Jedro

Ne drži, da bi moralo sodišče najprej ugotavljati resničnost navedb tožnice v smeri šikaniranja in ali morebiti to kaže na navideznost razlogov za odpoved. Upoštevanje stališča tožnice bi pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem posamičnem primeru za nazaj ugotavljati, kaj je bil razlog za reorganizacijo. Tega določbe ZDR-1 ne zahtevajo.

Ohranitev zaposlitve tožnice predstavlja legitimen in zakonit cilj oziroma namen za ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Na pravilnost odločitve o zakonitosti izpodbijane odpovedi in utemeljenosti poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da tožena stranka na ponujenem delovnem mestu Strokovni sodelavec za pravno in organizacijsko področje, na katerega je z dodatno reorganizacijo prenesla preostala dela in naloge delovnega mesta Poslovni sekretar, ni zaposlila nobenega delavca. V okvir poslovnih odločitev tožene stranke namreč sodi tudi odločitev, da ta dela in naloge prerazporedi med ostale že zaposlene delavce v tem oddelku, kar po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje, da potrebe po tem delu ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2020, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, za reparacijo in denarno povračilo namesto reintegracije v višini 81.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Vztraja, da zaporedje dogodkov kaže na to, da reorganizacija pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dejansko ni bila izvedena, temveč je bila vzpostavljena z akti, ki so bili sprejeti po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Navaja, da je iz vpogleda v sklep o ukinitvi delovnega mesta razvidno, da naj bi tožena stranka ta sklep sprejela dne 1. 12. 2020 in torej odločitve ni sprejela pred odpovedjo, temveč šele za tem, kar ustvarja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe med samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno. Meni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje po eni strani kot temelj za odpoved pogodbe o zaposlitvi štelo ukinitev tožničinega delovnega mesta (reorganizacija), po drugi strani pa utemeljilo, da formalni akti ukinitve tega delovnega mesta, ki so evidentno sprejeti po odpovedi, ne vplivajo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že dejstvo, da so akti, ki so podlaga reorganizaciji (sklep o ukinitvi, spremembe akta o sistemizaciji) sprejeti po odpovedi, po prepričanju tožnice kaže na navideznost razlogov za odpoved. Poudarja, da odločitve, ki jih je tožena stranka sprejemala od poletja 2020 dalje in so ekskalirale v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ter jih je nadalje formalizirala v svojih internih organizacijskih aktih, kažejo prav na subjektivni moment, ki potrjuje tožničine očitke, da je bil osnovni cilj na njenem delovnem mestu zagotoviti delo zasebni partnerki predsednika upravnega odbora, tožnico pa iz delovnega okolja izključiti. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo zgolj izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in enega od članov kolegija predsednika upravnega odbora, ne da bi v ta namen izvedlo vse predlagane dokaze in ne da bi upoštevalo tožničine navedbe o njenem šikaniranju, ki jih je namenoma zaobšlo z obrazložitvijo, da za presojo odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso relevantne. Ob tem ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija delovnega procesa pri toženi stranki resnična in da posledično zatrjevana ravnanja zaposlenih pri toženi stranki niso pravno relevantna, čeprav bi presojo moralo opraviti ravno v nasprotni smeri, torej ugotavljati resničnost navedb tožnice v smeri šikaniranja in ali morebiti posledično ta dejanja delodajalca kažejo na navideznost razlogov. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki se je glede vsebinskih razlik med delovnima mestoma Poslovni sekretar, ki ga je zasedala tožnica, in Poslovni asistent, ki ga je zasedla novo zaposlena delavka, oprlo na izpovedi predsednika upravnega odbora in člana kolegija predsednika upravnega odbora. Glede izpovedi tožnice o tem, katere naloge je opravljala, in zaključka sodišča prve stopnje, da so bila njena dela administrativne narave, uveljavlja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju tožnice (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo primerjati ne samo predložena opisa delovnih nalog, temveč tudi 5. člen tožničine pogodbe o zaposlitvi, iz katerega (med drugim) izhaja, da je bila zadolžena tudi za načrtovanje, usmerjanje in usklajevanje dejavnosti za potrebe skupščine in upravnega odbora, vključno z vsemi statutarnimi spremembami družbe, kar pomeni, da njeno delo ni bilo vezano izključno na kolegij, temveč na celotno korporativno upravljanje, prav tako iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila zadolžena za celostno podobo, odnose z javnostmi in interno komuniciranje ter za načrtovanje in vodenje aktivnosti, ki se nanašajo na dodeljevanje sponzorskih in donatorskih sredstev. Navedeno jasno kaže na to, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 1. 2010 opravljala vsa dela, ki so bila prenesena na delovno mesto poslovne asistentke, ne glede na opis del in nalog, ki ga je naknadno predložila tožena stranka in je v njem naloge zgolj papirnato prerazporedila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo je ocenilo dokaze ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnica v pritožbi na več mestih neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti ali nasprotij izpodbijana sodba nima, saj se je sodišče prve stopnje izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo zadostne razloge za svojo odločitev o zakonitosti presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi izvedene reorganizacije tožničinega delovnega mesta, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

