Jedro

Prav zaradi alkoholiziranosti oškodovanca je bila zmanjšana njegova sposobnost ocene, ali je alkoholiziran tudi voznik, v katerega avto je prisedel. Revizijsko sodišče zato ne dvomi v pravilnost odločitve o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo do višine 10% od celote.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke ter ob zavrnitvi pritožbe tožene stranke sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna tožeči stranki M. H. ..., plačati odškodnino v znesku 1,845.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 21.5.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Tožena stranka mora poravnati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 189.460 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2002 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh pod izvršbo.

V presežku do vtoževanega zneska 3,100.000 SIT se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, revizijske stroške pa trpi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, ob ugotovitvi, da je tožnik tudi sam povzročil škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 1.11.1997, do 10% od celote, toženi stranki naložilo, da mu zaradi odgovornosti njenega zavarovanca plača odškodnino v znesku 1,845.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke je nato sodišče druge stopnje delno ugodilo in odškodnino znižalo na 1,575.000 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo. Zavarovanec tožene stranke, ki je vozil avtomobil, v katerem je tožnik bil sopotnik, je sicer bil alkoholiziran, vendar o tem ni kazal zunanjih znakov. Tudi tožnikova alkoholiziranost ni bila tolikšna, da bi se njegova parcepcija bistveno zmanjšala in da bi ravnal lahkomiselno, ker je prisedel v avtomobil. Pri tem se revizija sklicuje na izpovedi prič, ki sta bili tudi sopotnici v avtomobilu. Sicer pa je odškodnina odmerjena v premajhnem znesku. Ugoditi bi bilo treba vsem odškodninskim postavkam v vtoževanem obsegu. Premalo je bila upoštevana tožnikova lastna izpoved, v prevelikem obsegu pa ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Tožnik je namreč opisal, kakšne bolečine in nevšečnosti je prestajal, opisal je tudi svoj strah in duševne bolečine, ki jih prestaja ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Nerazumljivo je, na kakšni podlagi je izpodbijana sodba odškodnino za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje sicer prenizko odmerilo v znesku 1,100.000 SIT, znižalo še za dodatnih 300.000 SIT na 800.000 SIT.

Tožnik opozarja na podobne primere sodne prakse, ko je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v višjem znesku. Končno vztraja pri stališču, da bi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo morale teči že od vložitve tožbe, ne pa šele od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Kolikor tožnik s kritiko ugotovitve o soodgovornosti za nastalo škodo izpodbija dejanske ugotovitve, ga zadenejo posledice nedopustnosti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanske ugotovitve pa so take, da je tožnik, ki je bil sam alkoholiziran, sedel v avtomobil neznanca ob peti uri zjutraj pred diskoteko, pri čemer je neznanec (zavarovanec tožene stranke) bil alkoholiziran in je kasneje zato tudi povzročil prometno nesrečo. Ob tako ugotovljenih dejstvih je pravna presoja, sprejeta v sodbah nižjih sodišč, pravilna: prav zaradi lastne alkoholiziranosti je bila namreč zmanjšana njegova sposobnost ocene, ali je alkoholiziran tudi voznik, v katerega avto je prisedel. Revizijsko sodišče zato ne dvomi v pravilnost odločitve o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo do višine 10% od celote.

V nesreči je tožnik utrpel resnejšo poškodbo le zaradi izpaha v sklepu med levo ključnico in lopatico, kar je povzročilo desetdnevno hospitalizacijo in dve operaciji. Ostale poškodbe so bile - poleg zvina vratne hrbtenice - le udarnine in raztrganine, ki niso pustile posledic. Zato prestane škode ni mogoče uvrstiti v okvir škod večjega obsega. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR) pa sodišče posebej pazi na pravilno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V izpodbijani sodbi je specifičnost obravnavanega primera nepremoženjske škode upoštevana v pravem obsegu, pri čemer je, v nasprotju z revizijskimi trditvami, prišla do izraza tudi primerjava s podobnimi primeru sodne prakse. Obdobje, v katerem je tožnik prestajal hude telesne bolečine, je bilo razmeroma kratko, res pa je, da se mu lažje bolečine ob obremenitvi rame pojavljajo še danes. Ob upoštevanju desetdnevne hospitalizacije in dveh operacij je dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 600.000 SIT primerna, zavrnitev do vtoževanih 850.000 SIT pa utemeljena. Tudi prestani strah, posebej za izid zdravljenja, ni bil intenziven in dolgotrajen, zaradi česar je odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000 SIT primerna. To velja tudi za odškodnino, dosojeno iz naslova skaženosti zaradi obsežne brazgotine v predelu leve ključnice. Višja odškodnina iz tega naslova, kakor je bila v znesku 200.000 SIT dosojena, bi odstopala od odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

Res pa je, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti tožniku priznalo z zneskom 800.000 SIT prenizko satisfikacijo. Izvedenec medicinske stroke je omejeno gibljivost leve rame zaradi izpaha v sklepu med levo ključnico in lopatico s stališča odstotkovnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocenil kar s 25%. Ne glede na relativizacijo odstotkovnega primerjanja pa iz opisa zmanjšanja življenjske aktivnosti sledi, da je tožnik oviran pri dvigovanju roke nad višino ramen in pri vseh delih, ki zahtevajo tak položaj. Podana je torej oviranost pri nekaterih dejavnostih pri delu in športu. Če se pri tem upošteva tožnikova mladost, se pokaže, da je sodišče prve stopnje opisano prikrajšanje pravilno vrednotilo, ko je prisodilo od zahtevanih 1,700.000 SIT iz tega naslova znesek 1,100.000 SIT odškodnine. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in dosojeno odškodnino zvišalo z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke v celoti).

Odškodnina, do katere je tožnik iz naslova nepremoženjske škode upravičen, torej v seštevku predstavlja znesek 2,050.000 SIT, ob odbitku 10% zaradi lastne soodgovornosti pa 1,845.000 SIT.

Revizija je deloma utemeljena tudi v obsegu izpodbijanja odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena glede odločbe o zamudnih obresti za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi o začetku teka zamudnih obresti spremenilo tudi za čas od 1.1.2002 do 21.5.2002, tako, da mora tožena stranka tožniku od dosojenega zneska nepremoženjske škode plačati zamudne obresti za navedeno obdobje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem pa je bilo treba revizijo zavrniti.

Sprememba izpodbijane sodbe pa ni imela za posledico spremenjene odločitve o pravdnih stroških. Revizija je namreč uspešna le v manjšem obsegu, glede katerega posebni stroški niso nastali (154. in 155. člen ZPP). Sprememba na revizijski stopnji pa je tudi povzročila, da zaradi neuspeha tožene stranke v pritožbenem postopku, tudi ta stranka pritožbene stroške krije sama v celoti.