Jedro

Sodišče je vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2010 do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 765,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je bila z nezakonitim postopanjem sodišča prve stopnje odvzeta možnost obravnavanja. Sodišče ni opravilo glavno obravnavo, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na prvem naroku za glavno obravnavo tožnik ni imel pravice izjasniti se o navedbah in dokazih, ki jih je predložila tožena stranka, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V času glavne obravnave je tožnik delal v Švici oziroma v Avstriji, zato je pooblaščenka opravičila njegovo odsotnost. Sodišče je presodilo, da niso dokazane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in da je nezgoda posledica lastne nepazljivosti tožnika, ne da bi ga zaslišalo. Tožnik meni, da tožena stranka ni zagotovila minimalnih pogojev za varno delo in bi moralo sodišče ugotoviti, katere določbe varstvenih predpisov so bile kršene. Poudarja, da je tožena stranka dolžna zagotoviti varne pogoje za opravljanje dela. Tožnik navaja, da je osebna zdravnica vpogledala v njegove zdravstvene izvide iz tujine ter v zdravstveni karton vpisala strokovne ugotovitve iz izvidov, ne pa tožnikovih navedb. Tožena stranka od tožnika ne bi smela zahtevati čiščenja avtobusa med vožnjo. Sodišču očita, da je le na podlagi navedb strank in brez izvedbe dokazov presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti.

5. Sodišče prve stopnje je dne 16. 9. 2014 opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, zato ni podana kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo v nenavzočnosti tožnika, ki ni imel možnosti obravnavanja. Za tako postopanje sodišča ni bilo nobenih ovir, neodvisno od odgovora na vprašanje opravičljivosti tožnikovega izostanka, saj se je obravnave udeležila njegova pooblaščenka - odvetnica, ki se ji po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP vročajo sodna pisanja, pravdna dejanja, ki jih opravi v svojstvu pooblaščenca, pa imajo po določbi 92. člena ZPP enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka sama. Pri tem pa ni nepomembno, da je sodišče vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, je potrebno pritrditi pritožbi, da tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.

6. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z 258. in 261. členom ZPP. Ker je ugotovilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovnem postopku bo moralo sodišče za ugotovitev spornih dejstev o nastanku škodnega dogodka in predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke zlasti zaslišati tožnika in izvesti druge predlagane dokaze (glede temelja in po potrebi glede višine tožbenega zahtevka). Pri tem bo moralo upoštevati, da zgolj na podlagi trditve tožnika, da je do njegovega padca prišlo pri čiščenju avtobusa med vožnjo zaradi sunkovitega zaviranja voznika, še ni mogoče sklepati, da je škodni dogodek posledica lastne nepazljivosti tožnika in da je tožena stranka v celoti razbremenjena odškodninske odgovornosti. Delodajalec je na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR) za škodo, ki jo delavec utrpi v zvezi z delom odgovarja po splošnih načelih odškodninskega prava. Po določbi 43. člena ZDR in po 5. členu Zakona o varstvu in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl., ZVZD) je delodajalcu naložena odgovornost za tako skrbno ravnanje, da se nastanku škode med delom oziroma v zvezi z njim lahko izogne. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo sodišče ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ter o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).