7. O odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnosti v zvezi z razlogi sodišča, ki naj bi zmotno štelo, da je tožnica opravljala administrativna dela, v izpodbijani sodbi ni. Pritožbeno sodišče iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnice ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev, ampak je pravilno povzelo in ocenilo njeno izpoved, v kateri je med drugim navedla, da je opravljala administrativna dela (na list. št. 87), zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prišlo do napačnega zaključka, ki bi bil nasprotno njeni izpovedi. Sicer pa pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnica navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnica s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe tožene stranke ter na izpovedi predsednika upravnega odbora A. A. in člana kolegija predsednika upravnega odbora B. B., uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Čeprav se sodišče ni izrecno opredelilo do dokumentacije na USB nosilcu, kot izpostavlja tožnica, pa iz ostalih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da v ugotovljenih dejstvih ni bilo dovolj podlage za zaključek, da je tožnica opravljala še kaj več kot zgolj in predvsem administrativna dela v podporo predsedniku upravnega odbora. To, da sodišče prve stopnje dokumentaciji na USB nosilcu ni dalo posebne teže, še ne pomeni, da izvedenega dokaza ni upoštevalo. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev odločilnih dejstev, je posredno razbrati tudi, kateri izvedeni dokazi niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. V zvezi z vsebino dela, ki ga je tožnica opravljala na ukinjenem delovnem mestu Poslovni sekretar, in vsebino dela novega delovnega mesta Poslovni asistent predsednika upravnega odbora, je sodišče prve stopnje namreč sledilo izpovedi predsednika upravnega odbora tožene stranke, predvsem tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je z izpovedjo B. B., predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedjo tožnice. Pri oblikovanju dokazne ocene je dalo pravilen poudarek relevantnim dokazom za ugotavljanje odločnih dejstev in na podlagi tega zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, te svoje ugotovitve pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, pri čemer se konkretno sklicuje zgolj na nedopustitev dokaza, s katerim bi toženi stranki naložilo, da predloži generalno pooblastilo, ki ga je imela delavka C. C. Ta dokazni predlog je tožnica podala prepozno, (šele) v četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2021, kot tudi z namenom dokazovanja nebistvene trditve, da je imelo več zaposlenih delavcev generalno pooblastilo za podpisovanje dokumentov. Obseg pooblastil, ki naj bi jih imeli drugi delavci pri toženi stranki, namreč ni relevanten za presojo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zlasti upoštevaje, da je tožnica v izpovedi sama priznala, da pooblastila predsednika upravnega odbora, kot ga ima sedaj poslovna asistentka D. D., nikoli ni imela.

10. Zmotno je stališče pritožbe, da ravnanje sodišča prve stopnje, ki je toženo stranko na drugem naroku za glavno obravnavo pozvalo, naj predloži opise delovnih mest Poslovni sekretar, Poslovni asistent predsednika upravnega odbora in Strokovni sodelavec za pravno in organizacijsko področje ter sklep o ukinitvi delovnega mesta Poslovni sekretar, predstavlja kršitev pravil postopka. V prvem odstavku 286.a člena ZPP je namreč določeno, da lahko sodišče strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, podajo pisne izjave prič, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse, na katere se sklicujejo. Glede na to, da poziv toženi stranki za predložitev dokazov temelji na citirani določbi, sodišče prve stopnje s tovrstnim pozivom ni ravnalo pristransko.

11. Tožena stranka je 18. 11. 2020 tožnici, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu Poslovni sekretar, vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove za delovno mesto Strokovni sodelavec za pravno in organizacijsko področje. Tožnica novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejela, zato ji je v skladu s četrtim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) delovno razmerje prenehalo. Poslovni razlog je podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, v pristojnosti katerega je odločitev o organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali gre za navidezni razlog. Za navidezno spremembo organizacije delovnega procesa gre, ko delodajalec formalno sicer spremeni naziv delovnega mesta, ob tem pa vsebina dela ostane povsem ista ter se nato takšna navidezna sprememba izrabi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tega sodišče ni ugotovilo.

