Jedro

Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o začasni odredbi opr. št. Z 18/2026 z dne 26. 1. 2026 popravi tako, da se I.3. točka izreka sklepa glasi: "Za primer kršitve prepovedi iz točk 1. in 2. tega sklepa se dolžniku (op.: namesto upniku) izreče denarna kazen v višini 8.000,00 EUR, ki se v primeru kršitve prepovedi izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem, višjem, znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 100.000,00 EUR." (I. točka izreka sklepa), da v ostalem ostane sklep o začasni odredbi opr. št. Z 18/2026 z dne 26. 1. 2026 nespremenjen (II. točka izreka sklepa), da se ugovor dolžnika z dne 4. 2. 2026, zoper sklep o začasni odredbi opr. št. Z 18/2026 z dne 26. 1. 2026, zavrne (III. točka izreka sklepa) in da mora dolžnik upniku povrniti 224,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da najprej pojasnjuje, da je upnik v konkretnem primeru zamudil rok iz 277. člena ZIZ za opravičitev izdane začasne odredbe. Iz tč. 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je začasna odredba bila upniku vročena dne 26. 1. 2026. To pomeni, da je začel rok teči naslednji dan, torej 27. 1. 2026. Tridesetdnevni rok se je tako iztekel dne 25. 2. 2026. Ker je upnik tožbo vložil šele dne 26. 2. 2026 (to namreč ugotavlja samo prvostopenjsko sodišče v tč. 17 izpodbijanega sklepa), je to storil prepozno, in sicer 31. dan po vročitvi začasne odredbe. Dolžnik nadalje navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo postavljeni zahtevek iz upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe oz. je odločalo izven meja postavljenega zahtevka in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar dolžnik izrecno uveljavlja kot pritožbeni razlog v predmetni pritožbi. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni imelo zakonske podlage za izdajo popravnega sklepa po 328. členu ZPP (I. tč. izpodbijanega sklepa z dne 19. 5. 2026). V obravnavani zadevi ne gre za očitno pomoto sodišča pri pisanju sklepa, kot je to zapisano v tč. 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, temveč je sodišče odločilo natanko o tistem, kar je upnik predlagal v svojem predlogu. Slednji pa je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe v 3 tč. svojega zahtevka (str. 12) zapisal oz. zahteval: "Za primer kršitve prepovedi iz točk 1. in 2. tega sklepa se upniku izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR.." Morebitna zmota je tako na strani upnika, ki je svoj zahtevek oziroma predlog (morda) napačno oblikoval. Prav tako pa je tozadevno bila z ravnanjem sodišča prve stopnje (poprava I.3. točke izreka sklepa o začasni odredbi v I. tč. izreka izpodbijanega sklepa) dolžniku posledično kršena pravica do izjave po načelu kontradiktornosti iz 5. čl. ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tako izpodbijani sklep v tem delu (tč. I izreka) za dolžnika predstavlja akt presenečenja, v zvezi s katerim mu je bila kršena pravica do izjave oz. načelo kontradiktornosti. Z opisanim ravnanjem pa je sodišče prve stopnje nedvomno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ne glede na zgoraj navedeno in kar narekuje ustavitev postopka z začasno odredbo oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa, pa dolžnik vendarle iz previdnosti podaja tudi sledeče pritožbene navedbe. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu poudarja, da se njegove objave o upniku niso nanašale na intimno spolno življenje slednjega, temveč o njegovih najmanj, kar je, moralno zavržnih ravnanjih v zvezi s spolnostjo z mladoletnimi otroci, oziroma dolžnik celo meni, da obstaja utemeljen sum, da so nekatera morebiti tudi kazniva. Ne gre torej za objave o nekem "običajnem" spolnem življenju neke osebe, temveč o takem spolnem življenju, ki je najmanj kar je, moralno zavržno, če ne celo morebiti tudi kaznivo, kar vse je dolžnik v svojem ugovoru obširno in natančno pojasnil. Sploh pa po prepričanju dolžnika, prvostopenjsko sodišče povsem zgrešeno ugotavlja, da objave iz predmetne zadeve niso v splošnem interesu javnosti. Dolžnik si namreč ne zna predstavljati kako objave o spornih početjih upnika ne zadevajo splošne javnosti. Kot že pojasnjeno, je namreč ravno v interesu javnosti, da se seznani z objavami dolžnika o spornih početjih upnika, ki so najmanj kar je moralno zavržna, pri čemer obstaja utemeljen sum, da so nekatera tudi morebiti celo kazniva. Gre torej za temo zaščite otrok, morebitnih kaznivih dejanj in varnosti skupnosti, torej o družbeno pomembnih temah, kar vse pa je v splošnem javnem interesu. Prvostopenjsko sodišče označuje sporne objave dolžnika tudi za zaničevalne in senzacionalne. Tudi ob predpostavki, da bi temu bilo tako, ni za prezreti odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je izdalo v primerljivi zadevi (sklep IV Ip 746/2025 z dne 2.7.2025), ko je zapisalo: "Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo in le tako je zadoščeno zahtevam pluralizma tolerance in strpnosti, ki so nujni sestavni del demokratične družbe. Zrcalna podoba pravice do svobode izražanja je pravica do obveščenosti...." Tozadevno dolžnik pojasnjuje, da tudi če bi njegove objave bile žaljive in senzacionalne, da zgolj to ne izključuje njegove legitimne pravice do svobode izražanja in pravice javnosti do obveščenosti, kot to napačno zaključuje sodišče v izpodbijanem sklepu in po drugi strani ne prevlada upnikova pravica do zasebnosti. Posledično je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da ima upnikova pravica do zasebnosti prednost pred dolžnikovo pravico do svobode govora in pravico javnosti do obveščenosti o temi.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da ne drži, da upnik ni pravočasno vložil tožbe za opravičbo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v razlogih sicer res zapisalo, da iz sodišču predložene vloge z dne 26. 2. 2026 izhaja, da naj bi upnik tožbo vložil 26. 2. 2026. Vendar pa ta vloga predstavlja obvestilo izvršilnemu sodišču o vložitvi tožbe in ne tožbe same. Slednja je priloga navedene vloge z dne 26. 2. 2026, na kateri pa je naveden dohodni prejemni žig okrožnega sodišča z datumom 25. 2. 2026, ki torej dokazuje pravočasno vložitev tožbe. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

