Jedro

Izdaja gradbenega dovoljenja samo po sebi še ne pomeni, da je bil graditelj pošten oziroma v dobri veri, da gradi na svojem. V ugotovljenih okoliščinah tudi vlaganja v gradnjo na sporni nepremičnini s strani članov društva niso mogla privesti do pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.866,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 456/1. Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 6.719,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da uveljavlja tožbeni zahtevek na treh podlagah. Tožnica je navedla v tožbi, da je postala lastnica objekta z zakonito izgradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja. Vpis lastninske pravice na stavbi na toženko na podlagi sklepa razširjenega plenuma Fizkulturne zveze Slovenije z dne 5. 4. 1952 je materialnopravno nepravilen. Sporno nepremičnino je uporabljala tožnica vse od svoje ustanovitve 27. 9. 1950 dalje, pred tem pa njen pravni prednik Telovadno društvo A., ki je v letih 1949 in 1950 obnovilo in tako razširilo stavbo Sokolskega doma, da je dejansko šlo za novo gradnjo. Tožnica je bila v dobri veri, da je lastnica sporne nepremičnine, saj sicer člani društva ne bi vlagali ogromnih denarnih sredstev v tujo nepremičnino. Fizkulturna zveza Slovenije je vedela za gradnjo in ji ni nasprotovala. Tožnica je postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi paragrafa 418 Občega državljanskega zakonika (ODZ). V kontekstu družbenih razmer v času gradnje sporne nepremičnine zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa ni imelo takšnega pomena, kot ga ima danes. Sodišča so se v spornem obdobju pri presoji dobre vere pogosto opirala samo na dejanske okoliščine, le redko pa na stanje vpisa v zemljiški knjigi. Nepravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni pravna naslednica Športnega društva B. in njenih pravnih prednikov ter Športnega društva A. Tožnica je pojasnila, zakaj in kako se je Športno društvo B. preoblikovalo v Zvezo športnih društev B. Iz predloženih listin izhaja, da je tožnica isti subjekt kot Športno društvo B. Tožnica je bila ustanovljena na skupščini Športnega društva B. 6. 11. 1986, na kateri so člani Športnega društva B. sprejeli Samoupravni sporazum o ustanovitvi Zveze športnih društev B. in njen statut. Tožnica je predložila dokaze, da je njen pravni prednik Telovadno društvo A. na sporni nepremičnini zakonito in kot pošten graditelj obnovil stavbo tako, da je dejansko zgradil novo. Iz zapisnika z dne 27. 9. 1950 izhaja pravno nasledstvo tožnice za Telovadno društvo A. Prvo sodišče ni opravilo dokazne ocene izpovedi priče C. C., ki je izpovedal, da so tožnica in njeni pravni predniki ves čas uporabljali sporno nepremičnino kot lastniki. S pravnim statusom nepremičnin se ni ukvarjal in zato na več vprašanj ni mogel niti znal odgovoriti. Prvo sodišče ni upoštevalo navedb tožnice in predloženih dokaznih listin ter je kršilo 8. člen ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v pritožbi graja stališče prvega sodišča, da uveljavlja tožbeni zahtevek na več podlagah. Trdi, da je v svojih vlogah jasno navedla podlago tožbenega zahtevka, in sicer pridobitev lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu, na podlagi paragrafa 418 ODZ. Pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe je bil zato omejen na presojo pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da tožnica (njen zatrjevani pravni prednik) ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini (niti) na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

6. Pritožba utemeljeno graja, da prvo sodišče napačno razlaga določbe paragrafa 418 ODZ. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja zmotno stališče, da pošteni (dobroverni) graditelj po pravnih pravilih ODZ ni mogel pridobiti lastninske pravice na zgradbi. Paragraf 418 ODZ (zadnji stavek) je določal, da je dobroverni graditelj pridobil lastninsko pravico na zgradbi, če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in mu je ni takoj prepovedal. Pogoj za pridobitev lastninske pravice po paragrafu 418 ODZ (na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu) je bila torej tudi okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, kar pomeni, da ni vedel, da gradi na tujem svetu.

