Jedro

Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

V zvezi s prvim pogojem odločilno predvsem ali je bila storitev tožniku opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Kolikor je izpolnjen prvi pogoj, to je, da so bile storitve opravljene, pri čemer se je potrebno do tega izrecno opredeliti, je drugi pogoj, da ima davčni zavezanec ustrezen račun v smislu 82. člena ZDDV-1, o čemer se je treba opredeliti za vsak račun posebej, pri tem pa tudi upoštevati stališča iz sodne prakse SEU. V primeru, da je račun popoln in da je šlo za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (tretji pogoj), pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1718/2008-05-0803-17 z dne 2. 2. 2009 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za januar, februar, julij, avgust, september, oktober in december 2007, v skupnem znesku 16.981,74 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.118,27 EUR, skupaj 18.100,01 EUR (točka I. izreka), ki jih mora plačati v roku 30 dni, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti, začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka), zavezanec ni zahteval povrnitev stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) izključno ob ugotavljanju upravičenosti uveljavljanja odbitka vstopnega DDV od prejetih računov družbe A. d.o.o. v spornem davčnem obdobju. O ugotovitvah DIN je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ povzame v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih ne sprejme iz razloga, ker ker tožnik ni dokazal, da so storitve, ki so navedene na računih, bile s strani družbe, ki je račune izdala, tudi dejansko opravljene (računi so navedeni na str. 6 obrazložitve izpodbijane odločbe). Davčni organ ugotavlja, da gre za družbo, ki je „missing trader“ ter da tožniku na podlagi 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ne gre odbitek vstopnega DDV po spornih računih. Pri tem se sklicuje na sodbo SEU C-439/04 in C-440/04 - združeni zadevi. Okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da pri poslovanju z družbo A. d.o.o. sodeluje pri poslih, ki so del utaje DDV, so način vzpostavitve kontakta, o svojem poslovnem partnerju tožnik ni vedel nič in se tudi ni pozanimal o njegovem dosedanjem poslovanju in njegovih referencah, družba ni nikjer oglaševala svoje dejavnosti, ni logično, da tožnik pri takšnih poslih ni preveril načina delovanja, predvsem iz razloga zaščite pravic avtorjev, na sedežu družbe ni bilo razvidno, da se opravlja dejavnost. Iz pogodb o prenosu pravic med posameznim avtorjem (B.B., C.C. in D.D.) in družbo A. d.o.o. tožnik ni prepoznal oziroma ni razvidno, da je skušal zaščititi oziroma opozoriti avtorje do njihove pravice do izplačila avtorskih honorarjev. Ne gre za običajno poslovno prakso. Računi družbe A. d.o.o. so navidezni in ne vplivajo na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Računi nimajo podlage v dejansko prenesenih pravicah in pri tem ni nastal nikakršen obdavčen promet. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Računalniške izpise z dne 12. 3. 2009, ki jih je tožnik priložil v pritožbi, tožena stranka oceni kot pritožbeno novoto. Tudi ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so povezani z izdanimi računi družbe A. d.o.o.. Gre za listine, ki so bile sestavljene pri tožniku in na njih ni podatka o družbi A. d.o.o., da je dejansko obračunavala materialne pravice avtorjev. Iz računov pa nedvomno ni razvidno, za katere pravice (npr. skladbe, v katerem obdobju, čas izvedbe, predvajanj ipd.) je šlo, saj je predmet poslovanja izpisek, številka ter datum, vendar izpiska ni najti med spisovno dokumentacijo tožnika. K vsebini je pripisano „mala pravica, mehanična pravica ali pravica iz tujine, tudi izredni obračun 2006, mehanične pravice iz tujine 