Jedro

Tožeča stranka ni ustrezno glede na poziv sodišča z dne 12. 4. 2022 popravila in dopolnila tožbenega zahtevka tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožba ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih morala glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1. To pomeni, da ostaja nepopolna in nerazumljiva, zaradi česar sodišče zadeve ne more obravnavati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi, označeni z datumom 12. 4. 2022, ki jo je sodišče prejelo 11. 4. 2022, uvodoma pojasnjuje, da je seznanjena s sklepom Upravnega sodišča št. I U 395/2022-14 in poudarja, da duh in rdeča nit nosilnih argumentov v tem sklepu veljajo tudi za ta primer. Leta 2011 je na prošnjo RTV Slovenija izr. prof. dr. A. A. spisal ustavnopravno mnenje, ali sme oziroma mora RTV Slovenija na predvolilna televizijska soočenja vabiti tudi kandidate, ki jim glede na podporo med volivkami in volivci kaže dobro ali zelo dobro. Mnenju dr. A. A. je v ločenem mnenju k sklepu št. U-I-88/18 z dne 9. 4. 2020 pritrdil tudi sodnik dr. B. B. Tožeča stranka v nadaljevanju komentira sklep Upravnega sodišča. Meni, da mora biti v ustavnem redu in pravnem režimu vnaprej določeno, katera, kakšna politična stranka in kdaj neka politična stranka postane, po definiciji, parlamentarna. Pravila igre morajo biti vnaprej dana in jasna. Če bi RTV Slovenija in sodišče sledilo pravnemu režimu iz leta 2011 in pravnim razlogom zanj, bi hitro in brez večjega zapleta rešili vsa sporna pravna vprašanja glede definicije "parlamentarne" stranke in glede pravice novih strank in list, da sodelujejo na neposrednih TV soočenjih s parlamentarnimi strankami. Stranka C. bo na volitvah nastopila izključno z neposredno podporo volivcev. Z zbranimi podpisi je izpolnila temeljni kriterij politične verodostojnosti in moči. Zato je prav ta lista tista, ki v največji meri in v celoti izpolnjuje pravni kriterij, postavljen leta 2011 in utrjen z vsemi naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Tožeča stranka je prepričana, da morajo pri predvolilnih aktivnosti vsi mediji "s težo" v javnem prostoru nositi enake pravice in dolžnosti pred demokratično javnostjo, volilnim telesom. To pomeni, da morajo zaradi nadrejenosti temeljnih ustavnih načel demokratičnosti, transparentnosti, pravne enakopravnosti in politične enakosti ter javne koristi in javnega interesa, od česar je odvisna splošna legitimnost volilnega procesa, enako breme pozitivnih pravnih obveznosti nositi tudi zasebni mediji z velikim javnim vplivom in močjo, ne le RTV Slovenija kot javni zavod. Svoboda gospodarske pobude v tem primeru ne sme imeti prednosti pred zagotavljanjem demokratične legitimnosti političnega procesa. Ob tem tožeča stranka poudarja, da so se največje in najvplivnejše televizijske hiše samovoljno odločile povabiti k neposrednim TV soočenjem s parlamentarnimi strankami tudi katero od strank, ki ni definirana kot "parlamentarna". Zato pravni dovoljenosti takšne samovolje nasprotuje per se. Za tožečo stranko velja, da bo nepopravljivo oškodovana, če ji sodišče ne bo prisodilo pravice do udeležbe pri neposrednih TV soočenjih s parlamentarnimi strankami. S tem bo znatno in nepopravljivo odškodovan tudi javni interes, splošna javna korist. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da sprejme sklep o izdaji začasne odredbe, s katero bo tožeči stranki priznalo pravico do sodelovanja v predvolilnih programih in soočenjih s parlamentarnimi strankami v programu toženih strank in hkrati predlaga, naj sodišče tožbi v celoti ugodi.

2. Sodišče je tožečo stranko, ker tožba ni bila sestavljena skladno z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pozvalo na podlagi prvega in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1 dne 12. 4. 2022, naj tožbo dopolni oziroma popravi na način, da določno navede tožečo stranko z navedbo imena in sedeža ter navedbo funkcije zastopnika in predložitvijo listine, iz katero bo razvidno, da je tožbo podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke, ter da navede za vsako posamezno toženo stranko v tožbenem zahtevku jasno, konkretno, in določno opredeljeno dejanje, s katerim naj bi posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke glede na določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, in sicer da za vsako toženo stranko posebej navede dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Opozorilo jo je tudi na posledice, kolikor ugotovljene pomanjkljivosti v danem roku ne bodo odpravljene. Hkrati ji je naložilo, da mora v istem roku popraviti tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe tako, da bo skladna z zahtevami iz 32. člena ZUS-1. Pri tem je, glede na tožbene navedbe štelo, da je tožba vložena na podlagi 4. člena ZUS-1, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da je bil v postopku izdan kakršen koli upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, takšnega akta pa niti ni priložila k tožbi. Iz podatkov tožbe pa tudi ni izhajalo, da bi bil tožeči stranki tak akt izdan s strani katerekoli izmed treh prvotno navedenih toženih strank (Radiotelevizija (RTV) Slovenija, javni zavod, Ljubljana, Č., d.o.o., TV D.).

