Jedro

S strani sodišča prve stopnje ugotovljeni zaključki so dokazna ocena tožničine izpovedbe, pritožbene navedbe pa v največji meri izpodbijajo prav to dokazno oceno, ko izpostavljajo posamezne dele tožničine izpovedbe in zatrjujejo, da iz njih izhaja, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice v takšnem obsegu, da bi upravičeval prisojo denarne odškodnine. S tem pritožba izpodbija dokazno oceno oziroma uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo denarne odškodnine, temveč mora biti dokazana tudi stopnja in trajanje duševnih bolečin, je materialnopravno pravilno. Stališče, da zgolj kršitev oziroma poseg sam po sebi še ne opravičuje prisoje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je v pravni teoriji in sodni praksi utrjeno in nesporno. Za prisojo denarne odškodnine je treba poleg nedopustnega škodnega dejstva (škodnega dogodka – v tem primeru pretepa oziroma žalitev), vzročne zveze in krivde (ki se domneva) dokazati tudi obstoj škode, torej v konkretnem primeru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta brat in sestra, ki skupaj z mamo bivata v isti stanovanjski hiši; med njima že dalj časa potekajo različni spori. Toženec je 1. 3. 2018 tožnico udaril v obraz, poleg tega jo je zmerjal in ji grozil, zaradi česar je bil tudi kazensko obsojen zaradi grožnje. Tožnica vtožuje odškodnino za telesne bolečine zaradi udarca in za duševne bolečine zaradi žalitev in groženj. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku glede telesnih bolečin (in prisodilo tožnici 500 EUR odškodnine), zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva in osebnostnih pravic (1.500 EUR) pa je zavrnilo kot nedokazan.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da je bil toženec kazensko pravnomočno obsojen zato, ker jo je ustrahoval in je resno grozil, da bo napadel njeno življenje in telo, torej je nedvomno posegel v njene osebnostne pravice. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak mora biti dokazana tudi stopnje in trajanje duševnih bolečin. Izraza »kurba« in »prasica« sta objektivno žaljiva, kot taka ju je občutila tudi tožnica. Povedala je, da je bila zaradi zmerjanja zgrožena, v dogodku in po dogodku se počuti ogroženo in ponižano, povedala je, da se počuti ponižano, ničvredno in v podrejenem položaju, ker ji je brat rekel, da je »prasica in da se kurba,« kar je zanjo nepojmljivo. Iz teh besed izhaja, da zaradi obravnavanih dohodkov duševno trpi še danes. Toženca se vsakodnevno izogiba, saj se ga boji, boji se, da bi z njo še huje fizično obračunal. Tožničina izpoved daje podlago za to, da bi sodišče moralo ugoditi tudi zahtevku za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Tožničina izpoved je bila zelo čustveno obarvana, kar samo še dodatno potrjuje, da je zaradi ravnanja brata bila in da je še vedno močno prizadeta. Iz njene izpovedbe izhaja, da je bilo porušeno njeno psihično ravnovesje. Toženec je bil do tožnice že v preteklosti fizično in psihično nasilen, tako kot tudi že do svoje lastne matere, s čimer ji povzroča duševne bolečine in strah, zato je pravično, da za takšna dejanja odgovarja in se mu naloži, da izplača vtoževano odškodnino.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V navedenem postopku se zahtevek plačila nanaša na plačilo zneska do 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku1), v katerem veljajo posebna pravila postopka. Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (predvsem zaslišanju tožnice) ugotovilo (glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnici nedvomno verjame, da duševno trpi zaradi odnosa, ki ga ima s tožencem, vendar na podlagi njene izpovedi sodišče ne more ugotoviti, h kakšnemu in kolikšnemu nelagodju je prispeval obravnavani dogodek, ki je glede na trditve in izpovedi obeh strank zgolj eden v seriji medsebojnih prepirov in nevzdržnih odnosov, kakšno in kolikšno nelagodje pa je posledica toženčevega kaznivega dejanja na škodo tožničinega sina, za katerega se je tožnica tudi bala. Sodišče je zaključilo (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnica s svojo izpovedjo ni uspela dokazati, da bi bile stopnja in trajanje duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice takšne, da opravičujejo denarno odškodnino, saj je tožnica duševna nelagodja v svoji izpovedi pripisovala več različnim vzrokom in ni nobenega jasno povezala z dejanji, za katera je bil toženec obsojen v kazenskem postopku.

7. Navedeni zaključki so dokazna ocena tožničine izpovedbe, pritožbene navedbe pa v največji meri izpodbijajo prav to dokazno oceno, ko izpostavljajo posamezne dele tožničine izpovedbe in zatrjujejo, da iz njih izhaja, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice v takšnem obsegu, da bi upravičeval prisojo denarne odškodnine. S tem pritožba izpodbija dokazno oceno oziroma uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo denarne odškodnine, temveč mora biti dokazana tudi stopnja in trajanje duševnih bolečin, je tudi po ugotovitvah sodišča druge stopnje materialnopravno pravilno. Stališče, da zgolj kršitev oziroma poseg sam po sebi še ne opravičuje prisoje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je v pravni teoriji in sodni praksi utrjeno in nesporno. Za prisojo denarne odškodnine je treba poleg nedopustnega škodnega dejstva (škodnega dogodka – v tem primeru pretepa oziroma žalitev), vzročne zveze in krivde (ki se domneva) dokazati tudi obstoj škode, torej v konkretnem primeru duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Da tožnica ni uspela dokazati obstoja duševnih bolečin prav v zvezi s konkretnim škodnim dogodkom (temveč zgolj splošno duševno nelagodje oziroma trpljenje zaradi bratovega konfliktnega in nasilnega vedenja), je dejanska ugotovitev, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno izpodbijati. Pritožbene navedbe, da se tožnica boji toženca in da se ga je močno bala tudi v konkretnem primeru, pomenijo po vsebini zatrjevanje strahu, ki pa je posebna oblika pravno priznane škode, ki je tožnica v tej pravdi ni uveljavljala. Zaradi razpravnega načela (2. člen ZPP) in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) sodišče prve stopnje ni moglo prisoditi odškodnine za obliko nepremoženjske škode (strah), ki ni bila vtoževana. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja.

9. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni ter v sporu majhne vrednosti dopustni (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 458. členom ZPP) razlogi, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa tudi ni pomembno prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.