Jedro

Dogodek, zaradi katerega sta tožnici v preteklosti vzbudili zanimanje javnosti, ni takšne narave, ki bi mu bilo mogoče pripisati tudi njuno hotenje izpostaviti se v javnosti ali jima posledično naložiti kakršnokoli obvezo sprejeti interes javnosti za njuno življenje v zvezi z njim. Prvi tožnici in drugi tožnici zato ni mogoče šteti za relativno javni osebi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati prvi tožnici 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2010 dalje do plačila, drugi tožnici pa 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2010 dalje do plačila, v presežku, do skupaj zahtevanih 190.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščenki pritožujeta prva tožnica in druga tožnica, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da sta obe tožnici prepričani, da sta zaradi objave spornih člankov utrpeli tako hude posledice, ki so še vedno prisotne, da le te opravičujejo še višji odstop od sodne prakse v smislu višjih denarnih odškodnin. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da sta bili tožnici od objave spornih člankov dalje pod hudim psihičnim pritiskom in da trpita duševne bolečine, ki se s potekom časa ne zmanjšujejo, saj ljudje tovrstnih informacij ne pozabijo. Navedeno se še posebej odraža pri drugi tožnici, saj je pred njo še celo življenje.

- Tožnici v nadaljevanju pritožbe ponovno prikazujeta nastale jima posledice zaradi objave spornih člankov, kot sta jih že navajali tekom postopka in dodajata, da sta prepričani, da v kolikor bi sodišče bolj skrbno presodilo pribavljeno izvedensko mnenje in v kolikor bi izvedlo dokaze z zaslišanjem psihiatra prve tožnice dr. M.K., dr. med. spec. psih., in terapevtke druge tožnice A.G. ter v kolikor bi pribavilo ambulantne kartone za tožeči stranki pri njuni izbrani zdravnici L.K., dr. med., bi zaključilo, da jima pripada višja pravična denarna odškodnina. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov tožnici prikrajšalo za pravico do obravnave. Tožnici prav tako menita, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj izvedba navedenih predlaganih dokazov ne bi doprinesla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja oziroma k drugačni oceni višine pravične denarne odškodnine, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tožnici sta tudi prepričani, da bi jima moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da sta s temeljem zahtevka v celoti uspeli, povrniti vse njune pravdne stroške.

- Tožnici zato pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožnic, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglašata tudi stroške nastale jima v pritožbenem postopku.

4. Toženec se pritožuje zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje tako prvi tožnici, kot tudi drugi tožnici, upoštevajoč primerljivo sodno prakso, dosodilo preveliki odškodnini. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta tako prva tožnica, kot druga tožnica relativno javni osebi zaradi zadeve D. proti S., ki se je vodila pred sodiščem Evropske unije, saj je bilo le pol leta pred objavo spornih dveh člankov v medijih moč zaslediti obširno poročanje o tej zadevi, ki je bila za Slovenijo zelo pomembna, ker je slovensko sodišče prvič naslovilo predhodno vprašanje na sodišče Evropske unije. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za prvo tožnico tudi ni upoštevalo, da so pred objavo članka o zadevi že poročali drugi mediji in citira sodno prakso, po oceni toženca v primerljivih zadevah, kjer so sodišča prisodila nižje odškodnine(1).

- Toženec v pritožbi prav tako poudarja, da je druga tožnica višino škode izkazala le s svojim zaslišanjem in je umaknila dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, s čemer se je sodišče strinjalo. Sodišče prve stopnje bi tudi za drugo tožnico moralo ugotoviti, da nima znanja za oceno škode, kot je to storilo za prvo tožnico, za katero je postavilo izvedenca psihiatrične stroke, saj samo takšnega znanja nima. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je druga tožnica duševne bolečine trpela že pred objavo spornih člankov zaradi sodnih postopkov, v katerih sta bila udeležena njena starša. Toženec v nadaljevanju citira sodno prakso, zaradi katere meni, da je sodišče drugi tožnici odmerilo previsoko odškodnino(2).

- Toženec tudi meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti napačna, saj te po mnenju toženca tečejo šele od 10. 4. 2013 dalje. Toženec se je namreč z zahtevkom v višini 190.000,00 EUR seznanil šele z vročitvijo tožbe, saj sta tožnici z odškodninskim zahtevkom, z dne 8. 9. 2010, zahtevali plačilo 1.055.871,00 EUR.

- Toženec prav tako meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških pravdnega postopka odločiti v skladu z načelom končnega uspeha v pravdi in upoštevati, da sta tožnici glede višine tožbenega zahtevka uspeli le 13,16 %.

- Zaradi navedenega toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter samo odloči o zadevi. Priglaša tudi stroške nastale mu v pritožbenem postopku.