3. V dopolnitvi tožbe, označeni z datumom 11. 4. 2022, ki jo je sodišče prejelo 14. 4. 2022, je tožeča stranka določila zgolj dve toženi stranki in sicer RTV Slovenija in Č., d.o.o. ter za vsako pojasnila v čem je po njenem mnenju dejansko protiustavno stanje, ki je nastalo zavoljo odsotnosti dolžnega ravnanja. Meni, da je RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV SLO) ravnala protiustavno, ker ni želela in ne želi povabiti tožeče stranke na predvolilna soočenja parlamentarnih strank in izbranih izven parlamentarnih strank kot del njenega informativnega programa na 1. (prvem) programu RTV SLO, in sicer v terminih (vsi z letnico 2022): četrtek, 24. marec; ponedeljek, 28. marec; četrtek, 31. marec; ponedeljek, 4. april; četrtek, 7. april; ponedeljek, 11. april; četrtek, 14. april; torek, 19. april; četrtek, 21. april; petek, 22. april 2022. Hkrati meni, da ravnata Č., d.o.o. in E. protiustavno, ker ne želita povabiti tožeče stranke na predvolilna srečanja parlamentarnih strank in izbranih izven parlamentarnih strank, ki so del njenega informativnega programa E., in sicer v terminih (vsi z letnico 2022): ponedeljki 28. marec, 4. april, 11. april in 18. april ter v petek 22. april 2022. V nadaljevanju označuje sklep sodišča opr. št. I U 395/2022-14 kot neustaven glede na 14. člen URS. Z opustitvijo dolžnega ravnanja povabiti tožečo stranko na televizijska soočenja "parlamentarnih" strank (pozitivna pravna obveznost) naj bi toženi stranki kršili tudi aktivno volilno pravico slovenskega volilnega telesa in pasivno volilno pravico kandidatk in kandidatov stranke C. Tožeča stranka meni, da bo nepopravljivo oškodovana, če ji sodišče ne bo prisodilo pravice do udeležbe pri neposrednih TV soočenjih s parlamentarnimi strankami. Oškodovanje bi oz. je nastalo s tem, da je bila oz. bi bila tudi nadalje neupravičeno diskriminirana in postavljena v slabši položaj od ostalih političnih subjektov, ki jih glede podpore državljanov lahko ocenjujemo kot tožeči stranki enakovredne (tožeča stranka je za uvrstitev na volitve zbrala več kot 12.000 overovljenih podpisov, medtem ko so politične stranke zbrale podpise par poslancev ali največ okoli 800 overovljenih podpisov državljanov). Z diskriminacijo tožeče stranke se ustvarja vtis, da tožeča stranka po podpori državljanov ni enakovredna t.i. parlamentarnim strankam, kar vodi tudi dejansko v manjšo podporo. Z uvrščanjem v slabšo kategorijo medijskih terminov tožeči stranki onemogoča enakovredno predstavitev v javnosti in se ji s tem odvzema tudi prepoznavnost in zmanjšuje njen volilni uspeh, s čemer je znatno in nepopravljivo odškodovan tudi javni interes oziroma splošna javna korist. Zato sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, s katero bo tožeči stranki priznalo pravico do sodelovanja v predvolilnih programih in soočenjih s parlamentarnimi strankami in izbranimi izven parlamentarnimi strankami v programu toženih strank, in sicer na zadnjih dveh soočenjih "parlamentarnih" strank: soočenje na RTV SLO dne 21. aprila in 22. aprila; soočenje na E. dne 18. aprila in 22. aprila ter hkrati predlaga naj sodišče tožbi v celoti ugodi in sprejme ugotovitveno in pojasnilno sodbo o protiustavnem ravnanju tožečih strank glede na 1., 15., 39. in 43. člen URS, zaradi opustitve dolžnega pravnega ravnanja toženih strank povabiti tožečo stranko na televizijska soočenja s parlamentarnimi strankami, glede prvo tožene stranke RTV Slovenija pa tudi kršitev ustavnega načela vladavine prava iz 2. člena URS in nezakonito opustitveno ravnanje glede na 4., 5. in 11. člena Zakona o RTV Slovenija.

