Jedro

Pri presoji (krivdne) odgovornosti storilca in oškodovanca je treba raziskati in upoštevati vse okoliščine posameznega primera.

Oškodovančevo ravnanje mora biti v vzročni zvezi s škodo, sodišče pa mora ugotoviti vsa dejstva, na podlagi katerih lahko oceni, ali obstoji ta element odškodninske odgovornosti na oškodovančevi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu in v izreku o stroških postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila in 250,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki plača po sodišču odmerjene pravdne stroške v znesku 56.211,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je iz vseh treh prtožbenih razlogov iz čl. 353/1 ZPP pritožil tožnik in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, prekršilo je določbe materialnega zakona ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sodba nima vseh razlogov v vseh odločilnih dejstvih oziroma so med samimi razlogi o teh dejstvih v obrazložitvi sodbe nasprotja.

Prvo sodišče se je postavilo na stališče, da obstoji vzročna zveza tako med nedopustnim ravnanjem neznanega voznika in škodo kot tudi med ravnanjem tožnika in škodo, saj naj bi tožnik k nastali škodi sam prispeval 50 % s tem, da v avtu v času nesreče ni bil privezan z varnostnim pasom, zaradi česar je ob prevračanju vozila padel iz njega. Sodišče svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da sta bili v času prometne nezgode v vozilu še dve sopotnici, ki sta ostali brez poškodb, po mnenju sodišča le zaradi tega, ker sta bili privezani z varnostnim pasom. Po oceni tožnika sodišče nima podlage za zaključek, da je podana 50 % tožnikova soodgovornost za nastalo škodo. Če bi želelo ugotavljati, kolikšen je prispevek tožnika k nastali škodi, bi to lahko ugotovilo le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, ki bi moral pojasniti, koliko manjše bi bile poškodbe tožnika v primeru, če bi bil ta privezan z varnostnim pasom. Tožnik še posebej opozarja na dejstvo, da je ob nesreči prečka vrat na voznikovi strani avtomobila prebila sedež voznika, kar pomeni, da bi v primeru, če bi tožnik ostal na svojem sedežu, to povzročilo njegovo smrt. Tožniku je torej okoliščina, da ni bil privezan z varnostnim pasom, rešila življenje, česar pa sodišče ni ugotavljalo, zato je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in bi bilo treba dokazni postopek v tem delu ponoviti. Tožnik pa tudi vztraja na stališču, da je izključen razlog za nesrečo in posledično škodo ravnanje voznika neznanega vozila, ki je nepravilno prehiteval in ravnanje tožnika, ki ni bil privezan z varnostnim pasom, je prispevalo kvečjemu k zmanjšanju škode.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v delu, ki se nanaša na soprispevek tožnika k nastali škodi, ugotovilo nepopolno. Sodišče samo ne razpolaga z zadostnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko zaključilo, da je tožnik s tem, ko v času prometne nezgode ni bil privezan z varnostnim pasom, k nastanku škodnih posledic prispeval 50 %. Samo na podlagi dejstva, da sta sopotnici v vozilu, ki sta bili pripeti z varnostnim pasom, v nesreči ostali nepoškodovani, še ni mogoče sklepati, da bi se enako zgodilo tudi s tožnikom, če bi bil privezan in samo s tem vsekakor še ni v celoti izkazano, da je škoda zaradi ravnanja tožnika večja, kot bi bila sicer.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi določbe čl. 370/3 ZPP izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu ter v izreku o stroških postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo torej treba raziskati dejansko stanje v zgoraj navedenem pomenu. V ta namen bo potrebno ponoviti doslej izvedene dokaze ter predvsem postaviti izvedenca cestnoporometne stroke, ki bo ugotovil, ali obstoji vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem in nastalo škodno posledico ter do kakšnih posledic bi pri tožniku prišlo v primeru, če bi bil privezan z varnostnim pasom. Taka dopolnitev dokazenga postopka pa bo nudila trdno podlago za prepričljivo odločitev o tem, v kolikšni meri je oziroma ni k nastanku škode s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik sam in do za koliko zmanjšane odškodnine je zato upravičen, pa tudi pravdne stroške, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, bo potrebno nato glede na uspeh tožnika v pravdi na novo odmeriti.