Jedro

Škoda zaradi izgubljenega preživljanja je v neposrednem izpadu denarnih zneskov, ki jih je umrli dajal otrokom za njihovo preživljanje, zaradi česar v tem primeru ne gre za odločanje o preživnini, temveč za odločanje o odškodnini. Škode ni mogoče ocenjevati na podlagi potreb otroka in razmerja višine osebnega dohodka, ki bi ga dobival umrli, ter pokojnine, ki jo dobiva otrok po umrlem, pač pa je pomembna višina dohodka, ki bi ga umrli prejemal ter koliko od tega bi prispeval otroku, če bi še živel.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: I. Spremeni glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnice M. D. st., tako da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici M. D. 432.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1992 dalje v 15 dneh pod izvršbo Kar zahteva tožnica več, se zavrne".

II. Razveljavi glede odločitve o višini rente, ki jo je dolžna tožena stranka plačevati ml. tožnicam A. D., M. D. in P. D., ki presega zneske po 4.000,00 SIT mesečno za vsako tožnico, za čas od 22.6.1993 dalje in glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi prva sodba.

O stroških pritožbe bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o rentnem zahtevku mladoletnih tožnic, da jim jedolžna tožena stranka plačevati vsaki po 6.000,00 SIT mesečno za čas od 1.11.1992 do 21.6.1993 in od 22.6.1992 po 12.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločalo je tudi o zahtevku četrte tožnice (matere prvih treh tožnic), na plačilo 1,296.000,00 SIT z obrestmi. Z izpodbijano sodbo je prisodilo ml. tožnicam rento v višini 4.000,00 SIT mesečno za čas od 1.11.1992 do 21.6.1993 in po 10.000,00 SIT mesečno od tedaj dalje, za vsako ml. tožnico, njihovi materi pa je prisodilo 1.080.000,00 SIT, vse z obrestmi. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožnicam 83.773,50 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožena stranka s pritožbo napada odločitev o renti za čas od 22.6.1993 dalje, kolikor presega znesek po 4.000,00 SIT mesečno za vsako ml. tožnico. Napada tudi odločitev o zahtevku tožnice M. D. st., kolikor ji je bilo prisojeno nad 432.000,00 SIT. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da naj napadeno sodbo razveljavi oz. podrejeno, da jo spremeni. Z rento v višini po 10.000,00 SIT mesečno in pokojnino ter dodatkom znašajo skupni prejemki ml. tožnic mesečno približno 53.000,00 SIT, kar pomeni, da naj bi očetu ostalo od dohodka, ob upoštevanju takega obračuna prvega sodišča, le 11.000,00 SIT za njegove potrebe. Neutemeljeni so zaključki o možnostih zaslužka pok. očeta izven delovnega časa, ker taka domneva nima trdne opore v izvedenih dokazih ter je v sedanjih razmerah v gradbeništvu še zlasti vprašljiva. Prav tako nepravilna je odločitev glede verzijskega zahtevka. Prvo sodišče ne razlikuje odškodnine od preživnine, ker je upoštevalo življenjske stroške ml. tožnic in ne dohodke njihovih staršev. Prisojenih 30.000,00 SIT mesečno materi je v nasprotju s prisojeno rento otrokom za kasnejše obdobje, saj mati ne more imeti večje škode od hčera.

Pritožba je utemeljena glede odločitve o renti in delno glede odločitve o zahtevku matere.

Iz pritožbe je razvidno, da tožena stranka napada le tisti del odločitve o renti, s katero je tožnicama priznana renta v zneskih po 10.000,00 SIT za čas od 22.6.1993 dalje ter s pritožbo izrecno ne nasprotuje plačevanju rente v višini 4.000,00 SIT mesečno, niti za čas pred 22.6.1993, niti za kasnejše obdobje. Odločitev prvega sodišča o renti, ki presega 4.000,00 SIT mesečno za vsako ml. tožnico je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva iz razlogov navedenih v pritožbi. V izvedenih dokazih namreč ob pravilni uporabi materialnega prava za rento v višini 10.000,00 SIT ni opore.

Materialnopravna podlaga za odškodninski zahtevek ml. tožnic je zlasti o določilu 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da ima oseba, ki jo je umrli preživljal (oz. oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje), pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja. Ta škoda se ji vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ. Škoda zaradi izgubljenega preživljanja se kaže v neposrednem izpadu denarnih zneskov, ki jih je umrli dajal otrokom za njihovo preživljanje, zaradi česar v tem primeru ne gre za odločanje o preživnini, temveč za odločanje o odškodnini. Škode ni mogoče ocenjevati na podlagi potreb otroka in razmerja višine osebnega dohodka, ki bi ga dobival umrli, ter pokojnine, ki jo dobivajo tožnice, pač pa je potrebno ugotoviti višino povprečnega dohodka, ki bi ga pokojnik dobival sedaj, če bi bil še živ, nato pa oceniti in ugotoviti, kolikšni bi bili realni zneski, s katerimi bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnic.

Na podlagi ugotovitve, da bi umrli oče ml. tožnic prejemal osebni dohodek (plačo) v zneskih 64.939,35 SIT mesečno, če bi še živel, ni vzdržna ocena, da bi od takega zaslužka dajal hčerkam poleg tega, kar prejemajo po njegovi smrti iz naslova pokojnine in varstvenega dodatka (približno 22.000,00 SIT), še vsaki 10.000,00 SIT mesečno, saj ni realno, da bi za njegovo lastno vzdrževanje zadoščala le preostala razlika zaslužka. Na podlagi izvedenih dokazov tudi ni mogoče sklepati, da bi bil zaslužek umrlega višji, kot pa je razviden iz podatkov IGM "S.K.", zlasti iz priložnostnega dela umrlega.

Tožnico, ki to trdi, bi moralo prvo sodišče o tem zaslužku zaslišati natančneje, da bi na tak način moglo presoditi, če ni drugih dokazov, koliko je umrli mož dejansko zaslužil s priložnostnim zidarskim delom in če so realna predvidevanja o takem njegovem zaslužku v prihodnje. Manj pomembne so namreč za sporno odločitev izpovedbe tožnice o izdatkih za hčerke in v tej smeri dosedaj izvajani dokazi.

Tožena stranka povračilnemu zahtevku tožnice M.D. st., nasprotuje le po višini (glede presežka nad 432.000,00 SIT) čeprav je navedla, da izpodbija dajatveni del sodbe o tem zahtevku v celoti (glede zneska 1.080.000,00 SIT). Tudi v tem primeru odločitve o višini zneska ni mogoče opreti na določilo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS št. 14/89), zlasti 133. čl. ZZZDR, ki govori o pravici zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki je dolžan preživljati otroka (očitno pomotoma je v prvi sodbi naveden 134. člen ZZZDR), iz že v prejšnjem odstavku navedenih razlogov.

Nelogična je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev, da je tožena stranka dolžna povrniti četrti tožnici za čas, ko je po smrti moža sama v celoti preživljala vse tri ml. tožnice, preživnino v znesku 1.080,000,00 SIT. Podlaga za tak obračun je namreč v ugotovitvi, da bi umrli dajal v času od 1.11.1989 do 30.10.1992 to je v obdobju 36 mesecev, vsaki od hčera po 10.000,00 SIT mesečno, kar se ne sklada z dejstvom, da je prvo sodišče prisodilo ml. tožnicam za čas od 1.11.1992 do 21.6.1993 le mesečno rento v zneskih po 4.000,00 SIT za vsako in take odločitve tožena stranka ni izpodbijala s pritožbo, niti ji ne nasprotuje tožeča stranka, ker ni vložila pritožbe. Sodišče druge stopnje je iz navedenih vzrokov v tem delu sodbo sodišča spremenilo tako, da je prisodilo tej tožnici le znesek v višini, s katero soglaša tudi tožena stranka, iz razlogov, ki jih je navedla v pritožbi. Za povrnitev višjega zneska namreč na podlagi dejstev, ki jih navaja prvo sodišče, ni materialnopravne podlage.

Sprememba prve sodbe v tem delu temelji na določilu 4. točke 373. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju te pravde obravnavati le še vprašanje spornih zneskov rente za čas od 22.6.1993 dalje, ki so višji od 4.000,00 SIT mesečno za vsako od ml. tožnic s tem, da bo v nakazani smeri izvajalo dokaze zaradi popolnejše in prepričljive ugotovitve vseh dejstev, ki so pomembna za materialnopravno pravilno odločitev (tretji odstavek, 370. člena ZPP).

O stroških vsega postopka bo zaradi delne razveljavitve prve sodbe odločeno s končno odločbo glede na uspeh pravdnih strank v tej pravdi.