K I. točki izreka:

4. Sodišče ugotavlja, da predmetna tožba niti po njeni naknadni dopolnitvi ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih, glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1, morala in tako ostaja nepopolna in nerazumljiva do take mere, da zaradi tega sodišče zadeve ne more vsebinsko obravnavati, saj v tem primeru ni izkazana niti aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev predmetne tožbe v upravnem sporu zoper uvodoma navedeni dve toženi stranki.

5. Zakonodajalec je z določili 1. odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 določil, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, s posebnimi predpisi pa se določa, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka (drugi odstavek 76. člena ZPP). Zakon o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ) v 42. členu določa, da lahko kandidate za volitve v državni zbor predlagajo politične stranke in volivci. Volivci določijo listo kandidatov s podpisovanjem. V posamezni volilni enoti lahko določi listo kandidatov s podpisi skupina najmanj tisoč volivcev, ki imajo stalno prebivališče v volilni enoti (prvi in drugi odstavek 44. člena ZVDZ). Ime liste kandidatov, ki jo vložijo volivci, določijo sami volivci. Če ime liste ni določeno, se za ime liste šteje ime in priimek prvega kandidata na listi (53. člen ZVDZ). Listo kandidatov, ki je pravočasno vložena in določena v skladu ZVDZ, volilna komisija volilne enote potrdi (58. člen ZVDZ). ZVDZ ureja VARSTVO VOLILNE PRAVICE v poglavju XII. (členi 103.-109.) Tako ima zaradi nepravilnosti v postopku kandidiranja vsak kandidat oziroma predstavnik liste kandidatov pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote (prvi stavek prvega odstavka 103. člena ZVDZ). Zakon hkrati izrecno ne določa pravic posameznih kandidatov glede drugih vprašanj, ki se ne tičejo vprašanj (ne)pravilnosti v postopku kandidiranja in v postopku potrjevanja poslanskih mandatov, kar posledično pomeni, da v teh drugih primerih kandidati in predstavniki list kandidatov nimajo avtomatično pravice zastopati posamezno listo v pravnem prometu.

6. Ker kandidat na listi oziroma predstavnik liste kandidatov ni že na podlagi samega zakona pooblaščen nastopati v imenu posamezne liste, je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj izkaže, da v upravnem sporu lahko nastopa kot tožeča stranka (aktivna legitimacija), in sicer jo je pozvalo, naj navede funkcijo osebe, ki je lastnoročno podpisala tožbo (mag. F. F.) torej naj navede funkcijo njenega zastopnika in naj hkrati predloži listino, iz katere bo razvidno, da je tožbo podpisala upravičena oseba, ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke. Vendar pa tožeča stranka v danem roku ni pojasnila v kakšni funkciji je mag. F. F. podpisal predmetno tožbo in naknadno vloženo dopolnitev tožbe, niti ni k tožbi in dopolnitvi tožbe predložila nobene listine, iz katere bi bilo razvidno, v kakšni funkciji je podpisnik mag. F. F. podpisal po predmetno tožbo in naknadno dopolnitev tožbe, tako da ni ustrezno izkazala svoje aktivne legitimacije za vložitev predmetne tožbe v upravnem sporu in njene naknadne dopolnitve)

7. Tožeča stranka pa glede na poziv sodišča z dne 12. 4. 2022 tudi ni ustrezno popravila in dopolnila tožbenega zahtevka tožbe in tudi ne zahteve za izdajo začasne odredbe.

8. Sodišče tako ugotavlja, da tožba ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 morala in tako ostaja nepopolna in nerazumljiva do take mere, da zaradi tega sodišče zadeve ne more obravnavati. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

9. Vrhovno sodišče je že večkrat izrazilo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje tudi o zahtevi za izdajo začasne odredbe, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe kumulativno izpolnjene procesne predpostavke tudi vse predpisane po določilu 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno niti vsebinsko obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.1 Enako velja tudi v primerih, ko je tožba zavržena zaradi formalnih pomanjkljivosti tožbe.

10. Ker je odločanje o začasni odredbi torej vezano na tožbo, ki je sposobna za obravnavanje, kar pa kot izhaja iz izreka tega sklepa pod tč. 1 v konkretnem primeru ni izkazano, je bilo treba zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 31. člena ZUS-1. 1 Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo v upravnem sporu (npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021 in drugi).