5. Prva tožnica in druga tožnica sta na pritožbo toženca odgovorili in se zavzemata za njeno zavrnitev. Tudi toženec je na pritožbo tožnic odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Prva tožnica in druga tožnica s tožbo od toženca zahtevata odškodnino v skupni višini 190.000,00 EUR, od tega prva tožnica v višini 100.000,00 EUR in druga tožnica v višini 90.000,00 EUR, zaradi nematerialne škode, ki jima je nastala, ko je toženec dne 16. 6. 2010 v spletni izdaji častnika S.n. napovedal članek z naslovom „Otroke iz vrtca vodili pedofilom“, ki je bil dan kasneje, dne 17. 6. 2010, objavljen v tiskani izdaji častnika S.n. na naslovnici in na tretji strani tega častnika z naslovom „Ugrabljali in zlorabljali otroke iz vrtca“. Oba članka sta bila opremljena z veliko in razločno fotografijo prve tožnice in njenim imenom, članku, z dne 17. 6. 2010, pa sta bila dodana še dva članka z naslovoma „Primer D. za zgodovino“ in „Pobegnila s hčerko“, v katerih je z imenom omenjena takrat še mladoletna druga tožnica, hči prve tožnice. Članki kot celota predstavljajo objavo neresničnih in nepreverjenih informacij o tožnicah in pomenijo neupravičen poseg v njuno zasebnost in tako škodujejo njuni časti in dobremu imenu ter neupravičeno posegajo v njuno zasebnost. - Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da je podan temelj odškodninskega zahtevka in prvi tožnici za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice(3) in razžalitve dobrega imena in časti odmerilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, drugi tožnici pa 10.000,00 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona ter tudi ne pritožbeno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V postopku na prvi stopnji je v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi pravilno uporabljeno materialno pravo O pritožbi prve tožnice in druge tožnice:

9. Pritožba uveljavlja, da prvi in drugi tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem psihiatra prve tožnice in terapevtke druge tožnice in ker ni pridobilo ambulantnih kartonov za obe tožnici pri njuni izbrani zdravnici, zaradi česar je tožnicama odvzelo pravico do obravnave v postopku in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Pritožbeno sodišče z navedenim ne soglaša. Sodišče prve stopnje je za prvo tožnico postavilo izvedenca psihiatrične stroke, tako da ta ni bila prikrajšana za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj, druga tožnica pa je sama predlagala, da sodišče izvedenca psihiatrične stroke ne postavi. Izvedba ostalih predlaganih dokazov pa ne bi pomenila dodatne strokovne razjasnitve stvari, ampak bi izvedba teh dokazov zgolj služila utemeljitvi trditev tožnic o dejstvih. Iz slednjega vidika izvedba navedenih dokazov ni bila potrebna zaradi razlogov, ki jih je že sodišče prve stopnje navedlo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča zadostni za utemeljitev zavrnitve vseh dokaznih predlogov in zato tudi ni podana v pritožbi nadaljnja uveljavljana absolutna bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožnici v pritožbi navajata razloge, ki sta jih že navajali tekom postopka na prvi stopnji ter z njimi utemeljevali temelj in višino tožbenega zahtevka, v pritožbi pa jima pripisujeta tolikšno težo, ki obema utemeljuje višjo odškodnino, kot jima je bila dosojena v postopku na prvi stopnji.

- Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zaradi katerih sledi izpovedbam tožnic in prič, ki so prepričljivo pojasnile in opisale številne posledične težave zaradi škodnega dogodka, ki jih tožnici doživljata v vseh sferah vsakdanjega življenja, zaradi katerih so izkazale obstoj duševnih bolečin zaradi protipravnega ravnanja toženca in tudi v celoti podpirajo višino tožnicam dosojenih odškodnin.

11. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in osebnostnih pravic so določeni v 172. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

12. Pritožba prve in druge tožnice zoper višino dosojenih odškodnin ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je v zvezi z višino odmere odškodnine prvi tožnici navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in v točki 48 zaključilo, da so ji zaradi objave spornih člankov nastale izjemno hude posledice, ki nastajajo še vedno (kot prikazuje tudi pritožba), zaradi teh izjemno hudih posledic(4) pa je odstopilo od ustaljene sodne prakse in tožnici prisodilo nekoliko višjo denarno odškodnino. Z višino prisojene odškodnine pa se tudi sodišče druge stopnje strinja, saj ta ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za nastalo nematerialno škodo iz zgoraj citiranih določb 179. in 182. člena OZ.

- Pritožbeno sodišče se prav tako strinja, da je bil obseg škode, ki je nastal drugi tožnici, manjši zaradi razlogov, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo z odmero odškodnine v nekoliko nižjem znesku 10.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina tudi v tem delu v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za utrpelo nematerialno škodo iz že citiranih zakonskih določil OZ.

O pritožbi toženca:

13. Toženec se zavzema za znižanje višine tožnicam odmerjenih odškodnin. Navaja, da sodišče pri odmeri obeh odškodnin ni upoštevalo, da sta tako prva tožnica kot druga tožnica relativno javni osebi, zaradi zadeve obravnavane pred sodiščem Evropske unije D. proti S..

