Jedro

Pogodba je bila pripravljena s strani tožeče stranke v skladu s pogoji javnega razpisa in se stranki o njeni vsebini nista pogajali, zato glede sporne določbe tudi nista iskali skupnega namena. Ker je tožeča stranka s to določbo zasledovala cilj, da se znanje, ki ga je štipendist pridobil s pomočjo javnih sredstev, vrne v RS, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumna in logična razlaga, da v takšnem primeru za dosego cilja ni bistveno, da je obveznost zaposlitve izvršena v neprekinjenem obdobju, temveč da je izpolnjena v določenem razumnem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka 214,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150741/2014 z dne 10.11.2014 razveljavi še v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 2.705,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2011 do plačila ter 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženki 454,55 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga ustrezno spremembo sodbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da pogodba o štipendiranju ni zavezovala toženke k neprekinjeni zaposlitvi pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji za obdobje najmanj enega leta. Čeprav termin „neprekinjeno“ v 7. alineji (pravilno 6. alineji) 7. člena pogodbe ni izrecno naveden, se da ta namen razbrati iz vsebine celotne pogodbe, posredno to dokazuje tudi določilo drugega odstavka 10. člena pogodbe. Sicer pa bi moralo sodišče opredeliti, kakšen konkretno je tisti rok, v katerem bi morala toženka izpolniti pogodbeno prevzeto obveznost. Sodišče napačno razumeva poziv tožnika z dne 28.5.2009 kot poziv k izpolnitvi (preostale) obveznosti zaposlitve. Toženka se je s pogodbo o štipendiranju izrecno zavezala, da bo tožnika obveščala o vsaki spremembi na njeni strani, ki bistveno vpliva na izvrševanje pogodbene obveznosti. To dolžnost obveščanja je toženka opustila in ta opustitev ima za posledico razdrtje pogodbe. Glede izvajanja nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti toženke pritožnik poudarja, da je to njegova pravica, ne pa obveznost. Pritožnik ni imel nobenega razloga, da bi dvomil v korektnost pogodbenega sodelovanja s toženko in ni bila njegova dolžnost, da vsakomesečno nadzira in preverja pravilnost izpolnjevanja pogodbenih obveznosti druge pogodbene stranke. Sodišče je zato prezrlo, da sta vsaj dve kršitvi pogodbe na strani toženke in da imata obe za posledico razdrtje pogodbe. Tudi zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral, temelji na napačnih izhodiščih. Štetje rokov za vračilo štipendije iz 9. člena pogodbe je bilo mogoče uporabiti le v primeru, če se toženka po zaključku študija sploh ne bi zaposlila pri delodajalcu s sedežem v RS oziroma se prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje. V konkretnem primeru je toženka začela izpolnjevati obveznost zaposlitve, jo v nasprotju s pogodbo prekinila, nato pa opustila obveznost obveščanja o tej spremembi. Zastaralni rok za denarni zahtevek iz naslova vračila dela štipendije ni mogel začeti teči prej, preden je prišlo do razdrtja pogodbe oziroma preden je zahtevek zapadel v plačilo. Glede zastaranja bi moralo sodišče izhajati iz določbe 8. člena pogodbe, zato je tožnik vložil izvršilni predlog znotraj zastaralnega roka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse odločilne okoliščine primera ter pravilno uporabilo materialno pravo. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila storjena s tem, da se prvostopenjsko sodišče ni konkretno opredelilo glede roka, v katerem bi morala toženka izpolniti pogodbeno obveznost zaposlitve. Ta kršitev ni bila storjena, ker se je sodišče o tem dovolj konkretno opredelilo v obrazložitvi sodbe (tretji odstavek na 9. strani). Tudi v ostalem je sodbo mogoče preizkusiti, ker so v v njej jasni in nenasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih.

6. Spor med pravdnima strankama se nanaša na vračilo sorazmernega dela štipendije, ki jo je toženka (štipendistka) od tožeče stranke (štipenditorja) pridobila za enoletni magistrski študij v tujini s pogodbo o štipendiranju št. 2004/57-089 z dne 24.9.2004 (v nadaljevanju pogodba). Tožeča stranka zahtevek opira na kršitev dveh pogodbenih obveznosti toženke iz 7. člena pogodbe in sicer najprej kršitev obveznosti, da se po uspešno končanem študiju zaposli pri delodajalcu v RS vsaj za toliko časa, kot je prejemala štipendijo (6. alineja 7. člena pogodbe), poleg tega pa še kršitev obveznosti obveščanja tožeče stranke o okoliščinah, ki so bistvenega pomena za izvajanje pogodbe (2. alineja 7. člena pogodbe).

