Jedro

Delovno opravilo – ročno dvigovanje vibracijske (delovne) naprave iz kanala na gradbišču predstavlja nevarno dejavnost, tako da tožena stranka za škodo, ki je tožniku pri tem opravilu nastala, odgovarja ne glede na krivdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh (prvi odstavek 1. točke izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega zneska (19.500,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 10. 5. 2005 do 14. 7. 2008) pa je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.154,63 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izpoved tožnika, ki je dejansko stanje glede nastanka in poteka nesreče pri delu prilagajal potrebam postopka in je šele na drugem naroku pričel zatrjevati, da sta s K.K. istočasno dvignila vibracijski nabijalnik - „žabo“ oziroma da jo je K.K. malo prej dvignil in zasukal. Teh navedb tožnik do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal, zato jih sodišče na podlagi 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker sodišče navedenega določila ni uporabilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Med izpovedjo tožnika in priče K.K. so podana očitna nasprotja glede nadrejenega delavca, ki naj bi odredil zasutje kanala kot glede samega poteka dvigovanja „žabe“ iz kanala in njenega položaja po nesreči. Sodišče je prezrlo tožnikovo izpoved, da mu dviga „žabe“ iz kanala ni nihče naročil. Tožnik si je poškodoval gleženj desne noge, kar pa ni tipična poškodba pri ročnem premeščanju bremen. Ker sta vibracijski nabijalnik oz. „žabo“ iz kanala dvigovala dva delavca, se je njeno breme (55 kg) porazdelilo. Tožena stranka zato meni, da ni bila zavezana k nadomestitvi premeščanja bremen z ustrezno mehansko napravo, še posebej ne, ker delo še ni bilo končano. Glede teže vibracijskega nabijalnika je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca s področja zdravja in varnosti pri delu, ki ga sodišče ni izvedlo. Zmoten je zaključek sodišča, da tožena stranka delavcev ni poučila in jih ni usposobila za varno premeščanje vibracijske naprave. Tožena stranka je spoštovala vse organizacijske in tehnične ukrepe. Poskrbela je za preventivni zdravniški pregled, iz katerega izhaja, da je tožnik pred škodnim dogodkom izpolnjeval posebne zdravstvene zahteve za delo, ki ga je opravljal. Prav tako je bilo tožniku zagotovljeno opravljanje teoretičnega in praktičnega usposabljanja za opravljanje del na delovnem mestu. Takrat je bil seznanjen s pripravo na delo, z delovno opremo, načinom njene uporabe in s pospravljanjem orodja. V kolikor sodišče šteje, da bi tožena stranka morala tožnika tik pred dvigom vibracijskega nabijalnika poučiti oziroma stalno ob kanalu izvrševati nadzor delovnega procesa, tožena stranka meni, da taka obveznost tožene stranke ni zakonsko določena in je neživljenjska, saj vsi delavci, ki opravljajo različna dela na gradbišču, ne morejo biti vseskozi pod 100 % nadzorom. V takem primeru bi delavec potreboval tudi nadzornika. Nesmotrno bi bilo od tožene stranke zahtevati tolikšno stopnjo varnosti oziroma nadzora, da bi tožeča stranka lahko povsem izključila svojo pazljivost. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče upoštevati 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Nadalje očita, da je sodišče odmerilo dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku. Ob določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca mag. A.A., ki je ocenil zmanjšano gibljivost desnega gležnja, in sicer lažje do srednje stopnje. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obravnavanem primeru ni podano kot opustitev določenih aktivnosti, temveč jih tožnik le težje opravlja z desno nogo, duševnih bolečin pa ni zatrjeval. Tudi pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje in jo odmerilo previsoko, saj je v premajhni meri upoštevalo, da tožnik ni utrpel hude telesne poškodbe, da je zdravljenje potekalo običajno, brez posebnosti in zapletov, in da kot oseba v zrelih srednjih letih lažje prenaša telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V vlogi z dne 3. 3. 2010 je tožena stranka podala pripombe na podano izvedensko mnenje in predlagala zaslišanje izvedenca travmatologa, česar pa sodišče ni storilo, saj je štelo, da je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno. S tem je kršilo določbi 253. in 254. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi pravilno odločilo.