2003-2006, ne glede na to, da so bili računi izdani v letu 2007“. Druge vsebine ni mogoče ugotoviti. Rok plačila je takoj, kar ob normalnem poslovanju ni običajno. Pogodbe, ki jih je tožnik predložil v postopku, pa ne izkazujejo nastanka poslovnega dogodka, temveč izražajo le namen in voljo pogodbenih strank. Noben sporni račun se na te pogodbe ne sklicuje. Tožnik ni dokazal, da je družba zanj opravila storitve, za katere mu je izdala račun. Sklicuje se na registracijo po Standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD) 46.190 za posredovanje pri prodaji raznih izdelkov. Navedena družba ni imela niti zakonskih pogojev za zaračunavanje materialnih pravic tožniku, pa tudi ni logično. Gre gre za pravice iz repertuarja tožnika in je bil on tisti, ki je izplačeval avtorske honorarje imetnikom pravice. Družba A. d.o.o. je bila vmesni člen in je s fiktivnimi računi tožniku omogočila koriščenje davčnih ugodnosti. Listine, na podlagi katerih tožnik uveljavlja pravico do vstopnega DDV, ne izkazujejo resničnost opravljenih storitev s strani izdajatelja računa. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju: SRS) in sicer SRS 21.1., 21.7., 22.15., 21.12., 21.15., 28.45. ter 147. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v povezavi v povezavi z 85. členom ZDDV-1 glede knjigovodstva davčnega zavezanca in določbe 76. člena in 77. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) glede dokazovanja. Ker odločitev temelji na ugotovitvi, da storitve po izstavljenih računih niso bile opravljene s strani izdajatelja računov, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Očita pa tudi kršitve pravil postopka. Zaključke prvostopenjskega organa in tožene stranke izpodbija. Družba A. d.o.o. je bila v spornem času zavezanec za DDV, ID številka ji je bila odvzeta šele leta 2009. Imela je zaposlene in je redno oddajala letna poročila in ni šlo le za papirnato družbo. Davčni organ ni zapolnil pravnega standarda, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, saj povzema le razlago prepisa SEU, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Neutemeljen je očitek glede vzpostavitve kontakta, saj je do kontaktov prišlo med avtorji in družbo A. d.o.o. Nelogičen je očitek, da iz pogodb ni razvidno, da bi tožnik poskušal avtorje opozoriti na njihovo pravico do izplačila avtorskih honorarjev, saj so avtorji ravno s to pogodbo na tožnika prenesli svoje avtorske pravice. Tožnik tudi ni stranka teh pogodb. Šlo je za povsem ustaljeno poslovno prakso in način poslovanja. Konkreten primer se v ničemer ni razlikoval od drugih tovrstnih primerov. Kolektivna organizacija za zaščito avtorskih pravic avtorjev skrbi za pobiranje nadomestila za uporabo avtorskih del, ki jih v nadaljevanju razdeli svojim avtorjem, za katere opravlja zaščito. Mesečno zaračunava določeno nadomestilo na podlagi zbranih podatkov o izvajanju in uporabi določenih avtorskih del ter razdeli ustrezne zneske med avtorje v odvisnosti od uporabe njihovih del. Tožnik torej deluje na podlagi in po dejansko opravljenih storitvah, na podlagi katerih obračuna in izplača ustrezne zneske avtorskih honorarjev avtorjem oz. drugim upravičencem. Ali avtorji prenesejo svoje pravice ali ne, ali jih prenesejo brezplačno ali ne, ter komu jih prenesejo, pa ni stvar tožnika ampak dogovora med pogodbenima strankama. V konkretnem primeru so bile tožniku s strani avtorjev B.B., C.C. in D.D. predložene pogodbe o prenosu avtorskih pravic na družbo A. d.o.o., na podlagi katerega je bila ta družba upravičena do izdaje računov za zneske avtorskih honorarjev, ki bi jih tožnik moral izplačati avtorjem, ki so brezplačno prenesli svoje pravice na omenjeno družbo. Ker so jih brezplačno prenesli, vrednost iz naslova avtorskih pravic niti ne more biti zavedena, saj je vrednost