Jedro

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 314,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ solastnika nepremičnin parc. št. 1067/0, 1068/0 in 632/0 vse k.o. T. Toženki je naložilo, da tožnikoma nerazdelno povrne pravdne stroške v znesku 1.455,36 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnika, ki sta na pritožbo odgovorila, se zavzemata za zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje s tožnikovo izpovedbo glede posredne posesti na parc. št. 632/0 nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago, ni pravilno. Tožnika sta namreč zatrjevala, da sta predmetno parcelo uporabljala. Zato trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva. Z zaključkom, da sta imela tožnika posredno posest, pa ni ugotavljalo dejstev, ki jih tožnika nista zatrjevala, temveč je le njune dejanske navedbe, dokazane z izpovedbo tožnika, pravno okvalificiralo (70. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR, 24. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zato očitek, usmerjen v uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

6. Pritožba napačno trdi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da so sporne nepremičnine pomotoma izpadle iz pogodbe, saj se ti razlogi nahajajo pod 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih (glede ocene izročilne pogodbe, zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige ter izpovedb prič, torej glede izrabe dokaznih sredstev ter nepravilne in neprepričljive dokazne ocene) je le navidezna. Taka procesna kršitev je namreč podana le, če zaradi napak v sestavi sodbe le-te objektivno ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru pa se je zoper sodbo moč pritožiti, saj so razlogi sodbe razumljivi, jasni in nedvoumni. Zato v primeru gornjih pritožbenih očitkov ne gre za kršitev postopka, ampak gre lahko le za kritiko dejanskega stanja.

8. Pritožbena trditev, da je v trenutku smrti izročevalca na dne 18. 4. 1993 za kmetijska zemljišča veljal še sistem družbene lastnine, ni pravilna, saj so bila kmetijska zemljišča po Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov olastninjena z 11. 3. 1993. 9. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pritožba izpodbija sprva s trditvijo, da sporne nepremičnine niso bile zajete v pogodbi, ker iz izročilne pogodbe jasno izhaja, da izročitelj izroča le nepremičnine, katerih lastnik je sam postal na podlagi sklepa o dedovanju. Nadalje trdi, da sta bili parc. št. 1067/0 in 1068/0 pridobljeni na podlagi kupne pogodbe, parc. št. 632/0 pa na podlagi menjalne pogodbe. Zato meni, da v kolikor bi izročevalec želel izročiti vse premoženje, bi to odvetnik, ki je sestavljal pogodbo, gotovo v pogodbi zapisal z besedno zvezo „vse svoje nepremično premoženje“. Tudi zaradi pogodbenega določila o obligacijskih in ne dednopravnih učinkih pogodbe, je sodišče napačno zaključilo, da je želel izročitelj vse svoje nepremičnine zapustiti tožnikoma. Izročitelj je sporne nepremičnine obdržati zase, ker je dokazni postopek pokazal, da so sporne parcele majhne in dislocirane od preostalih parcel. Tožnika spornih nepremičnin nista uporabljala, ker je tožnik sam izpovedal, da se je s kmetovanjem prenehal ukvarjati pred desetimi leti in ker je priča J. izpovedal, da je njegov sin začel kositi dve nepremičnini šest do sedem let nazaj. Neprepričljiva je tudi ocena sodišča glede dobrovernosti. Malomarnost namreč ne opravičuje zmote, tožnika pa sta se lahko ves čas zavedala, da nista upravičena do posesti. Že iz pogodbe je tako jasno izhajalo, lastnika katerih nepremičnin sta, o lastništvu bi se lahko prepričala tudi po prejemu informativnega izračuna GURS. Pri tem pa tudi iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da sta odtujevala le nekatere parc. št. in ne celotnega zemljiškoknjižnega vložka.

10. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je zmota tožnikov glede lastninske pravice na sporni nepremičnini neopravičljiva iz razloga, ker sta tožnika v odtujevala posamezne parcelne številke, predstavlja pritožbeno novoto, katere utemeljenosti ni moč presojati (337. člen ZPP).

11. Prepričljivosti dokazne ocene prvostopnega sodišča pritožba ni omajala z izpostavljanjem posameznih izpovedb. S pritožbenimi argumenti, ki predstavljajo lastno oceno dokazov, pa dokazne ocene sodišča ni moč uspešno izpodbiti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pokojni izročevalec ni imel sorodnikov, da je bil s tožnikom „sorodstveno povezan“, ker je bil vnuk izročevalčeve žene, da izročevalec zaradi starosti ni mogel več obdelovati kmetije, da je želel biti „le opran in sit“, da je zato v zameno, da tožnika zanj skrbita, izročil tožnikoma kmetijo oziroma vse svoje nepremičnine, da je tožnikoma med nepremičninami, ki predstavljajo izročeno jima kmetijo, pokazal tudi sporne nepremičnine, da so sporne nepremičnine pomotoma izpadle iz zapisa pogodbe, ker se je v pogodbi operiralo le z vložnimi številkami (kot je bilo to takrat v navadi), sporne parc. št. pa so bile vpisane v drugih vložnih številkah, da sta tožnika v času od leta 1990 do leta 2006 imela dejansko oblast nad spornimi nepremičninami v prepričanju, da sta lastnika, da nista imela nobenega razloga, da bi lahko posumila, da sporne tri parcele pripadajo komu drugemu, da sta izpisek GURS prejela leta 2010 (po poteku priposestvovalne dobe) ter da sta šele v letu 2013 zaradi gradnje ceste izvedela, da nista lastnika spornih nepremičnin, pritožbeni argumenti pravilnosti napadenih zaključkov o dobroverni posesti oziroma dobroverni lastniški posesti ne morejo omajati.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo (27., 28., 43. in 269. člen SPZ), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora stroške, nastale z njeno vložitvijo, kriti sama. Tožnikoma, ki sta na njeno pritožbo obrazloženo odgovorila, pa mora nerazdelno povrniti potrebne stroške, nastale z vložitvijo pritožbenega odgovora (prvi odstavek 165. člena, 161. člen, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Potrebni pritožbeni stroški tožnikov znašajo priglašenih 314,15 EUR (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo, ki se v spisu nahaja na listovni številki 58). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v danem roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).