12. Neutemeljeno je tožničino vztrajanje, da razlog za odločitev o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi niso bile organizacijske spremembe, saj je tožena stranka spremembo akta o sistemizaciji in sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejela naknadno, po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V izpodbijani sodbi je sodišče do te trditve že zavzelo pravilno stališče, da ne gre za nezakonito odpoved, če delovno mesto formalno ni ukinjeno. Kot pogoj za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil (VIII Ips 95/2016). V zvezi s tem tožnica prav tako neutemeljeno uveljavlja protispisnost. Naknadna ukinitev delovnega mesta v postopku spremembe internih aktov pri toženi stranki (z izdajo sklepa z dnem 1. 12. 2020) sama po sebi ne pomeni, da je bila reorganizacija (oziroma dodatna sprememba v organizaciji dela) kot razlog za podajo odpovedi navidezna.

13. Tudi, če je sindikat podal negativno mnenje k spremembam in dopolnitvam Akta o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest, kot navaja tožnica v pritožbi, je to brez pomena, saj delodajalec glede vprašanj, ki so vsebina splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, avtonomno odloča. Predhodno si mora pridobiti mnenje sindikata, vendar pa nanj ni vezan (VIII Ips 449/2009).

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je konec poletja 2020 pri toženi stranki prišlo do spremembe organizacije dela na področju podpore pri delu predsednika upravnega odbora, tako da se je sistemiziralo delovno mesto Poslovni asistent predsednika upravnega odbora, na katerega se je prenesel del nalog tožničinega delovnega mesta Poslovni sekretar, ki se je nanašal na podporo predsedniku upravnega odbora. V nadaljevanju je sledila dodatna reorganizacija s prenosom nalog, ki so se še opravljale na delovnem mestu Poslovni sekretar, v sklop nalog delovnega mesta Strokovni sodelavec za pravno in organizacijsko področje.

15. Ne drži, da bi moralo sodišče najprej ugotavljati resničnost navedb tožnice v smeri šikaniranja in ali morebiti to kaže na navideznost razlogov za odpoved. Upoštevanje stališča tožnice bi pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem posamičnem primeru za nazaj ugotavljati, kaj je bil razlog za reorganizacijo. Tega določbe ZDR-1 ne zahtevajo. Poslovni razlog je možno presojati le v okviru objektivno izkazane spremembe organizacijskih ukrepov na strani delodajalca. Četudi je možno dokazovati, da so bile organizacijske spremembe le navidezne in da je šlo za zlorabo. Vendar pa je bilo v tem sporu ugotovljeno, da je bila reorganizacija delovnega procesa resnična. Glede na to, da je tožena stranka dokazala utemeljenost poslovnega razloga oziroma dejanski organizacijski razlog odpovedi, toženi stranki ni mogoče očitati, da je odpoved podala iz šikanoznih razlogov.

16. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bile na delovno mesto Poslovni asistent predsednika upravnega odbora prenesene naloge Poslovnega sekretarja z naslednjih področij: dejavnosti upravnega odbora in skupščine s statutarnimi spremembami družbe, celostna podoba družbe, odnosi z javnostmi in interno komuniciranje ter dodeljevanje sponzorskih in donatorskih sredstev. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delovno mesto Poslovni asistent predsednika upravnega odbora kljub prevzemu navedenih nalog po strokovnosti, vsebini in kompetencah zahtevnejše od delovnega mesta Poslovni sekretar, na katerem je bila zaposlena tožnica. Neutemeljeno je zato pritožbeno navajanje, da sodišče ni kritično presodilo, da gre pri opisu del in nalog enega in drugega delovnega mesta zgolj za preimenovanje delovnih opravil tožnice. Pri ugotavljanju dejanske vsebine in narave dela na obeh delovnih mestih se namreč sodišče ni oprlo zgolj na alineje v opisih obeh delovnih mest iz spremembe akta o sistemizaciji, ki je bila izvedena dne 21. 9. 2020, temveč je upoštevalo tako vsebino 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2010 kot tudi izpovedi predsednika upravnega odbora tožene stranke in priče B. B. Iz njunih skladnih izpovedi izhaja, da je delovno mesto Poslovni asistent namenjeno izključno strokovni in vsebinski pomoči in podpori pri delovanju predsednika upravnega odbora v zvezi z vodenjem tožene stranke, tožničine naloge, ki jih je opravljala v zvezi s skupščino in upravnim odborom (korporativno upravljanje), pa so bile nasprotno bolj administrativne. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem ni utemeljeno. Tožnica v pritožbi ne omaja verodostojnosti izpovedi predsednika upravnega odbora in priče B. B., ki sta po oceni sodišča prve stopnje potrdila utemeljenost odpovednega razloga. Pavšalno navajanje, da sta zainteresirana za izid pravde, ne izkazuje dvoma v njuno verodostojnost. Skladno sta namreč izpovedala tako o razlogu za izvedeno reorganizacijo kot tudi o razlikah v delovnih mestih, iz njunih izpovedi pa ni mogoče zaznati razhajanj in nedoslednosti. Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedi same tožnice pravilno ugotovilo, da so bila tožničina dela in naloge na delovnem mestu Poslovni sekretar administrativno-tehnične narave, in ne vsebinsko, strokovno zahtevnejše delo, vezano na korporativno vodenje in upravo tožene stranke, ki ga opravlja poslovni asistent, zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

17. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da narava dela tožnice že zaradi same višine plače, ki jo je prejemala, ni mogla biti zgolj administrativne narave, ugotavlja, da iz izpovedi predsednika upravnega odbora izhaja, da je tožnica visoko plačo prejemala predvsem zaradi razpolaganja z zaupnimi podatki in ključnimi informacijami (druga stran list. št. 93). Da tožnica višje plače ni prejemala zaradi zahtevnega strokovnega dela, temveč iz naslova razpolaganja z določenimi podatki, ki so za podjetje zelo pomembni, pa je potrdil tudi B. B. (list. št. 119).

18. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) kompetenca pomeni obseg odločanja, pristojnost, pooblastilo. Zato je zmotno pritožbeno navajanje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno, kaj so bile kompetence za zasedbo delovnega mesta Poslovni asistent predsednika upravnega odbora in zakaj jih tožnica ne bi dosegala. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi predsednika upravnega odbora, da ima Poslovni asistent predsednika upravnega odbora izvršno funkcijo, v okviru katere ima določena pooblastila (za nadomeščanje predsednika upravnega odbora v primeru njegove odsotnosti, za podpisovanje finančnih pogodb in zavarovanj) ter lahko soodloča, saj ima pravico sprejemati odločitve oziroma sodelovati pri sprejemanju odločitev na kolegiju. Tudi iz izpovedi priče B. B. o bistvenih razlikah med delom tožnice in Poslovnim asistentom izhaja, da tožnica ni bila članica kolegija, zato ni samostojno odločala niti ni imela generalnega pooblastila, da bi lahko v odsotnosti predsednika upravnega odbora podpisovala dokumente ali pogodbe, kar je v svoji izpovedi potrdila tudi tožnica sama. Sicer pa je kot razliko v kompetencah med delovnima mestoma mogoče šteti tudi strokovno usposobljenost oziroma pridobljeno stopnjo in vrsto izobrazbe, ki se zahteva. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, se za delovno mesto Poslovni asistent predsednika upravnega odbora zahteva visoka (univ. ali strok.) stopnja izobrazbe pravne smeri, česar tožnica ne izpolnjuje.

19. Z reorganizacijo tako ni prišlo zgolj do formalnega preimenovanja del delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, temveč do drugačne organizacije del pri toženi stranki. Po izvedeni reorganizaciji se na nobenem od delovnih mest ne opravljajo dela in naloge delovnega mesta Poslovni sekretar na enak način kot pred reorganizacijo. Tožena stranka je torej s prenosom del in nalog delovnega mesta Poslovni sekretar spremenila dotedanji način dela tako, da je opravljanje dela tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, postalo nepotrebno. Tožena stranka je dokazala, da organizacijski razlog, tj. izvedena reorganizacija z uvedbo delovnega mesta Poslovni asistent predsednika upravnega odbora in ukinitvijo delovnega mesta Poslovni sekretar ni bila zgolj navidezna in ne predstavlja zlorabe odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Prav tako je dokazala, da je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Ohranitev zaposlitve tožnice predstavlja legitimen in zakonit cilj oziroma namen za ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Na pravilnost odločitve o zakonitosti izpodbijane odpovedi in utemeljenosti poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da tožena stranka na ponujenem delovnem mestu Strokovni sodelavec za pravno in organizacijsko področje, na katerega je z dodatno reorganizacijo prenesla preostala dela in naloge delovnega mesta Poslovni sekretar, ni zaposlila nobenega delavca. V okvir poslovnih odločitev tožene stranke namreč sodi tudi odločitev, da ta dela in naloge prerazporedi med ostale že zaposlene delavce v tem oddelku, kar po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje, da potrebe po tem delu ni bilo.

20. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).