enaka nič. Tožnik poudarja, da je njegova osnovna naloga zaščita avtorske pravice avtorjev pri uporabnikih, ki koristijo njihova dela, nikakor pa ne preverjanje, komu je avtor prenesel svoje avtorske pravice, saj ima izključno pravico koriščenja in razpolaganja s svojimi avtorskimi pravicami avtor. Tožnik bi ravnal nezakonito, če avtorskih honorarjev ne bi izplačal avtorjem oz. upravičencem, kar je bila v konkretnem primeru družba A. d.o.o. Tožnik ni imel nikakršnega razloga, da bi ravnal v tem primeru kakorkoli drugače, kot je sicer običaj. Družba A. d.o.o. je na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tožnik, slednji pa jih je zbral po opravljenih transakcijah na področju izvajanja kolektivne zaščite uporabe avtorskih del, izdajala račune. Tožnik torej deluje na podlagi dejansko opravljenih storitev, na podlagi katerih obračuna in izplača ustrezne zneske avtorskih honorarjev avtorjem oz. drugim upravičencem. Navaja sodbo SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 ter opozarja na spremenjeno sodno prakso SEU. Navaja, da so bili posli, na katere se nanašajo računi, izvedeni in da računi vsebujejo vse informacije, ki se zahtevajo na podlagi pozitivne zakonodaje. Očita pa tudi kršitev sodelovalne dolžnosti (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ker z njim ni bil opravljen sklepni razgovor, ki je obligatorna obveznost davčnega organa. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter se glede očitka tožeče stranke o nepravilni uporabi predpisov sklicuje na sodbo SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-141/11, ki jo natančneje razčleni. V obravnavanem primeru je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da tožnik ni razpolagal z verodostojnimi knjigovodskimi listinami o zaračunanih storitvah (avtorske pravice), kar pomeni, da odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvah, da tožeča stranka ni imela za to verodostojnih knjigovodskih listin, iz katerih bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti resničnost nastanka in poslovni značaj poslovnega dogodka. S tem je utemeljeno sklepati, da zaračunane storitve dejansko niso bile opravljene, zato tožena stranka sklepa, da je tožnik uveljavljal odbitek DDV na podlagi fiktivnih računov, ki že iz tega razloga nimajo zakonske podlage v materialnem predpisu za odbitek vstopnega DDV. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV po računih družbe A. d.o.o. Davčni organ tožniku ni priznal te pravice predvsem iz razloga, ker tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da mu je prav navedena družba opravila zaračunane storitve. Tožniku gredo očitki, da nima verodostojnih listinskih dokazov v smislu 85. člen ZDDV-1 v povezavi z 31. členom ZDavP-2. Za družbo izdajateljico računov pa prvostopenjski organ ugotavlja, da gre za družbo tipa „missing trader“ v smislu Uredbe ES 1925/2004. Prvostopenjski organ in tudi tožena stranka sta se v primeru, kot je obravnavani, pri presoji upravičenosti do odbitka vstopnega DDV, predvsem ukvarjala z vprašanjem, ali so bile storitve dejansko opravljene prav s strani izdajatelja računa in ali tožnik razpolaga z verodostojnimi listinami, ki bi dokazovale opravo storitev prav s strani te družbe. Davčna organa navajata, da tožnik nima verodostojnih listin po SRS in da je šlo za navidezne račune, ki ne vplivajo na obdavčenje. Navideznost po mnenju davčnega organa izhaja predvsem iz okoliščin, ki jih je ugotovil na strani izdajatelja računov, pri tem pa tožniku tudi očita, da se ni sestal s predstavniki te družbe in da je podan tudi subjektivni element na njegovi strani, vendar pa objektivnih okoliščin, ki kažejo na to, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, ne pojasni, zato ima prav tožnik, ko navaja, da se teh razlogov ne da preizkusiti.

