Jedro

Dejstvo, da izvršilna sodnica o zahtevi dolžnika, da se izvršba utesni, ni odločila takoj, ko je sodišče to zahtevo prejelo, čeprav se je spis takrat nahajal zaradi obravnave tožnikovega ugovora na višjem sodišču in je zato prišlo do preplačila zaradi plačila banke (dne 18. 1. 2017 v znesku 6.943,08 EUR), tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja kvalificirane stopnje napačnosti. Zahteva, da sodnik v vsaki zadevi, ki mu je dodeljena, sprejme odločitev isti dan, ko prispe v spis vloga katere od strank postopka, ni realno izvedljiva niti tega ne terja profesionalna skrbnost sodnika. Taka obveznost ni določena niti v ZIZ niti v drugih procesnih zakonih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) zahtevala plačilo zneska 2.845,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati pravdne stroške v znesku 367,20 EUR (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnik z očitki zmotne uporabe materialnega prava in storitve bistvenih kršitev določb postopka. Graja prvostopno razlago določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na podlagi katere je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikove trditve glede nevzdržnega malomarnega vodenja izvršilnega postopka I 40/2014 pred Okrajnim sodiščem v Lenartu. Opozarja, da je sodišče dolžno v izvršilnem postopku varovati tudi dolžnikove pravice, da je v 3. členu ZIZ posebej zagotovljeno, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo. Tudi načelo hitrosti postopka ni namenjeno le varovanju položaja upnika, temveč tudi dolžnika. Kot zmoten graja zaključek, da izvršilnemu sodišču ni treba delno utesnjevati izvršbe, čeprav soglaša, da ZIZ nima o tem izrecne določbe. Upnik ima pravico do izjave glede plačil, ki jih je prejel od izvrševalcev sklepa o izvršbi, vendar mu je sodišče dolžno to izjavo časovno omejiti in ga podučiti, da bo v primeru njegovega molka štelo zatrjevana plačila v njegovo korist za opravljena. Sodišče je v izvršbi o zahtevi dolžnika, da se izvršba utesni, dolžno odločiti posebej hitro in to tudi tedaj, če upnik molči. Zavestno odstopanje sodišča ne predstavlja neke manjše pomanjkljivosti, temveč takšno nezakonitost, ki ustvarja odškodninsko odgovornost toženke. Nadalje očita, da četudi bi bil spis poslan višjemu sodišču v fizični obliki, je imelo okrajno sodišče ves čas dostop do spisa v elektronski obliki. Kot kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) očita zaključek sodišča, da bi tožnik lahko sam predlagal omejitev izvršbe zgolj na eno izvršilno sredstvo, ker toženka ni uveljavljala morebitnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Do preplačila je prišlo izključno zaradi plačila banke v znesku 6.943,08 EUR na dan 18. 1. 2018. Ko bi sodišče odločalo o potrebni utesnitvi dovolj zgodaj, bi s sklepom o utesnitvi preprečilo nastalo situacijo. Ker je bilo zaradi molka upnika vendarle jasno, da so bila izvršena nadaljnja plačila v njegovo korist, bi še kako bilo pričakovati, da sodišče odloči takoj, ne le isti dan, ko je obvestilo prejelo, temveč v isti uri, saj je vse kazalo, da bo prav zaradi njegovega nevzdržnega postopanja prišlo do škode, ki ne bo popravljiva. Tožnik kot upnik v nasprotni izvršbi ni bil poplačan, ker dolžnik ne razpolaga z unovčljivim premoženjem. Zato opozarjanje sodišča, da tožnik za svojo terjatev še vedno ima izvršilni naslov in da zato ni bilo poseženo v njegovo pravico do sodnega varstva, ni na mestu. Nevzdržno je tudi stališče sodbe, da se sodišču ni mudilo z odločanjem o tožnikovih stroških. Opozarja na zadnji odstavek 38. člena ZIZ, v kolikor bi bilo to določilo upoštevano, bi tožnik svojo terjatev lahko pobotal pred končnim poplačilom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja povračilo materialne škode od toženke (Republika Slovenija) zaradi protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča, ki je po njegovem postopalo malomarno, nezakonito in arbitrarno.

