Jedro

Pogodbenik odgovarja le za v pogodbi dogovorjene obveznosti. Zmota drugega sopogodbenika o njihovem obsegu ne pomeni, da lahko ta zahteva njihovo izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) S sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo 6.804,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2008 dalje. Ugotovilo je tudi, da terjatev toženke v višini 16.505,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2009 ne obstoji in ji naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.876,44 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki po lastni navedbi iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodišče ne povzema pravilno izpovedb prič oziroma njihove izpovedbe prilagaja izreku sodbe in da njegova odločitev, da popravek imena priče šteje za nov dokaz, ni pravilna. Nesporno je, da sta se stranki s pomočjo svojih agentov dolgo pogajali za prodajo stanovanja v I.. Vse priče so izpovedale, da je bil njen pogoj, da se iz stanovanja odstrani vse do golih sten in da je to tudi odstranitev knaufa, kar je razvidno iz osnutka pogodbe, predpogodbe, korespondence med agentoma,... Na to se nanaša tudi pisna izjava priče T., da je toženka pogojevala nakup z ureditvijo v surovo stanje, čeprav je ob zaslišanju zatrjeval drugače. Za toženkin pogoj je vedel tudi tožnik, saj to izhaja tudi iz predpogodbe in osnutka sporne pogodbe, v katerem tega besedila, ki ga sodišče šteje za najvažnejšega, ni. Toženka je soglašala z besedilom osnutka zdaj sporne pogodbe. Tudi tožnikova partnerka je izpovedala o tem, kako sta prišla do zaključka, da se v pogodbi specificira, kaj pomeni gole stene. Toženka je prepričana, da T. zaradi manjkajočega besedila v sporni pogodbi ni bilo pri podpisu. Ker ni niti pomislila, da je sporna pogodba drugačna kot osnutek, jo je podpisala. Prepričana, da je v njej tako, kot je bilo dogovorjeno in usklajeno. Sporna pogodba je dejansko podjemna pogodba, sklenjena po želji tožnika, da se skrije kupnina. Ne strinja se, da je šlo na njeni strani za miselni pridržek, saj je odstranitev knaufa izrecno zahtevala. Prepričana je, da njena pobotljiva terjatev obstaja in da izročitve v posest (z izročitvijo ključev, kot izročitev posesti pojmuje sodna praksa) ni bilo. Ne zanika pa, da ima stanovanje v posesti.

(3) Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Toženka sodišču prve stopnje na prvem mestu očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da poprava priimka priče ni nov dokaz, kot meni sodišče. Četudi poprava priimka priče ne pomeni novega dokaza in zato pravočasnost prej podanega, bi takšno ravnanje sodišče lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, ki jo mora stranka uveljavljati takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Da predlagane priče sodišče ne bo zaslišalo, je bila toženka seznanjena že na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem pa postopanja sodišča ni grajala. Poleg tega v pritožbi tudi ni zadostila svojemu bremenu, da spričo relativne kršitve postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, navede tudi, kako je ta vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o nepravilnem povzemanju izjav prič oziroma njihovemu prilagajanju lahko pomeni sicer absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče prav tako ne pazi po uradni dolžnosti. Zato bi morala pritožnica navesti tudi podatke, ki bi preizkus navedene kršitve omogočali. Povedati bi torej morala, v čem so nasprotja oziroma prilagoditve, česar pa ni storila. Očitanih procesnih kršitev pritožbeno sodišče zato ni moglo preizkusiti oziroma upoštevati.

(6) Pravdni stranki sta stranki prodajne pogodbe, s katero je tožnik toženki prodal stanovanje v I. (v sodbi sodišča prve stopnje pomotoma v P.), hkrati pa tudi stranki sporne pogodbe, v kateri sta v 3. členu dogovorili, da bo prodajalec z dodatnimi deli uredil stanovanje v surovo obliko z golimi stenami, kar v naravi pomeni brez predelne stene v spalnici, brez vrat in podbojev, brez keramičnih ploščic, brez sanitarne keramike in brez armatur. Zato se je toženka zavezala plačati vtoževani znesek.

(7) Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Bistvena sestavina pogodbe je tudi predmet pogodbe (obveznost vsake izmed pogodbenih strank). Ta je lahko le v tistem, o čemer sta pogodbenika soglašala (oziroma je bil v tem njun namen skupen).