7. Odločilno je bilo zato vprašanje dobrovernosti graditelja. Prvo sodišče se je ukvarjalo tudi s presojo dobrovernosti (pri odločanju, ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja) in ugotovilo, da dobra vera ni izkazana. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je sporna nepremičnina prešla iz lastništva Sokolskega društva D. v last Zveze fizkulturnih društev Slovenije na podlagi Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije z dne 24. 10. 1945 (zemljiškoknjižni prenos je bil izvršen 2. 2. 1946), da so člani ukinjenega Sokolskega društva D. nato nadaljevali s športnimi aktivnostmi v tej nepremičnini, in sicer najprej pod imenom Telovadno društvo D., pozneje kot Telovadno društvo E. in od leta 1947 kot Telovadno društvo A., ti člani pa so bili seznanjeni, da je sporna nepremičnina prešla iz lastništva Sokolskega društva D. na novega lastnika na podlagi zakona, ter da je Zveza fizkulturnih društev Slovenije (v letu 1948 se je preimenovala v Fizkulturno zvezo Slovenije) kot lastnik nepremičnine tem društvom oziroma njihovim članom dopuščala njeno brezplačno uporabo. Ugotovilo je še, da tožnica ni izkazala opravičljive zmote o lastništvu tudi glede na zemljiškoknjižno stanje vpisov ter da ni izkazala pravnega naslova za "lastniško" posest sporne nepremičnine. V povojnem obdobju in nato v času družbenolastninskih razmerij zemljiška knjiga ni imela takšnega pomena, kot ga ima danes, kar pa je veljalo predvsem za zemljiškoknjižne vpise v zvezi s takratno državno lastnino, družbeno lastnino ter splošnim ljudskim premoženjem, ki so nastajali večinoma na podlagi zakonov. Za vpise lastninske pravice v korist fizičnih oseb in civilnopravnih oseb je zemljiška knjiga tudi tedaj imela enak pomen, kot ga ima danes.

8. Te ugotovitve, ki jih tožnica konkretizirano ne izpodbija, vodijo do zaključka, da Telovadno društvo A. (njegovi člani) ob izdaji odločbe z dne 15. 11. 1949 o gradbenem dovoljenju za gradnjo na sporni nepremičnini kot graditelj ni mogel biti v dobri veri, da gradi na svojem. Izdaja gradbenega dovoljenja samo po sebi še ne pomeni, da je bil graditelj pošten oziroma v dobri veri, da gradi na svojem, kot je pravilno obrazložilo tudi prvo sodišče (24. točka obrazložitve). V ugotovljenih okoliščinah tudi vlaganja v gradnjo na sporni nepremičnini s strani članov Telovadnega društva A. niso mogla privesti do pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu. Glede na doslej povedano izpoved priče C. C. o uporabi sporne nepremičnine ni pravno pomembna za presojo obstoja pogojev gradnje na tujem svetu.

9. Ugotovitev prvega sodišča, da dobra vera Telovadnega društva A. (ne z vidika priposestvovanja, posledično pa tudi ne z vidika gradnje na tujem svetu) ni izkazana, je glede na obrazloženo pravilna. Tudi to, da je Fizkulturna zveza Slovenije vedela za gradnjo in ji ni nasprotovala, ne spremeni ničesar na stvari. Glede na vse okoliščine je sicer samo po sebi razumljivo, da je Fizkulturna zveza Slovenije soglašala z gradnjo nepremičnine, ki je bila namenjena za izvajanje dejavnosti športnih društev, kar je že po naravi stvari bilo tudi v njenem interesu (tudi tožnica priznava, da so društva, ki so nadaljevala s športnimi aktivnostmi po ukinitvi Sokolskega društva D., delovala pod okriljem Fizkulturne zveze Slovenije).

10. Tožnica zato ni izkazala, da bi njen zatrjevani pravni prednik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini po pravilih gradnje na tujem svetu. Za odločitev v zadevi je tako povsem nepomembno, ali je tožnica pravna naslednica Telovadnega društva A. kot graditelja na sporni nepremičnini na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 15. 11. 1949. Ne glede na to zatrjevano pravno nasledstvo ne izhaja niti iz listin, na katere so opira tožnica. Iz zapisnika z dne 27. 9. 1950 (priloga A37) izhaja, da je bilo tedaj ustanovljeno novo športno društvo (Športno društvo B.), to pa zato, ker se je v skladu z navodili Fizkulturne zveze Slovenije o razpustitvi športnih sekcij v telovadnih društvih tudi v Telovadnem društvu A. razpustilo športne sekcije (te so prešle pod okrilje Športnega društva B.). Obe društvi (Telovadno društvo A. in Športno društvo B.) sta nato delovali naprej, zato ni mogoče govoriti o univerzalnem pravnem nasledstvu. Iz zapisnika tudi izhaja, da med Telovadnim društvom A. in Športnim društvom B. ni bilo nobenega prenosa nepremičnega premoženja. Iz listin, ki jih je predložila tožnica, tudi ne izhaja, da bi pozneje (po letu 1950) prišlo do položaja, da bi Športno društvo B. postalo pravni naslednik Telovadnega društva A. 11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo 2500 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife) z materialnimi stroški 2 % in DDV 22 %, kar glede na vrednost točke 0,6 EUR znaša 1.866,60 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.