5. Država odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga je v vsakem primeru potrebno napolniti s sodno prakso. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je že zavzeto stališče, na katerega se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, da je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.1 Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je prepis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.2

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek presojalo na podlagi krivdne odgovornosti toženke za delo njenega organa po določbah 26. člena Ustave RS ter 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izvedene listinske dokaze je natančno ocenilo ter vse povezalo v razumno in argumentirano dokazno oceno (točke od 9 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, pravilno presodilo, da očitek pomanjkanja profesionalne skrbnosti ni utemeljen. Sodišče druge stopnje tej materialno pravni presoji pritrjuje.

7. Postopkovna opravila in njihovo časovno zaporedje, ki jih je sodišče ugotovilo v spornem izvršilnem postopku, pritožbeno niso sporni. Bistvo pritožbe je v graji materialnopravne presoje sodišča prve stopnje, da ravnanja izvršilne sodnice niso bila protipravna, da so torej ustrezala standardu skrbnega ravnanja, ki se zahteva od sodnika. Pritožba izpostavlja dolžnost sodišča, da o zahtevi dolžnika, da se izvršba utesni, odloči hitro, "ker do preplačila ne bi prišlo, če bi sodišče odločilo o utesnitvi ne le isti dan, ko je obvestilo tožnika prejelo, temveč v isti uri." Sodišče druge stopnje te očitke zavrača. Sodišče je med razlogi za presojo ravnanja sodišča v konkretni zadevi pravilno upoštevalo, da je banka sklep o izvršbi dokončno poplačala istega dne, ko je dolžnik sodišče obvestil, da bo na njegov račun prispela večja vsota denarja ter, da je zato nemogoče, da bi sodišče isti dan (četudi bi se spis takrat nahajal na prvi stopnji), ko je prejelo dolžnikovo obvestilo o večjem prilivu na transakcijski račun, izdalo sklep o delni utesnitvi in ga še isti dan poslalo in vročilo banki. Sicer pa pritožba pritrjuje, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na določbo 43. člena ZIZ, da sodišče brez upnikovega predloga izvršbe ne more utesniti. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da ob presoji skrbnosti ravnanja sodišča, ni nepomembno, da je izvršilni postopek I 40/2014 tekel vse od 3. 4. 2014 in je bilo dokončno poplačilo upnikove terjatve izvedeno šele 18. 1. 2017, ker so bila do leta 2017 opravljena z računov tožnika le občasna delna poplačila, ki niso dosegla niti polovice višine terjatve.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je v obravnavani zadevi prišlo do "nevzdržnega malomarnega vodenja izvršilnega postopka", torej do grobih procesnih kršitev, zaradi katerih bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča. Dejstvo, da izvršilna sodnica o zahtevi dolžnika, da se izvršba utesni, ni odločila takoj, ko je sodišče to zahtevo prejelo, čeprav se je spis takrat nahajal zaradi obravnave tožnikovega ugovora na višjem sodišču in je zato prišlo do preplačila zaradi plačila banke (dne 18. 1. 2017 v znesku 6.943,08 EUR), tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja kvalificirane stopnje napačnosti. Zahteva, da sodnik v vsaki zadevi, ki mu je dodeljena, sprejme odločitev isti dan, ko prispe v spis vloga katere od strank postopka, ni realno izvedljiva niti tega ne terja profesionalna skrbnost sodnika. Taka obveznost ni določena niti v ZIZ niti v drugih procesnih zakonih.

9. Tudi odločanje izvršilnega sodišča o stroških postopka šele potem, ko je višje sodišče odločilo o ugovoru dolžnika (tožnika v tem postopku), ne predstavlja kršitev določb postopka, ki bi pomenilo protipravno ravnanje, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10. Sodišče je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožnik ni uspel izkazati elementa protipravnosti, zato ostalih predpostavk, torej tudi škode, ni bilo dolžno ugotavljati. Na pritožbene očitke, ki se nanašajo na predpostavko škode sodišče druge stopnje zato ne odgovarja, kot tudi ne na pritožbene navedbe, ki za obravnavo te pritožbe niso bistvene.3

11. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (določba 353. člena ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Odločbe VSRS II Ips 454/2002, II Ips 110/2012. 2 Sklep VSRS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016. 3 Določba 360. člena ZPP.