Jedro

Razlogi v zahtevah za varstvo zakonitosti, s katerima vložnika utemeljujeta, kot navajata, napačno uporabo materialnega prava (1. točka 372. člena ZKP) oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kažejo na nestrinjanje obrambe z dokaznim zaključkom obeh sodišč, da sta obsojenca kot zakonita zastopnika gospodarske družbe ravnala z namenom preslepitve. Nestrinjanje z argumentacijo sodišč, ki sta utemeljili namen preslepitve pri vseh 24 naročilih materiala, pa pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo, v točki I izreka, na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper pravno osebo V., d. o. o. - v stečaju, zavrnilo obtožbo v smeri odgovornosti za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb (ZOPOKD), ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v tem delu obremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožene pravne osebe proračun, v II. točki izreka, na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zoper obsojena B. S. in B. Č. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v tem delu obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun. Oškodovanca P., d. o. o., je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP v višini 9.229,72 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo, v III. točki izreka pa je obsojena B. Č. in B. S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je vsakemu po drugem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja, in pod posebnim pogojem, da nerazdelno plačata oškodovani družbi A., d. o. o., Žiri, 55.600,63 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da sta obsojenca na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke vsak svojega zagovornika po uradni dolžnosti, vsak polovico potrebnih izdatkov oškodovank, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso. Odločilo je še, da sta obsojenca dolžna oškodovani A., d. o. o., Žiri nerazdelno plačati znesek 55.600,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo obsojenih B. S. in B. Č. ter pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da sta obsojena dolžna, kot stroške pritožbenega postopka, plačati sodno takso, ki jima jo bo v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

3. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornika obsojenega B. Č. in obsojene B. S. Zagovornik B. S. navaja, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da sta obsojena imela namen preslepitve pri vseh 24 naročilih materiala, ki so bila pod obtožbo, ter utemeljuje svoje stališče. Zaradi kršitve materialnega prava (1. točka 372. člena ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 372. člena ZKP) Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo ter obsojeno B. S. oprosti obtožbe. Zagovornik obsojenega B. Č. zatrjuje, da opis dejanja, ki obema obsojenima očita sostorilstvo, v izreku sodbe ne vsebuje konkretne vloge obsojenega B. Č. in nima jasne razmejitve vlog posameznega od obeh obsojenih. Meni, da ni dokazov, da bi se obsojeni, ki je bil zadolžen le za tehnični del poslovanja, zavedal težkega finančnega stanja družbe, ter da bi ravnal z očitanim mu eventualnim naklepom. V sodbah naj bi bilo prezrto, da je gospodarska družba pričakovala državno subvencijo in bi v primeru pravočasne subvencije prišlo do poplačila oškodovane družbe. Zaradi kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločitev.

4. Obsojencema ter njunima zagovornikoma sta bila odgovora vrhovne državne tožilke vročena, vendar se o odgovorih državne tožilke niso izjavili.

B.

5. Zagovornik obsojene B. S. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da dokazna ocena obeh nižjih sodišč ni prepričljiva, ni argumentirana z logičnimi razlogi ali pa so ti celo zmotni. Nižji sodišči sta napačno zaključili, da sta obsojenca pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla preslepila drugega, da bodo obveznosti izpolnjene, pri tem pa prikrila, da je gospodarska družba, katere zakonita zastopnika sta, v slabem finančnem položaju in sta le tri dni po zadnji dobavi vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Nadalje navaja, da je treba na delovanje obeh obsojenih pri opravljanju gospodarske dejavnosti gledati celovito, upoštevati vse okoliščine, daljše obdobje izvajanja dejavnosti, celoten finančni položaj podjetja, gospodarski potencial dejavnosti, s katero se je podjetje ukvarjalo. Navaja še, da obsojenki ni mogoče očitati popolne pasivnosti pri iskanju rešitev za poplačilo neplačanih računov, pri čemer poudarja pričakovano državno subvencijo, angažiranje finančnih svetovalcev v zvezi s predlagano prisilno poravnavo, s čimer naj bi bila izkazana pripravljenost za poravnavo neplačanih računov. Ne pritrjuje zaključkom, da sta obsojenca dejavnost podjetja poznala, kot tudi razumljiva nihanja v likvidnosti zaradi dokončanja projektov, ter zato znala prepoznati, kdaj je njuno podjetje prišlo v finančne težave, ki niso bile več obvladljive, pa sta kljub temu še vedno naročala blago pri oškodovanki in ji prikrivala, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene.

6. Zagovornik obsojenega B. Č. pa dodatno v zahtevi za varstvo zakonitosti še navaja, da gre v obravnavanem primeru za tipično civilnopravno razmerje, saj gre zgolj in samo za neplačilo računov; navaja, da ni dokazov, da bi se glede na svojo vlogo v podjetju, kjer je bil zadolžen le za tehnični del poslovanja, zavedal težkega finančnega poslovanja družbe, ter da bi ravnal z očitanim mu eventualnim naklepom; dodaja še, da bi v primeru pričakovane državne subvencije zagotovo prišlo do poplačila oškodovane družbe.

7. Navedeni razlogi v zahtevah za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zagovornika obsojencev in s katerima utemeljujeta, kot navajata, napačno uporabo materialnega prava (1. točka 372. člena ZKP) oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kažejo na nestrinjanje obrambe z dokaznim zaključkom obeh sodišč, da sta obsojenca kot zakonita zastopnika gospodarske družbe ravnala z namenom preslepitve. Nestrinjanje z argumentacijo sodišč, ki sta utemeljili namen preslepitve pri vseh 24 naročilih materiala, pa pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje kot sta ga ugotovili nižji sodišči. 8. V nadaljevanju zagovornik obsojenega B. Č. uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker opis dejanja v izreku sodbe vsebuje skupno delovanje obeh obsojencev, kot zastopnikov gospodarske družbe, ne da bi vseboval konkretizacijo obsojenčevega delovanja. Ta očitek obramba ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato se nanj v zahtevi za varstvo zakonitosti iz razloga petega odstavka 420. člena ZKP ne more z uspehom sklicevati (formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva).

C.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

10. Odločitev o plačilu stroškov postopka temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.