- Sodišče prve stopnje razloge, zaradi katerih ugovoru toženca, da sta tožnici relativno javni osebi, ne sledi, navaja v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Dogodek, zaradi katerega sta tožnici v preteklosti vzbudili zanimanje javnosti, ni takšne narave, ki bi mu bilo mogoče pripisati tudi njuno hotenje izpostaviti se v javnosti ali jima posledično naložiti kakršnokoli obvezo sprejeti interes javnosti za njuno življenje v zvezi z njim. Prvi tožnici in drugi tožnici zato ni mogoče šteti za relativno javni osebi.

14. Toženec v pritožbi navaja tudi sodno prakso, zaradi katere ocenjuje, da sta tožnicama odmerjeni previsoki odškodnini in istočasno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje ne navaja nobene primerljive zadeve, kjer bi odškodnina dosegla deset povprečnih mesečnih neto plač.

- V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je obravnavana zadeva specifična, kar sodišče prve stopnje pojasnjuje v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnicama nastala nematerialna škoda je posledica protipravnega ravnanja toženca, ki prvi tožnici očita zvodništvo pri pedofilih, kar je nedvomno eno izmed najbolj zavržnih dejanj, ki v družbi nujno rezultira s hudimi posledicami, kot sta jih utrpeli tožnici. O povsem primerljivi sodni praksi v podobnih primerih je zato težko govoriti. Odmerjeni odškodnini zato predstavljata presežek s tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno višino tožnicam odmerjenih odškodnin. Tudi sodna praksa, ki jo citira pritožba, vsebinsko ne zajema tako primerljive primere, da bi ti terjali znižanje višine dosojenih odškodnin.

15. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine drugi tožnici odmerilo, ne da bi postavilo izvedenca psihiatra, kar sodišče lahko stori. Pri odmeri višine odškodnine je upoštevalo izpovedbo tožnice, ki je pomemben vidik, saj gre pri duševnih bolečinah za subjektivno doživljanje. Na podlagi izpovedbe druge tožnice, prič ter listinske dokumentacije je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo obstoj, intenziteto in trajanje tožničinih duševnih bolečin, ki jih je z dosojeno odškodnino v višini 10.000,00 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti:

16. Toženec meni, da tožnicama zakonske zamudne obresti ne gredo od dne 8. 10. 2010 dalje, saj sta s predpravdnim zahtevkom zahtevali plačilo 1,055.871,00 EUR, z zahtevkom 190.000,00 EUR pa se je toženec seznanil šele z vročitvijo tožbe, to je dne 9. 4. 2013, zato mu skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ zakonske zamudne obresti lahko tečejo šele od 10. 4. 2013 dalje.

- Tožnici sta odškodninski zahtevek na toženca naslovili 8. 9. 2010, v katerem sta zahtevali denarno odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v višini 400.000,00 EUR za prvo tožnico in 600.000,00 EUR za drugo tožnico ter postavili 8-dnevni rok plačila. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ(5) je bil toženec od 9. dne dalje v zamudi. Vendar sta tožnici zakonske zamudne obresti zahtevali s tožbo šele od 8. 10. 2010 dalje, zato je odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti pravilna. Dejstvo, da sta tožnici s tožbo tožbeni zahtevek znižali, ne pomeni spremembe zahtevka(6), zato je neutemeljena pritožbena graja, da se je toženec z zahtevkom v višini 190.000,00 EUR seznanil šele z vročitvijo tožbe.

O pravdnih stroških:

17. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Tožnici menita, da bi jima toženec, ker sta glede temelja v celoti uspeli, moral povrniti celotne pravdne stroške, toženec pa meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti v skladu s končnim uspehom, ki sta ga pravdni stranki dosegli v pravdi.

- Res je, da je kot temeljno pravilo glede odločitve o pravdnih stroških v pravdnem postopku predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede izid odločitve o glavnem zahtevku, kot to izhaja iz 154. člena ZPP, vendar pa drugi odstavek navedenega 154. člena ZPP tudi med drugim določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Odločitev, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, v sodni praksi ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke. Določba drugega odstavka 154. člena ZPP z uvedbo standarda upoštevanja vseh okoliščin primera omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki(7), kar je ustrezno z odločitvijo o stroških storilo sodišče prve stopnje.

18. Zaradi navedenih razlogov pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki s pritožbama nista bili uspešni, njuna odgovora na pritožbi pa k razjasnitvi zadeve nista doprinesla. Svoje pravdne stroške sta zato v tem pritožbenem postopku dolžna nositi sama (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Zadeve II Ips 339/2000, II Ips 627/2001, II Ips 164/92 in II Ips 835/2009. Op. št. (2) : Zadeve II Ips 296/2002, II Ips 667/2003 in II Ips 840/2008. Op. št. (3) : 34. in 35. člen Ustave Republike Slovenije, ki jamči pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.

Op. št. (4) : Neresničen očitek o zvodništvu v zvezi s pedofili.

Op. št. (5) : Prvi odstavek 299. člena OZ določa: Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

Op. št. (6) : Tretji odstavek 184. člena ZPP.

Op. št. (7) : Glej 6. točko komentarja k 154. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, str. 32, N. Betteto.