Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko obdolžencu ni preklicalo pogojne obsodbe, zaradi delne neizpolnitve v njej določenega posebnega pogoja, saj je v postopku za preklic pogojne obsodbe ugotovilo, da je obdolženec v času od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po čl. 203/I KZ, velik del svojih preživninskih obveznosti poravnal (700.000,00 SIT), še večjega preostalega dela zneska (1,223.611,00 SIT) pa ni bil zmožen poravnati zaradi poravnave zapadlih davčnih obveznosti. To bo obdolženec lahko storil v novem petmesečnem roku, ki mu ga je z izpodbijano sodbo določilo sodišče prve stopnje. Pritožbo državne tožilke je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžencu podaljšalo rok za plačilo zapadlih preživninskih obveznosti do 15.9.1999 in istočasno odločilo, da zato ne prekliče pogojne obsodbe istega sodišča z dne 5.5.1998, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po čl. 203/I KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba dveh let ter poseben pogoj, da redno plačuje preživninske obveznosti za nedl. sinova A. in E. Z ter v roku treh mesecev plača 1,223.611,00 SIT zapadlih preživninskih obveznosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu pogojno obsodbo prekliče. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da da obdolžencu še eno možnost za poravnavo preostalih zapadlih preživninskih obveznosti, je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilna. V skladu s podatki kazenskega spisa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec po pravnomočnosti sodbe skoraj v celoti poravnal tekoče preživninske obveznosti za svoja dva mladoletna otroka (700.000,00 SIT), ker pa je moral v istem času plačati tudi večja denarna sredstva davčni upravi, že zapadlih terjatev svoje preživninske obveznosti (1,223.611,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi) še ni uspel poravnati. Tako že samo dejstvo, da je obdolženec po izreku pogojne obsodbe začel s plačevanjem preživnine, o kateri pred tem ni hotel ničesar niti slišati zaradi konfliktov z materjo obeh oškodovancev, segajočih tudi v čas po razvezi zakonske zveze, tudi zaradi višine že plačanih obveznosti v tolikšni meri napotuje na zaključek o obdolženčevi pripravljenosti poravnati vse svoje zapadle obveznosti do svojih dveh otrok, da bi bil preklic pogojne obsodbe preuranjen ukrep. Ni namreč mogoče prezreti, da je bil dan obdolžencu s pravnomočno sodbo relativno kratek rok za poravnavo visokega zneska zapadlih preživninskih obveznosti ob istočasni obvezi rednega plačevanja preživnine.

Ker glede na povedano dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno, o kazenski sankciji pa je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo ter istočasno sodišče druge stopnje ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo kar je v skladu z določbo čl. 391 ZKP.