ni nična.

13. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje primarni in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prodajalka s tožnikom dne 29. 1. 1975 za v izreku navedene nepremičnine sklenila kupno pogodbo (točki I/4 in II/ 4a izreka) ter primarni in podredni zahtevek za prenos lastninske pravice na tožnika oziroma za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (točki I/5 in del točke II/4a izreka), pravilno zavrnilo. Pravilno je bil zavrnjen tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 5. 3. 1975 (točka I/1 izreka) ter posledično tako primarni kot podredni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na kupca B. B. ter prvo toženko (točka I/2 in II/2a izreka) in primarni ter podredni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točki I/3 in II/3a izreka).

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje podredne zahtevke zavrnilo iz enakih razlogov kot primarno postavljene (glej drugi odstavek točke 15), je bilo njihovo ponavljanje nepotrebno. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje ni storilo, saj pritožbeni preizkus odločitve zaradi izbranega načina obrazložitve ni nemogoč.

_**Glede pritožbe tožencev**_

15. Nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (glej opombo 3). Tako nagrada nastane celo takrat, ko odvetnik še ni vložil tožbe ali vloge, a je za to že imel pooblastilo. V konkretnem primeru zato dejstvo, da je drugi toženec odvetnika pooblastil šele ob koncu postopka, na nastanek nagrade ne vpliva. Ker pa je isti odvetnik zastopal tudi prvo toženko, toženca nista upravičena do dveh nagrad, ampak do povišanja nagrade po tarif. št. 1200 ZOdvT (to je do povišanja količnika za 0,3). Pravilno odmerjena nagrada za postopek tako znaša 942,40 EUR (589 EUR x 1,6 + 22% DDV) in ne 765,70 EUR.

_**Sklepno**_

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbi tožencev pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (to je točki V izreka) spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencema, zvišalo za 215,60 EUR, torej za razliko med s strani sodišča prve stopnje priznano nagrado in nagrado, ki jo je samo priznalo (peta alineje 358. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa sta izpodbijala le minimalni del stroškovne odločitve ter vložila odgovor na pritožbo, ki v ničemer ni prispeval k odločitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

1 V zvezi s tem tožnik v tožbi postavi ugotovitveni zahtevek (glej točko I/4 in II/4a izreka). 2 UL SRS, št. 26/1973. 3 Razloge za takšno stališče je VS RS podrobno pojasnilo v odločbi II Ips 369/2010. 4 Glej pravno mnenje občne seje VS SRS z dne 28. 5. 1984, objavljeno v Poročilu VSS 1/84, stran 24. 5 Tožniku bi s (pravilnim) sprejemom ponudbe tudi pravica zahtevati sklenitev pogodbe nastala le v primeru, da je imel B. B. kot predkupni upravičenec slabši vrstni red kot tožnik (glej 19. člen ZKZ). 6 Prednostni upravičenec je moral ponudbo za nakup posredovati prodajalki priporočeno po pošti v roku 30 dni od dneva, ko je ponudbo prejela kmetijska zemljiška skupnost.