(8) Medtem ko tožnik vztraja, da je bilo med njima dogovorjeno le tisto, kar je izrecno zapisano in zahteva plačilo za opravljena dela, toženka trdi, da je bila med njima dogovorjena še odstranitev vsega knaufa, ometov pod keramičnimi ploščicami in tapet (v nadaljevanju dodatna dela). V stanovanju so ostale tudi vreče s smetmi. Ker tožnik dodatnih del ni izvedel in ni odstranil vreč s smetmi, meni, da ni dolžna plačati dogovorjenega zneska, do tožnika pa ima tudi sama terjatev, ki jo uveljavlja v pravdni pobot. (9) Besedilo 3. člena sporne pogodbe ne daje osnove za toženkine trditve. Stranki sta sicer uporabili izraz „gole stene“, ki bi bil lahko kot nejasen predmet razlage in napolnitve s strani sodišča, a sta to storili kar sami v nadaljnjem besedilu pogodbe. V njem je jasno zapisano, kaj je tožnik dolžan storiti. Drži pa tudi, da besedila „do golih sten“ povprečni naslovnik ne definira kot odstranitev knaufa, ki je za toženko najbolj sporen. Tudi knauf stene so po splošnem pojmovanju gole stene. Za takšno sklepanje bi stranki sporne pogodbe morali uporabiti drugačno terminologijo, s katero bi opisale tožnikove obveznosti. Navsezadnje ne bi bilo logično, da sta stranki izrecno določili, da mora tožnik odstraniti steno v spalnici, če naj bi bila njegova obveznost odstraniti vse predelne stene v stanovanju. Kljub takšnemu besedilu bi stranki vseeno lahko soglašali, da se opravijo tudi dodatna dela, že pred sklenitvijo sporne pogodbe, po njej ali hkrati z njo, za kar pa izvedeni dokazni postopek ne daje osnove. Že mogoče, da je bilo stanovanje v „surovem stanju“ (z golimi, kamnitimi stenami) toženkina želja in nagib za sklenitev prodajne pogodbe, ne drži pa, da bi bil izražen kot pogoj v prodajni pogodbi. Ta sploh ni predmet tega postopka. Očitno je tudi, da sta stranki prodajno pogodbo sklepali dolgo časa, da sta predvsem nepremičninska agenta v to vložila precej energije in korespondence, kar pa še ne pomeni, da je bilo glede dodatnih del doseženo soglasje. Pritožbeno sodišče sprejema okoliščino, da je toženka ves čas govorila, da mora knauf ven. Povsem verjetno je, da je bil s tem seznanjen tudi tožnik, a relevantno bi bilo le, da bi na takšen dogovor pristal. Da temu ni tako, pa predvsem dokazuje nepodpisana predpogodba, na katero se sklicuje tudi toženka. V njej so jasno določene tudi dodatne obveznosti tožnika, a tožnik očitno nanje ni pristal. (10) Na neobstoj soglasja volj pravdnih strank glede dodatnih obveznosti tožnika kažejo tudi izpovedbe zaslišanih prič. Njihovo dokazno oceno je sodišče prve stopnje napravilo sistematično, natančno in logično podprto, povsem tako, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Predvsem se je oprlo na izpovedbo priče T., ki je pojasnila, da je bila odstranitev knaufa predmet dogovarjanj, ne pa končnega dogovora. Nasprotnega, v kontekstu brano, ni zapisala niti v svoji pisni izjavi, saj je iz nje mogoče sklepati ravno na nasprotno – da je tožnik pristal na dodatna dela le v obliki, kot je bilo stanovanje ob njegovem prevzemu – brez odstranitve dodatnih sten, materialov, ometov, inštalacij ali podobnega. Tudi izpovedba tožnikove partnerke, da sta s tožnikom prišla do zaključka, da je potrebno v pogodbi specificirati, kaj pomeni gole stene, lahko dokazuje le, da je bil tožnik z željo toženke seznanjen, ne pa, da je nanjo pristal. Ravno obratno, ker na to ni želel pristati, je v izogib nesporazumom želel jasno določiti, kaj so njegove obveznosti. Tudi sodišče prve stopnje je verjelo pričam, da je imela toženka ves čas v mislih, da bo stanovanje predelala na „star“ način, da je to pred njimi tudi izjavila, a nobena od prič ni vedela povedati o tem, da naj bi tožnik na to pristal, ampak le, da je to vedel, da je bil z njeno željo seznanjen. Navsezadnje tudi toženka v pritožbi priznava, da je soglašala s sedaj sporno pogodbo, da ni niti pomislila, da ni takšna kot osnutek.