6.Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, v katerem dolžnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje sklepa o začasni odredbi ne bi smelo popraviti v delu, v katerem je zapisalo, da se v primeru neizpolnitve naloženih odstranitvenih dejanj denarna kazen izreče upniku namesto dolžniku, ne glede na to, da se je v predlogu za izdajo začasne odredbe pri navedbi sredstva zavarovanja povsem očitno zmotil tudi upnik. ZIZ v 226. členu povsem jasno določa izvršilno sredstvo - denarno kazen - ter je materialnopravno povsem jasno, da le-ta bremeni dolžnika in ne upnika. Zato ni šlo za nikakršno odločanje mimo zahtevka, niti za kršitev pravice do izjave, nikakor pa tudi ne gre za sklep presenečenja, saj je dolžnik nenazadnje zastopan po profesionalnem pooblaščencu odvetniku.

7.Jedro spora v obravnavanem postopku zavarovanja z regulacijsko začasno odredbo zadeva kolizijo med pravicama upnika do časti in dobrega imena (varovano s 34. členom Ustave) in do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na eni ter svobodo izražanja dolžnika (39. člen Ustave) na drugi strani. Pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo nedotakljivosti osebnostnih pravic varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je v očeh družbe pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti. Pravica do zasebnosti pa posamezniku jamči, da lahko živi stran od neželene javne pozornosti. Stopnja varstva zasebnosti je po eni strani odvisna od posameznikove družbene vloge, pa tudi od tega, na katero področje njegovega zasebnega življenja se objavljene informacije nanašajo (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti).

