Jedro

Nevarnost relativno pogostih epileptičnih napadov posega na vsa področja tožnikovega življenja in udejstvovanja in ga omejuje pri izbiri življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ocenil, da so te zmanjšane za 30 %. Ko pa se opisanim dejanskim ugotovitvam pridruži še okoliščina, da je ob škodnem dogodku bil tožnik star komaj 17 let in da bo težave, ki jih ima in zaradi katerih duševno trpi, moral prestajati vse življenje, se pokaže, da je sodišče druge stopnje podcenilo tako ugotovljene objektivne in subjektivne težave, kot tudi primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo do zahtevanih 6.000.000 SIT, torej za 1.600.000 SIT.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke ter pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožniku D. Z. znesek 8.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 do 11.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanje za temeljno obrestno mero, od 12.2.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 6.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 3.700.000 SIT od 29.10.1999 dalje in od zneska 2.900.000 SIT od 11.2.2003 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločitev o pravdnih stroških pa je pridržalo za končno sodbo.

Sodišče druge stopnje je nato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino za tožniku prizadejane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo za 400.000 SIT, v celoti pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in glede zamudnih obresti odločilo, da od skupnega zneska 7.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od 11.2.2003 dalje do plačila. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s pridržkom odločitve o stroških pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na zvišanje prisojene odškodnine. Tožnik je utrpel izredno hude telesne poškodbe, zaradi katerih nima samo izrazitih zdravstvenih težav, temveč je prikrajšan na materialnem področju. Zadobljene poškodbe so mu povzročile nastanek epilepsije. Ob škodnem dogodku je bil star komaj 17 let in bo moral posledice nesreče prestajati še najmanj 50 let. Graja tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska in se sklicuje na dejstvo, da je tožena stranka odškodnino v znesku 3.700.000 SIT tožniku ponudila v izplačilo s poravnavo dne 29.10.1999, plačala pa je šele po štirih letih.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel hude možganske poškodbe, zaradi katerih je bil operiran in nato hospitaliziran. Sodišči druge in prve stopnje sta višino zahtevane odškodnine presojali glede na določbi 200. in 203. člena ZOR, pri čemer odločitvi o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za skaženost ni mogoče očitati nepravilnosti. V navedenem obsegu so bile ugotovitve, vsebovane v izvedenskem mnenju, medicinski dokumentaciji in izpovedbi samega tožnika upoštevane tako s stališča opredelitve, da je tožnik utrpel škodo, ki se bliža že škodam večjega obsega, kot tudi s stališča primerljivosti s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Tudi po presoji revizijskega sodišča bi celotna zahtevana odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljeni obseg tovrstne škode odstopala od podobnih primerov sodne prakse. Zato je znesek 2.000.000 SIT iz tega naslova primeren, to pa velja tudi za prestani strah za izid zdravljenja (200.000 SIT) in za skaženost (400.000 SIT). Končno se revizija v tem obsegu sklicuje na ugotovitve, zapisane v izvedenskem mnenju, ki pa sta jih sodišči druge in prve stopnje upoštevali v pravilnem obsegu.

Pri opredelitvi višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa sodišči druge in prve stopnje nista dali ustrezne teže okoliščini, da je v posledici možganskih poškodb tožnik postal epileptik s pričakovanimi petkratnimi epileptičnimi napadi v enem letu. Pogostost pričakovanih epileptičnih napadov tožnika močno omejuje v vseh življenjskih aktivnostih, posebej pri izbiri poklica. Glede na kroničnost težav, ki so nastale kot posledica škodnega dogodka, po ugotovitvah izvedenca bistvenega izboljšanja ni več mogoče pričakovati. Nevarnost relativno pogostih epileptičnih napadov posega na vsa področja tožnikovega življenja in udejstvovanja in ga omejuje pri izbiri življenjskih aktivnosti. Izvedenec je ocenil, da so te zmanjšane za 30 %. Ko pa se opisanim dejanskim ugotovitvam pridruži še okoliščina, da je ob škodnem dogodku bil tožnik star komaj 17 let in da bo težave, ki jih ima in zaradi katerih duševno trpi, moral prestajati vse življenje, se pokaže, da je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o odškodnini iz navedenega naslova, z zvišanjem za 400.000 SIT podcenilo tako ugotovljene objektivne in subjektivne težave, kot tudi primerjavo s podobnimi primeri sodne prakse. Zato je revizijsko sodišče odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zvišalo do zahtevanih 6.000.000 SIT, torej za 1.600.000 SIT.

Glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska 8.600.000 SIT se revizijsko sodišče sicer strinja s pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, da zaradi ponudbe v poravnavo odškodnine z dne 29.10.1999 tožena stranka še ni prišla v plačilno zamudo (s strani tožene stranke ponujena poravnalna ponudba ni bila sprejeta, zaradi česar je ne zavezuje - 32. in 41. člen ZOR), zaradi česar obvelja, da je mogoče višino odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeliti glede na čas sojenja pri sodišču prve stopnje. Vendar pa je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ravnalo napak, ko je od dosojenega zneska odškodnine prisodilo zakonske zamudne obresti šele od dneva sojenja, torej od 11.2.2003 dalje. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika s 1.1.2002 in noveliranjem Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri je prišlo do ločitve pravih zamudnih in valorizacijskih obresti, kar je omogočilo, da se s 1.1.2002 dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. V skladu s tem je bila spremenjena sodna praksa s sprejetjem načelnega pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002. Tožeča stranka je torej z revizijsko grajo odločitve o zamudnih obresti le delno uspela. Za čas od 1.1.2002 do dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (11.2.2003) tečejo zakonske zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od naslednjega dne dalje do plačila, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Sprememba izpodbijane sodbe temelji na določbi prvega odstavka 380. člena ZPP.

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, saj bo sodišče prve stopnje o vseh stroških pravdnega postopka odločilo s končno sodbo.