Jedro

Pomen stikov je tudi ta, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri gradijo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mld. sina pravdnih strank A.Š.J., roj. 6. 6. 2012, zaupalo v vzgojo in varstvo materi (tožnici), očetu (tožencu) pa naložilo plačevanje preživnine. Določilo je tudi stike med mld. otrokom in očetom, in sicer tako, da potekajo ti vsako sredo od 15.00 do 18.00 ter vsako drugo soboto in nedeljo od 14.00 do 17.00, sicer pa po dogovoru, pri čemer oče otroka pride iskat na dom in ga tja po koncu stikov tudi vrne.

2. Proti odločitvi o stikih se je pritožila tožnica in predlaga razveljavitev tega dela sodbe ter novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da bi za A. pomenili psihično obremenitev in da bi se z njimi ogrožal njegov duševni in telesni razvoj. Star je 10 mesecev in ni vajen biti sam z očetom. Ta se za A. sploh nikoli ni kaj dosti zanimal, če je jokal, ga ni skušal potolažiti, če mu je tožnica dala kakšen nasvet, je odreagiral agresivno. Toženec ne zna ravnati z dojenčki. Popoldne, ko so stiki določeni, A. spi, zato bi bil dopoldanski čas primernejši. Toženec je osebnostno labilen in ima težave z alkoholom, znanci to opažajo zlasti za vikend, ko naj bi ravno imel stike z A.. Tožnici je grozil, da jo bo „fental“, kot je že skoraj njeno mater. Ravno njegov nasilje je bil razlog, da sta prekinila zvezo. Psihično jo je maltretiral, nič ji ni pomagal. Pred CSD je bilo dogovorjeno, da so stiki med A. in tožencem pri tožnici doma, če bi prišlo do kakšne situacije, da bi lahko takoj poklicala policijo. Ni prav, da bi stiki potekali brez njene prisotnosti, zato sodišču očita, da ni storilo vsega za zavarovanje otrokove koristi.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter tudi on opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita.

6. Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Korist otroka je glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Nedvomno je v otrokovo korist, da ima stike z obema staršema, in to ne glede na svojo starost. Pri tem gre za pravico otroka, pa tudi za pravico staršev (1. odst. 106. čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Pomen stikov je namreč tudi ta, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri gradijo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj.

7. Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev, za kar se v resnici zavzema pritožnica, samo, če je to nujno zaradi varovanja otrokove koristi. ZZZDR v 5. odst. 106. čl. določa, kdaj stiki niso v otrokovo korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Tožnica pa tega ni izkazala.

8. Res je, da je tožnica že v tožbi predlagala, da naj stiki med otrokom in očetom potekajo pri njej doma, vendar tega ni utemeljila z ničemer, na toženčev predlog iz odgovora na njeno tožbo, v katerem se je zavzel za nekajurne samostojne stike s svojim sinom, pa je odgovorila zgolj, da to zaradi režima spanja otroka ni izvedljivo ter da toženec nima avtomobilskega sedeža za otroka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stiki med očetom in otrokom sedaj potekajo pred hišo tožnice, saj njeni starši tožencu ne dovolijo vstopa v hišo. Ocena, da takšni stiki niso primerni, je razumna in pravilna.

10. Sodišče prve stopnje dalje povzema, da sta roditelja v bistvu soglasna glede obsega stikov, spor pa je glede tega, da tožnica vztraja, da je na stikih prisotna ona, toženec pa želi samostojne, s strani tožnice nenadzorovane stike. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožničina zahteva ni upravičena, saj ni niti zatrjevala niti izpovedala nič takega, kar bi vzbudilo dvom v to, da bodo nekajurni samostojni stiki med očetom in otrokom slednjega ogrožali oz. mu povzročili psihično obremenitev, upoštevajoč pri tem tudi starost otroka. Ni videti razumnega razloga za to, da se očetu in otroku ne bi omogočilo, da se navadita in navežeta en na drugega, kot tudi ni videti razumnega razloga za dvom v to, da bo v tistih nekaj urah toženec v redu poskrbel za otroka. Nasprotni pritožbeni očitki so pavšalni in dokazno povsem nepodprti.

11. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj tudi napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tudi toženec sam krije svoje stroške v zvezi z njim.