Sodišče se strinja tudi z očitkom tožnika, da nepravilnosti, ugotovljene na strani izdajatelja računa, ne morejo biti ključni razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. To izhaja tudi iz novejše sodne prakse SEU, ki se nanjo sklicuje tudi tožnik (tako npr. v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Tóth z dne 6. 9. 2012). SEU je med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, katerih interpretativne sodbe imajo učinek ex-tunc (za nazaj) in veljajo erga omnes (za vse). Nacionalna sodišča morajo tako obrazložen predpis uporabiti tudi za pravna razmerja preden je SEU to razlago podalo.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen)1. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

Po presoji sodišča je v zvezi s prvi pogojem odločilno predvsem ali je bila storitev tožniku opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Kolikor je izpolnjen prvi pogoj, to je, da so bile storitve opravljene, pri čemer se je potrebno do tega izrecno opredeliti, je drugi pogoj, da ima davčni zavezanec ustrezen račun v smislu 82. člena ZDDV-1, o čemer se je treba opredeliti za vsak račun posebej, pri tem pa tudi upoštevati stališča iz sodne prakse SEU (npr. v zadevi Dankowski C-438/09). V primeru, da je račun popoln in da je šlo za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (tretji pogoj), pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le v primeru, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU v že zgoraj omenjenih zadevah Tóth ter Mahagében in Dávid. Te okoliščine pa se presojajo v okviru razlage sistema DDV po nacionalnem pravu in pravu EU, pri čemer so relevantne predvsem sodbe v že omenjenih zgoraj zadevah ter v zadevi Bonik EOOD C-285/11 z dne 6. 12. 2012. V tem kontekstu pa mora davčni organ upoštevati tudi pravilo o dokaznem bremenu, kot izhaja iz sodb SEU.

Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera. Davčna organa v obravnavanem primeru glede subjektivnega kriterija, torej zavedanja tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji, predvsem slonita na stališču, da svojo dobrovernost, da ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji, tožnik lahko dokaže le s tem, da bi poslovne dogodke verodostojno dokumentiral, ostale okoliščine, pa slonijo predvsem na okoliščinah, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ na strani izdajatelja računa, ki ga opredeli kot „missing trader“ družbo. Slednje pa glede na novejšo prakso SEU samo po sebi ne more biti relevanten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka, če se z drugimi dejstvi ne dokaže, da je tožnik to vedel ali bi moral vedeti.

Davčna organa se posebej s subjektivnim kriterijem (torej vedenjem tožnika o sodelovanju v davčni goljufiji) nista izrecno ukvarjala in ga zato v svojih odločbah tudi nista ustrezno obrazložila. Prvostopenjski organ sicer navede, da obstojajo okoliščine, ki kažejo na subjektivni element, vendar pa izrecno ne navede, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na obstoj subjektivnega elementa na strani tožnika, in tega tudi ne obrazloži. Sicer navede več okoliščin, ki se nanašajo na izdajatelja računa kot „neplačujočega gospodarskega subjekta“, kar pa ne more biti relevanten razlog, če se seveda z drugimi dejstvi in dokazi ne dokaže, da je davčni zavezanec za to vedel ali moral vedeti.

Ob predpostavki, da se ugotovi, da so storitve opravljene s pomočjo drugih subjektov in dejstvu, da je izdan račun, ki ima vse potrebne sestavine ter da gre za uporabo storitev za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (slednje sicer v zadevi ni sporno) je v ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV ugotavljanje in dokazna ocena - analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa davčna organa nista storila. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba v ključnem delu (glede subjektivnega elementa) neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

V obravnavanem primeru je glede na povedano napačno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj vseh relevantnih okoliščin davčni organ niti ni ugotavljal in tudi ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito presoditi in v svoji odločbi konkretno obrazložiti, ali so izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. Tako se bo moral v primeru, da gre za opravljene storitve, hkrati določno opredeliti, ali ima tožnik za opravljene storitve popoln račun v smislu 82. člena ZDDV-1. Ob ugotoviti, da so bile storitve uporabljene za tožnikove obdavčljive transakcije, pa bo moral, glede na okoliščine konkretnega primera, v primeru nepriznavanja odbitka vstopnega DDV jasno ugotoviti in oceniti objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so vse tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR.