Jedro

Namen sodnega varstva v disciplinskih zadevah je preizkus pravilnosti izvedenega postopka in preizkus pravilnosti odločitve pristojnih disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti je torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja pravilnosti izvedenega disciplinskega postopka tako v formalnem (procesnem) kot tudi vsebinskem (materialnem) pogledu. Zato vsaka sprememba odločbe disciplinske komisije ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti delodajalca.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 419,99 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 2.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne 213.880 SIT pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki nosita svoje pritožbene stroške.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah o nesorazmernem in nezakonitem disciplinskem ukrepu. Obrazložitev je nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Protislovni so razlogi, da ni nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je vendarle delovno sodišče ugotovilo nezakonito izrečeno sankcijo. Sodba nima razlogov in dokazne ocene o disciplinskih kršitvah. Meni, da je toženka načrtno izrekla najhujši ukrep, saj neenakopravno obravnava svoje delavce, in navaja, da o tem prilaga listino in predlaga vpogled v spis, kjer se je obravnavalo enako vprašanje. Nezakonito izrečen disciplinski ukrep ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Če bi toženka izrekla zakonito in primerno sankcijo, škoda ne bi nastala. Predlaga, da vrhovno sodišče samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, saj gre za simbolično in pravično odškodnino, oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, a neutemeljeno. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, njeni razlogi pa so jasni in dajejo odgovor na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Sodba sodišča druge stopnje tako vsebuje razloge o tem, zakaj zgolj sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja (drugi odstavek na 3. strani), razlogi o tem pa tudi niso v medsebojnem nasprotju. Izpodbijana sodba (kot tudi ne sodba sodišča prve stopnje) res nima razlogov in dokazne ocene o disciplinskih kršitvah tožničine matere, vendar pa ta ocena ni potrebna in zato njen izostanek ne predstavlja očitane procesne kršitve. Zaradi ugotovitve disciplinskih kršitev tožničine matere je tekel ustrezen postopek pred disciplinsko komisijo tožene stranke in presoji pravilnosti tega postopka je bil namenjen postopek pred pristojnim delovnim sodiščem. V tem odškodninskem sporu pa so bile predmet obravnavanja predpostavke odškodninske terjatve, oziroma konkretno, ali ugotovljene pomanjkljivosti disciplinskega postopka pomenijo nedopustno škodno ravnanje tožene stranke kot eno izmed predpostavk odškodninske terjatve.

7. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila mati tožnice v disciplinskem postopku spoznana za odgovorno hujših kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar ji je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča pa je bila odločba disciplinske komisije spremenjena v izreku o disciplinskem ukrepu tako, da ji je bila izrečena denarna kazen. V sodnem postopku je bilo potrjeno, da je mati tožnice storila disciplinske kršitve, vendar pa je sodišče drugače presodilo težo te kršitve in ji zato izreklo blažjo sankcijo.

8. Tožeča stranka na eni strani meni, da ima nezakonito izrečen disciplinski ukrep vedno za posledico odškodninsko odgovornost, na drugi strani pa trdi, da ji je tožena stranka načrtno izrekla najhujši ukrep in da neenakopravno obravnava svoje delavce. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, katerim je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, slednjih trditev ne potrjujejo. Revizija se v zvezi s tem sklicuje na priložene listine, ki pa jih revizijsko sodišče, tudi če bi bile res priložene reviziji (priložene niso bile niti pritožbi kljub enakim navedbam), ne bi moglo upoštevati, saj bi predstavljale šele v revizijskem postopku predložen nov dokaz, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Pravilna je materialnopravna presoja obeh sodišč, da zgolj drugačna presoja teže disciplinske kršitve in s tem povezana sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa sama po sebi ne zadošča za presojo protipravnosti ravnanje tožene stranke, ki bi imelo za posledico tudi njeno odškodninsko zavezo. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je bil po tedaj veljavni zakonodaji – Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR), ki se je uporabljal kot republiški predpis, in Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93, v nadaljevanju ZDR) – eden od dopustnih disciplinskih ukrepov (55. člen ZTPDR), ki ga je bilo mogoče izreči za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti (58. člen ZTPDR in 89. člen ZDR). Disciplinska komisija in komisija za ugovore pri toženi stranki sta ravnanje tožničine matere presodili kot hujšo kršitev delovnih obveznosti in ji zato izrekli najhujši disciplinski ukrep. Po 66. členu ZTPDR je bilo v disciplinskih zadevah na zahtevo delavca dopuščeno sodno varstvo. Namen sodnega varstva v disciplinskih zadevah je preizkus pravilnosti izvedenega postopka in preizkus pravilnosti odločitve pristojnih disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti je torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja pravilnosti izvedenega disciplinskega postopka tako v formalnem (procesnem) kot tudi vsebinskem (materialnem) pogledu. Zato vsaka sprememba odločbe disciplinske komisije ne more imeti za posledico odškodninske odgovornosti delodajalca, kar je eno od izhodišč tožeče stranke v reviziji. Ali povedano drugače, vsaka napaka v odločitvi disciplinske komisije ali v postopku pred njo, ki se ugotovi v postopku sodnega varstva, še ne pomeni njenega protipravnega ravnanja oziroma protipravnega ravnanja pravne osebe, katere organ je ta komisija. V obravnavanem primeru se je v sodnem postopku potrdila kršitev delovnih obveznosti tožničine matere, odločba disciplinske komisije pa je bila spremenjena le v odločitvi o disciplinskem ukrepu, kar je imelo za posledico tudi odločitev sodišča o sprejemu tožničine matere nazaj na delo k toženi stranki ter izplačilu izpadlih zneskov plače z zamudnimi obrestmi. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališčema sodišč druge in prve stopnje, da zgolj drugačna presoja teže dejanja in s tem povezan izrek disciplinske sankcije ne zadošča za opredelitev ravnanja tožene stranke kot protipravnega.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške sestave odgovora na revizijo (750 točk po odvetniški tarifi, 20% DDV in 2% materialnih stroškov).