8.Pravica do spoštovanja zasebnega življenja in drugih osebnostnih pravic je na evropski ravni varovana z 8. členom EKČP. Pravico do svobode izražanja Ustava varuje v 39. členu, na evropski ravni pa jo zagotavlja 10. člen EKČP. Gre za pravico, ki je temeljnega pomena za obstoj svobodne, demokratične družbe ter nujen pogoj za njen nadaljnji razvoj. Takšno svobodo izražanja, kot si jo zase predstavlja dolžnik, imajo primeroma novinarji in mediji, vendar je ta podvržena strogim standardom. V okviru svobode izražanja sta namreč posebej varovani svoboda tiska in novinarskega izražanja, ki imata pri tehtanju interesov posebno težo. Mediji imajo namreč v demokratični družbi ključno vlogo javnih čuvajev (angl. "public watchdog") in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu. Vendar pa dolžnik ni oseba s takšnim statusom, ni novinar, ni vpisan v razvid medijev, temveč je, tako kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, "spletni vplivnež", katerih delovanje tipično ni kot splošno družbeno sprejeto podvrženo kakšnemu standardu, podobnemu novinarskim standardom (nasprotno nekateri sledilci vplivneže spremljajo ravno zaradi razrahljanosti standardov, kot so resnično in preverljivo poročanje), temveč njihovo delovanje kot splošno znano dejstvo služi zlasti doseganju lastnega vpliva na mnenje sledilcev. Novinarji morajo primeroma tudi upoštevati vpliv informacij, ki jih nameravajo objaviti, na osebe, na katere se nanašajo. Pogoj za varstvo, ki ga novinarji uživajo v okviru svobode izražanja, je namreč, da pri izpolnjevanju svojega poslanstva ravnajo v dobri veri ter si prizadevajo zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko, saj javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti bralcev po senzacionalizmu.

9.Med naloge tiska, ne pa tudi spletnih vplivnežev, spada tudi poročanje o kaznivih dejanjih, od obstoja samega suma do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Poročanje o kriminaliteti je tema v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter javnosti omogoči nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja. A celo pri poročanju medijev o sumih kaznivih dejanj je treba ravnati skrajno previdno, npr., jasno mora biti razvidno, da gre le za sum kaznivega ravnanja; podan mora biti vsaj minimalen obseg dokazov, ki govorijo v prid resničnosti očitkov; paziti je treba, da poročanje ne pomeni vnaprejšnje obsodbe zaradi zahteve po domnevi nedolžnosti. Za kakršnokoli poročanje mora biti podana vsaj nekakšna osnova (obstoj dokazov, prijava dejanja, sprožen predkazenski postopek ipd.), ne morebiti zgolj osebno mnenje posameznika. Če bi dolžniku v zvezi z očitki upniku že priznali svobodo izražanja, takšnim kriterijem dolžnik kot spletni vplivnež s svojimi objavami nikakor ni zadostil, pri čemer bi pazljivost dolžnika, ki ni nikakršnem novinar, morala biti še bistveno večja, praktično skrajna, s trdnimi dokazi (takšnih dokazov na primer ne morejo predstavljati "teaserji" ali govor osebe s prikrito identiteto, za katero ni znano, ali je kakšno dejanje sploh prijavila pristojnim organom), ki bi jih, če bi jih sploh imel, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, moral v prvi vrsti predati organom pregona. V nasprotnem primeru dolžnikovo delovanje pravzaprav lahko celo predstavlja kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Interes javnosti namreč ni, da je obveščena o informacijah, ki prav možno da ne držijo oziroma dolžnik za njih ne predstavlja trdnih (pravzaprav sploh nikakršnih) dokazov.

10.Pri varstvu pravic posameznika pa je treba tudi ločiti, ali gre za navadnega državljana ali pa za javno osebnost. Pri slednjih teorija in sodna praksa ločujeta še relativno in absolutno javne osebe, pri čemer med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom oziroma zaradi opravljanja določenega dela zanimivi za javnost. Objave, ki služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti ali vzbujanju gneva pri javnosti, posledično pa tudi širjenju vpliva in prepoznavnosti spletnega vplivneža, nikakor ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost upnikovi pravici do zasebnosti pred dolžnikovo pravico do svobode izražanja ter dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo.

11.Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče po pojasnjenem in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prim. na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2020, odločbo Ustavnega sodišča Up-366/16 in druge.