7. Dejanske, med strankama nesporne ugotovitve glede okoliščin in trajanja toženkine zaposlitve po končanju magistrskega študija, so sledeče: toženka je bila v obdobju od 12.12.2005 do 30.4.2006 zaposlena pri delodajalcu M., d.o.o., iz S., nato je prekinila pogodbo o zaposlitvi in delala kot raziskovalka na dveh univerzah v tujini do 15.10.2007, ko se je ponovno zaposlila pri delodajalcu v RS, Ministrstvu za zunanje zadeve in pri njem ostala zaposlena do 15.7.2008 (kar je skupaj nekaj več kot 13 mesecev). Ker je toženka pridobila pravico do štipendije za eno leto študija, se je za toliko časa, glede na določbo 6. alineje 7. člena pogodbe, zavezala po uspešno končanem študiju zaposliti pri delodajalcu v Republiki Sloveniji. Navedeno določbo tožeča stranka razume tako, da bi morala zaposlitev toženke po zaključku študija trajati neprekinjeno eno leto. Dejstvo, da je toženka zaposlitev prekinila in zahtevano enoletno obdobje zaposlitve dosegla šele po letu in pol trajajoči prekinitvi, pa po stališču tožnika pomeni kršitev njene pogodbene obveznosti, katere posledica je vrnitev sorazmernega dela štipendije. Toženka pa meni, da je svojo pogodbeno obveznost zaposlitve po koncu študija izpolnila, saj pogodba o štipendiranju ne vsebuje obveznosti, da mora njena zaposlitev v RS trajati eno leto neprekinjeno.

8. Za presojo, ali je toženka pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti ali ne, je ključno vprašanje, ali je na podlagi 6. alineje 7. člena pogodbe dolžna enoletno zaposlitev v Republiki Sloveniji opraviti v neprekinjenem trajanju, ali pa je bilo s to določbo dogovorjeno le (skupno) minimalno trajanje zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je navedeno določbo štelo za sporno določbo, ki jo je potrebno razlagati z metodo po drugem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Na tej podlagi je ugotovilo, da takšen pomen spornega pogodbena določila, kot ga zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče razlagati z nobeno od uveljavljenih metod razlage, torej niti z jezikovno razlago, niti s sistematično ali logično razlago, prav tako ne z namensko razlago. Pri slednji je potrebno še posebej poudariti ugotovitve sodbe, da je bila pogodba pripravljena s strani tožeče stranke v skladu s pogoji javnega razpisa in se stranki o njeni vsebini nista pogajali, zato glede sporne določbe tudi nista iskali skupnega namena. Ker je tožeča stranka s to določbo zasledovala cilj, da se znanje, ki ga je štipendist pridobil s pomočjo javnih sredstev, vrne v RS, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumna in logična razlaga, da v takšnem primeru za dosego cilja ni bistveno, da je obveznost zaposlitve izvršena v neprekinjenem obdobju, temveč da je izpolnjena v določenem razumnem obdobju. Pritožba v zvezi s tem nima prav, da je obveznost neprekinjene zaposlitve pri delodajalcu po zaključku študija mogoče razbrati iz vsebine pogodbe, predvsem iz določbe drugega odstavka 10. člena pogodbe. Po navedeni določbi lahko pritožnik oprosti štipendista obveznosti vračanja štipendije med ostalim tudi v primeru, če ima po končanem študiju eno leto status aktivnega iskalca zaposlitve, kar ni mogoče pomensko povezati z vsebino kršitve po 6. alineji 7. člena pogodbe. Tudi pritožbeni očitek tožeče stranke o napačnem razumevanju njenega poziva toženki k predložitvi potrdila o izpolnitvi pogodbene obveznosti neprekinjene zaposlitve, je za odločitev nepomemben. Sodišče je namreč prepričljivo ugotovilo, da pogodba o štipendiranju ne vsebuje obveznosti toženke o neprekinjeni zaposlitvi pri delodajalcu v RS za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je toženka svojo obveznost zaposlitve v RS po zaključku študija v celoti izpolnila in na tej podlagi tožeča stranka ne more zahtevati vračila štipendije.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča tudi v tistem delu, v katerem zavrača očitek toženki o kršitvi pogodbene obveznosti obveščanja tožnika o vseh spremembah stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po štipendijski pogodbi, ki so bistvenega pomena za njeno izvajanje (druga alineja 7. člena Pogodbe). Odločilno je, da je toženka svojo pogodbeno obveznost zaposlitve v razumnem roku izpolnila, zato je njena kršitev zaveze, da bo tožnico obveščala o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem, s tem postala nebistvena za izvajanje pogodbe. Hkrati pa očitana kršitev toženkine obveznosti v teh okoliščinah predstavlja neznatni del pogodbene obveznosti štipendista, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. V takšnem primeru pa od pogodbe ni mogoče odstopiti (110. člen OZ).

10. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo tudi na presojo, da je utemeljen ugovor zastaranja terjatve tožeče stranke in sicer upoštevaje pogodbeno dogovorjene roke za vračilo štipendije iz 9. člena pogodbe, ki specialno ureja posledice kršitve pogodbene obveznosti zaposlitve iz 6. alineje 7. člena pogodbe. Četudi bi držalo, da je potrebno pri teku zastaralnega roka upoštevati le določbo 8. člena in ne 9. člena pogodbe, takšna presoja glede na zgoraj ugotovljen potek izpolnjevanja pogodbe na pravilnost odločitve v ničemer ne bi mogla vplivati.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Specifikacija stroškov za sestavo odgovora na pritožbo in njihova odmera izhaja iz stroškovnika v spisu (list. št. 159).