(11) Če je bila toženka prepričana, da so v sporni pogodbi dogovorjena tudi dodatna dela, ki naj bi jih opravil tožnik, kot trdi, to res ni miselni pridržek. Zanj mora stranka vedoma zamolčati svojo pravo voljo. Bila bi lahko zmota, eventuelno prevara, ki pa na sklenjeno pogodbo lahko vpliva le skozi njeno razveljavitev (94. člen OZ). Nikakor pa toženka od tožnika ne more zahtevati izpolnitve obveznosti, s katerimi se ta ni strinjal, oziroma z njimi graditi svojo obrambo pred neplačilom.

(12) Ker toženka soglasja glede dodatnih obveznosti tožnika ni izkazala in zato tožnik za njihovo (ne)izpolnitev ne odgovarja, je bilo treba ugotoviti, ali so bile tiste obveznosti, ki izhajajo iz sporne pogodbe, izpolnjene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odstranjena stena v spalnici, v pretežnem delu tudi keramika, nadalje kopalniška oprema razen tiste, ki jo je tožnik pustil na izrecno prošnjo toženke, v celoti vrata in podboji. Vreč s smetmi pa v stanovanju ni pustil tožnik, pač pa delavci, najeti s strani tožene stranke. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Ker je tožnik sporno pogodbo v celoti izpolnil, mu je toženka dolžna plačati dogovorjeni in vtoževani znesek.

(13) Povsem mogoče je, da je tožnik želel sporno pogodbo skleniti zaradi tega, da bi bila v prodajni pogodbi kupnina nižja, kar pa ji narave prodajne pogodbe ne daje. Navsezadnje toženka prav na neizpolnitvi sporne pogodbe gradi svojo obrambo, zato ni povsem jasno, na kaj meri s svojimi navedbami o prodajni pogodbi. Kupnino bi bila dolžna plačati celo brez izvedbe del s strani tožnika. Pogodbo gre res opredeliti kot podjemno (619. člen OZ) in tožnika kot podjemnika, kar pa na obstoj njegovih obveznosti ne vpliva. Te so lahko le tiste, ki so bile dogovorjene oziroma je bilo glede njih doseženo soglasje volj.

(14) Toženka tudi ni izkazala svoje, v pravdni pobot uveljavljene, nasprotne terjatve. Ta naj bi bila sestavljena iz zneska, ki ga je za odstranitev knaufa in lepila pod ploščicami toženka plačala podjetju, ki je namesto tožnika to opravilo, in pogodbene kazni, ki bi jo bil tožnik dolžan plačati, ker stanovanja ni pravočasno predal. Glede na zgoraj povedano, dvomov o neobstoju terjatve na povračilo stroškov, ki jih je toženka imela z odstranitvijo knaufa in drugimi dodatnimi deli, ne more biti. Pogodbeno kazen toženka uveljavlja za čas od 01. 07. 2008 do 31. 12. 2008 v višini 85,00 EUR na dan. Ta je bila med pravdnima strankama dogovorjena v prodajni pogodbi za primer, ko prodajalec kupcu stanovanja ne bi izročil v posest nemudoma po plačilu kupnine. Nanašala se je torej na izročitev posesti na stanovanju in ne na dela po sporni pogodbi. V tem delu pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Že dne 09. 06. 2008 (še pred obdobjem, za katerega toženka uveljavlja pogodbeno kazen) je bil podpisan zapisnik o primopredaji, v katerem je toženka brez zadržkov in pripomb potrdila, da ji je stanovanje izročeno v posest. Četudi je bila med strankama dogovorjena še „interna primopredaja“, po kateri bi tožnik po opravi del po sporni pogodbi toženki pokazal števce in njihovo stanje ter ji izročil originalni ključ stanovanja, velja na prvem mestu poudariti, da v zvezi z njo pogodbena kazen ni bila dogovorjena. Poleg tega je očitno, da je toženka posest stanovanja imela, kar priznava tudi v pritožbi. Prav tako je očitno imela tudi ključ stanovanja (s katerim je sama in po njeni želji kdo drug vstopal v stanovanje), kot je potrdila tudi priča L. Toženkina terjatev ne obstaja.

(15) Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožnik pa svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).