Potek škodnega dogodka je sodišče razčiščevalo predvsem z zaslišanjem prič, tožnika in sodelavca K.K. pa je še soočilo. Zadošča, če je tožnik v tožbi navedel, da je delovni stroj dvigoval skupaj s sodelavcem, priča K.K. pa je bil nato tisti, ki je potrdil tožnikovo izpoved, da je pri dvigovanju vibracijskega nabijalnika „žabe“ trznil. Zatrjevana kršitev določbe 286. člena ZPP glede opisa škodnega dogodka ni podana, pa tudi sicer bi morala tožena stranka, kolikor je ocenila, da so bile navedbe tožnika prepozne, na to pravočasno opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP). Tega ni storila, zato tudi če bi bila kršitev iz 286. člena ZPP podana, te v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati. Ob tem, da sta se izjavi tožnika in K.K. po soočenju na glavni obravnavi ujemali v bistveni okoliščini, t.j. da je razlog dvigovanja žabe že v sami naravi dela in da je K.K. pri dvigovanju žabe res trznil, kar je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene tudi ustrezno obrazložilo, so neutemeljene pritožbene navedbe o neskladju med izpovedjo tožnika in priče K.K. ter neupoštevanju listinskih dokazov. Na pavšalno navedbo, da je splošno znano, da se „žaba“ ob nivojskem zasipanju kanalov umakne na stran (po kanalu), po končanem delu pa iz kanala, pritožbeno sodišče odgovarja, da je priča V.V., delovodja pri toženi stranki, povedal, da delavci sami odločijo oziroma ocenijo, kdaj je potrebno dvigniti žabo iz kanala in da je bil po izpovedi priče K.K. takšno dvigovanje potrebno glede na naravo dela (zasipanje peska v kanal).

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer kot krivdno ali objektivno. V 2. odstavku 131. člena OZ je določena objektivna odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Vprašanje nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru vsebinsko pojasniti. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na izkušnje, pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in tudi takrat, ko dejavnost oziroma opravilo samo po sebi sicer ni nevarno, postane pa nevarno glede na okoliščine v konkretnem primeru. Te okoliščine pomenijo po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. V takšnih primerih ustreza načelo, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje oziroma zdravje, bodisi da se sam ukvarja z nevarno dejavnostjo, bodisi da ima od takšne dejavnosti korist. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 10. 9. 2005 pri dvigovanju „žabe“ iz kanala globine cca 70 cm. Ob zdrsu je utrpel poškodbo gležnja desne noge. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je stroj, ki ga je dvigoval skupaj s sodelavcem, tehtal od 80 do 100 kg, medtem ko tožena stranka v zvezi z navedbami o manjši masi ni predložila nobenih dokazov. Masa delovnega stroja tudi sicer ne predstavlja strokovnega vprašanja oziroma dejstva, ki bi se lahko ugotavljala le s pomočjo izvedenca varnosti pri delu, za kar si v pritožbi neuspešno prizadeva tožena stranka. Pač pa je v tej zvezi potrebno izhajati iz Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS; št. 73/2005 - v nadaljevanju: Pravilnik), ki v Prilogi II določa, da je največja dovoljena masa bremena glede na tožnikovo starost v času delovne nezgode znašala 45 kg. Pri opredelitvi dela kot nevarnega je vsekakor gotovo, da takšna priporočila oziroma predpisi s področja tehničnega varstva pri delu sami zase ne pomenijo meje, do kod neka dejavnost ni nevarna, od tam naprej pa je. Pomaga pa pri razpoznavanju posameznega delovnega opravila kot nevarnega – ob upoštevanju še drugih okoliščin, v katerih se je tožnik poškodoval. Pomembna okoliščina je v spornem primeru namreč tudi ta, da tožnik delovnega stroja ni dvigoval sam, temveč skupaj s sodelavcem K.K., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dvignil „žabo“ iz kanala nekoliko prej kot tožnik oziroma je pred tem trznil in jo zasukal, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in je padel. V takšnih okoliščinah ni mogoče govoriti o enakomerni razdelitvi bremena med sodelavcema oziroma o tem, da sta lahko dvignila vsak po 45 kg, pri čemer je šlo za dvigovanje delovne naprave iz gradbenega jaška globine cca 70 cm, kjer se je nahajal pesek. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne sprejema presoje, da delovnega opravila – ročnega dvigovanja vibracijske (delovne) naprave iz kanala na gradbišču ne gre šteti za nevarno dejavnost oziroma je glede na opisane okoliščine obstajala povečana nevarnost oz. tveganje za nastanek škode. Ker tožena stranka za škodni dogodek že objektivno odgovarja (150. člen OZ) presoja krivdne (subjektivne) odgovornosti, za odločitev niti ni pomembna, zato se pritožbeno sodišče do navedb o izpolnjevanju obveznosti tožene stranke po citiranem Pravilniku in predpisih varnosti in zdravju pri delu ni posebej opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče ravno tako ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje o tožnikovem 50 % soprispevku k nastanku škode. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da delavci sami odločijo o tem, kdaj je potrebno dvigniti „žabo“ iz kanala, da je bilo dvigovanje opravljeno zaradi potrebe delovnega procesa (zasipanje peska v kanal), in da je do poškodbe prišlo potem, ko je tožnikov sodelavec trznil. V takem primeru ni mogoče govoriti o tem, da tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje oziroma da bi njegovo ravnanje predstavljalo kršitev 2. odstavka 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Okoliščina, da je tožnik že pred tem večkrat delal z vibracijsko napravo in je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, še ne pomeni, da je delovno opravilo - dvigovanje „žabe“ opravljal s premajhno pazljivostjo oziroma z nezadostno skrbnostjo ali celo napačno. Kako drugače bi lahko in moral tožnik v konkretnem primeru (ko je bilo po izpovedi prič delavcema prepuščena odločitev o dvigovanju „žabo“ iz kanala zaradi nadaljnjega zasipanja peska) ravnati, pa ni, tožena stranka ni navedla. Izpostavljanje tožene stranke, da delavec pri dvigovanju ni bil pazljiv, ob gornji dejanski podlagi ne prepriča. Glede na obrazloženo ni pravilna porazdelitev odgovornosti na 50 %, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava po temelju popolno odgovornost tožene stranke.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkusilo še pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevaje objektivne pokazatelje obsega telesne poškodbe, načina in trajanja njenega zdravljenja, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, konkretnih prizadetostih in omejitvah tožnika v vsakodnevnem življenju in delu, pojasnjenih v izvedenskem mnenju mag. A.A., ter s temi povezanih duševnih bolečin, smiselno zatrjevanih v trditveni podlagi tožbe in opisanih v tožnikovi izpovedi, so izpolnjene zahteve za konkretizacijo in individualizacijo odškodnine. Pripombe tožene stranke na podano izvedensko mnenje niso utemeljene oziroma ne vzbujajo dvomov v pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedenec ni upošteval zgolj delovne omejitve, temveč tožnikove omejitve pri opravljanju vsakdanjih življenjskih opravil oziroma aktivnosti le v posledici poškodbe pri delu, medtem ko se odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 30. 1. 2009 nanaša le na delovne omejitve zaradi tožnikove in na premestitev tožnika na drugo delovno mesto zaradi nezmožnosti za delo na delovnem mestu „zidar“ po škodnem dogodku. Ob jasnem, obrazloženem in popolnem izvedenskem mnenju za obe obliki nepremoženjske škode, torej pretrpljene in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje nima dvomov v pravilnost mnenja, zaradi česar zatrjevana kršitev 253. in 254. člena ZPP ni podana. Upoštevaje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi in da se je zoper odločitev po višini pritožila le tožena stranka, kar pomeni, da je zavrnilni del sodbe postal pravnomočen, tožniku za prvo obliko nepremoženjske škode pripada najmanj znesek 5.000,00 EUR in za drugo najmanj v višini 3.500,00 EUR, skupno torej znesek 8.500,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in z drugačnimi materialnopravnimi razlogi potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako kot je razvidno iz izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.