Jedro

Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker ni dosegala predvidene norme, saj za to ni bil vzrok v njenem zdravstvenem stanju.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1.Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 24.4.2003 iz razloga nesposobnosti, se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki po odpovedi tožene stranke z dne 24.4.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje izplačati vse plače, kot bi jih tožnica prejela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, ter od navedenih zneskov plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“ Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 24.4.2003 nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in traja še naprej, zato jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonite odpovedi izplačati zapadle zneske plač, ki bi jih prejela na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z odvodom davkov in prispevkov. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 299.460,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ta del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Nedoseganje norme ni bila posledica njenega zdravstvenega stanja. Dr. B.Č. je le izpovedal, da v marcu 2003 najbrž ni bila sposobna doseči norme in da njeno zdravstveno stanje vpliva na hitrost njenega dela in vzdržljivost pri delu. Skupaj s to izpovedjo bi moralo sodišče prve stopnje oceniti še druge izvedene dokaze: zdravstveno mnenje ZPIZ z dne 23.5.2002, izvedensko mnenje dr. R. in dr. L. z dne 28.1.2003, odločbo ZPIZ z dne 11.2.2003, izvedensko mnenje dr. P.J. z dne 1.3.2006, izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 8.12.2004; vsi ti dokazi pričajo, da je tožnica zmožna za delo „delavka po normi – enostavna dela“. Izpoved dr. Č. je torej osamljena, prav nanjo pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Po mnenju pritožbe izpoved ne more imeti take teže, kot izvedenska mnenja, saj je bil v tej zadevi sodni izvedenec postavljen prav zato, da razjasni sporna dejstva. Vsi, ki so podali mnenja o tožničini delovni zmožnosti, so bili seznanjeni s tožničinimi opravili, ne le dr. Č.. Tožnica je opravljala najlažja dela, pa norme vendarle ni dosegala. Napačno je sodišče prve stopnje tudi presojalo, ali je razlog za nedoseganje norme krivdni. Tožena stranka tožnici nikoli ni očitala krivde – naklepa ali malomarnosti. Pridobila je le ustrezna medicinska potrdila, iz katerih izhaja, da je tožnica razporejena na dela, ki so prilagojena njeni delovni zmožnosti, pa norme vseeno ne dosega. Pripominja še, da je tožnica prejela odpravnino in ima pravico do nadomestila za čas brezposelnosti vse do izpolnitve pogojev za upokojitev. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, če se pritožbeno sodišče ne bo odločilo samo opraviti obravnavo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo že drugič. Ker je tožnica zatrjevala, da norme ni mogla izpolnjevati zaradi zdravstvenih težav, je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 9.6.2005 naložilo sodišču prve stopnje, da tožničine trditve preveri z izvedbo predlaganih dokazov, ne glede na to, da je zdravniška komisija tožnico sicer spoznala za zmožno opravljati delo po normi v skrajšanem delovnem času. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca medicinske stroke dr. P.J. in zaslišalo zdravnika specialista medicine dela, prometa in športa dr. B.Č.; med izvedenskim mnenjem in izpovedjo dr. Č. ni bilo skladnosti, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev, da tožnica norme ni dosegala zaradi zdravstvenih težav, oprlo le na izpoved dr. Č.. Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno zaslišalo priče dr. Č. in tudi ni zahtevalo podrobnejšega pojasnila izvedenskega mnenja, je v okviru 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo izvedenca dr. P.J. in ponovno pričo dr. B.Č..

Po dopolnjenem dokaznem postopku je prišlo do zaključka, da je pritožba utemeljena.

Tožena stranka je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici na podlagi 2. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur .l. RS, št. 42/2002). Po tej določbi je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Tožnica v marcu 2003 ni dosegla predpisane norme. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožnica na izpolnjevanje norme večkrat opozorjena že v predhodnih mesecih in je celo v letu 2002 že bil začet postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov, ki pa je bil ustavljen, ker se je v februarju 2002 nekoliko popravila. Tožena stranka je tožnici vročila pisno obdolžitev in ji omogočila zagovor. Ker je ugotovila, da ni opravičljivih razlogov za nedoseganje norme in da nima ustreznega dela, ki bi ji ga pod spremenjenimi pogoji lahko ponudila, je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala.

Tožnica je invalid II. kategorije. Iz odločbe ZPIZ z dne 11.2.2003 izhaja, da je zmožna za drugo ustrezno delo, „delo po normi - enostavna montaža“. Enaka ugotovitev izhaja iz dokumentov, ki jih navaja pritožba. Tožnica je bila razporejena na najenostavnejša dela. Glede njenega zatrjevanja, da je v marcu 2003 opravljala dela, kjer se norma težje doseže, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica sicer zmožna za delo, ki ga je opravljala. To je ugotovil tudi specialist medicine dela, prometa in športa na preventivnem pregledu dne 9.12.2002 in nato invalidska komisija I. stopnje dne 28.1.2003. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka pri odrejanju del tožnici upoštevala vse zdravstvene omejitve. Dela, ki jih je opravljala, so bila najlažja in najbolj enostavna, fizično ne težka in tehnično nezahtevna. Pri delu prirezovanje kablov je sicer res uporabljala škarjice, ki so povzročale žulje na prstih, vendar pa so delavke imele na voljo posebne lepilne trakove, ki preprečujejo žulje.

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na izpoved specialista medicine dela, prometa in športa dr. B.Č. in zaključilo, da je bil tempo dela, ki ga narekuje norma, za tožnico prehud in da zato glede na takratno zdravstveno stanje norme ni mogla doseči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dr. B.Č., ki ga je sodišče prve stopnje zaslišalo na naroku z dne 12.5.2006 tega ni izpovedal, ampak je sodišče prve stopnje tak zaključek napravilo glede na njegovo izpoved, da najbrž ni bila sposobna za delo po normi v marcu 2003 in da tožničine zdravstvene težave vplivajo na hitrost njenega dela. Nejasnost med izpovedjo in zaključkom, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje je odpravilo dodatno podrobnejše zaslišanje priče na pritožbeni obravnavi. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bila norma povprečna in je ni dirigiral stroj. Zaradi zdravstvenih težav je bil tempo tožničinega dela slabši, vendar pa bi normo še vedno lahko dosegala. Invalidska komisija, ki je ugotavljala tožničino delazmožnost, je imela podatke, kakšen je zahtevani tempo dela. Oba zaslišana – izvedenec in priča – sta podrobno opisala težave, ki jih ima tožnica. Gre za degenerativne spremembe na hrbtenici in ne za okvaro živčevja, ki bi oviralo tožničino gibljivost. Tožnica je lahko imela manjše bolečine, ki pa jih je bilo mogoče odpraviti s krajšim razgibavanjem in sprostitvijo v obliki stresanja rok, razgibavanja vratu. S tem se sprosti napetost, ki nastane pri statičnem položaju telesa. Priča je povedal, da bi glede na zdravstveno stanje normo lahko dosegala, ni pa mogel potrditi, da jo je bila v spornem času – glede na to, da na doseganje norme lahko vplivajo tudi drugi dejavniki - dejansko sposobna doseči. Iz navedenega izhaja, da je bil zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi tempa dela in zdravstvenega stanja norme ni mogla doseči preuranjen. Na tempo tožničinega dela je zdravstveno stanje sicer vplivalo, vendar pa bi normo zaradi tega še vedno lahko dosegala. Invalidska komisija, ki je podala mnenje o tožničini delazmožnosti, svojega mnenja ni podala, ne da bi vedela, kakšno delo bo tožnica opravljala in kakšen bo tempo dela, na podlagi znanih podatkov je podala mnenje, da je tožnica zmožna za delo „enostavna dela – delo po normi“ skrajšan delovni čas. Priča dr. Č., ki je sam predsednik invalidske komisije I. stopnje je pojasnil, na kakšen način pride invalidska komisija do zaključkov in na podlagi česa izdela mnenje o delazmožnosti. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je bilo zdravstveno stanje tožnice nespremenjeno tudi še po spornem obdobju, kar pomeni, da je tožnica zmožna opravljati svoje delo v skrajšanem delovnem času. Dodatno zaslišanje priče dr. B.Č. in izvedenca dr. P.J. je ob drugih izvedenih dokazih privedlo do zaključka, da je bila tožnica normo sposobna dosegati, kljub zdravstvenim omejitvam. Izvedenec je povedal, da je imel ob izdelavi izvedeniškega mnenja pred očmi dejansko delo, ki ga je tožnica opravljala. Takrat je ugotovil, da je bila norma za tožnico primerna in tega mnenja je še vedno. Kot izhaja iz izpovedi priče in izvedenca, je bil lahko razlog za nedoseganje norme v njeni neustrezni motiviranosti, nezadovoljstvu z družbeno klimo in ne nazadnje tudi s samo sabo, ker ji bolezen onemogoča doseganje zahtev v vsakdanjem življenju. Izpovedi dopolnjujeta izpoved nadrejene delavke M.A., ki je povedala, da je bila tožnica nezadovoljna, da ji je očitala, da ji ne pomaga dovolj in da jo je večkrat videla sloneti na mizi in opazovati druge pri delu.

Glede na navedene zaključke pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlog za nedoseganje norme ni bil v tožničinem zdravstvenem stanju. Prav tako ni ugotovljeno, da bi bil razlog v neustreznem odrejanju dela ali v dejavnikih, na katere tožnica ni mogla vplivati. Nedoseganje predpisane norme je zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če do tega ni prišlo zaradi zdravstvenih težav ali drugih objektivnih okoliščin, na katere delavka ni mogla vplivati. Nezadovoljstvo in neustrezna motiviranost nista opravičljiva razloga za nedoseganje norme – tudi od drugih, zdravih delavcev se pričakuje, da osebna nezadovoljstva ne vplivajo na delo. Zato je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedala. Nedoseganje norme v mesecu marcu 2003, glede na to, da je bila tožnica na izpolnjevanje že večkrat predhodno opomnjena in se je celo v letu 2002 zoper njo začel (ne pa zaključil) postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov je dovolj resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odst. 88. člena ZDR).

Ker je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot sodišče prve stopnje, je na podlagi 30. člena ZDSS-1 in 1. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica je priglasila stroške, ki so ji nastali zaradi pritožbene obravnave. Ker v sporu ni uspela, krije na podlagi 154. člena ZPP sama svoje stroške pritožbenega postopka.