Jedro

Za pristop k dolgu je treba najprej identificirati temeljno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika, da naj mu toženec plača 7375 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 do plačila in stroški, zavrne.

II. Tožnik je dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 2159,87 EUR v roku 15 dni, če zamudi, pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ter tožencu naložilo, da mu plača 7375 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 dalje ter še 1199,40 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnik tožencu izročil dvakrat po 10.000 EUR kot vplačilo naložbe „F., slednji pa mu je zagotovil, da mu bo to prineslo velik dobiček, a je vrnil skupaj le 12.625 EUR. Sodišče ocenjuje, da je sporno razliko dolžan vrniti na podlagi zaveze (pogodbe; pristopa k dolgu) oz. kot odškodnino, saj ga je zavedel in prevaral. 2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženec in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni oz. razveljavi. Najprej se zoperstavlja izhodišču za odločitev, ki naj bi bilo po njegovem v izrazito negativnem oz. odklonilnem stališču do poslov piramidnega naložbenja. Nasprotuje oceni sodišča, da se je osebno zavezal vrniti glavnico, saj ta ocena temelji zgolj na tožnikovi izpovedbi, ki jo le posredno potrjuje še izpovedba njegove žene. Trdi, da take zaveze nikoli ni podal in nasprotuje temu, da je sodišče dokazno breme glede tega prevalilo nanj. Vztraja pri tem, da je pri poslu zgolj posredoval, kar izhaja tudi iz potrdila o prejemu denarja, ki ga ni podpisal on, pač pa g. Z.C. Nasprotuje temu, da je sodišče to listino označilo za neresen dokaz. Ni ne logično ne življenjsko, da bi se toženec osebno zavezal. Sodišču očita, da je - ne da bi tožnik to trdil - ocenilo, da je njegov dolžnik C. in da je toženec pristopil k dolgu. Res je v posredniških poslih za posrednika običajna provizija, vendar v interesu zanjo sodišče ne bi smelo videti prevare oz. motiva za prevaro, meni pritožnik. Poslovne podlage za njegovo obveznost, meni, zato ni.

Nasprotuje pa tudi alternativno ugotovljeni podlagi, namreč odškodninski. Meni, da bi moral tožnik posel najprej razveljaviti, šele potem bi lahko uveljavljal odškodnino. Ker tega ni storil, meni, da je njegov zahtevek po odškodninski podlagi nesklepčen. Sicer pa trdi, da ni šlo za nikakršno prevaro, saj je bil tudi sam prepričan, da gre za dober posel. Tožnik je bil član uprave družbe P., lahko bi vedel, da so taki posli rizični, ni ravnal skrbno, pač pa zavestno, v želi po hitrem zaslužku. Toženec navaja, da sam ni bil niti obogaten, zato tudi po tej podlagi ne bi mogel odgovarjati.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravna in dejanska ocena spora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je napačna.

6. Ni sporno, da je tožnik tožencu izročil dvakrat po deset tisoč evrov v gotovini, da jih bo slednji vložil v nekakšen „bančni posel“, ki da prinaša izjemen zaslužek, kot trdi tožnik, in niti ni sporno, kar 20 % mesečno. Nadalje ni sporno, da je toženec tožniku vrnil skupaj 12.625 EUR.

7. Sporno je, kakšno zavezo je za prevzeti denar, katerega nevrnjeno razliko sedaj tožnik iztožuje, prevzel toženec. Prvi trdi, da v celoti osebno, slednji, da nikakršne.

8. Najprej je treba povedati, da je dokazno breme v osnovi na tožniku (7. in 212. čl. ZPP). On je ta, ki mora dokazati, da se mu je toženec ob prevzemu denarja osebno zavezal, da mu bo denar (glavnico) na poziv vrnil. Tedaj bi imel šele po materialnem pravu kot upnik pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa bi jo moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima za kaj takega v rokah silno slabe karte, namreč pretežno enostranske dokaze – lastno izpovedbo, izpovedbo svoje žene, ki je zgolj posreden dokaz (priča o tem, kaj ji je povedal tožnik sam), svoje ex post facto pozive tožencu in lastno ovadbo (oz. celo samo obvestilo o njej; priloga A 6). Edina dvostranska listina sta obe potrdili o vplačilu, na katerih je poleg tožnikovega in toženčevega podpisa okrogel žig z napisom B. in nekakšnim štiripuščičnim znakom. (Ker tožnikova izročitev gotovine tožencu ni sporna, je le omenjeni žig lahko indic, za kaj oz. za koga je toženec ta denar sprejel.)

9. Tožnik z navedenimi dokazi sodišča ni uspel prepričati, da se mu je toženec ob izročitvi denarja osebno zavezal za njegovo vračilo. Drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje je bila napačna. Neprepričljiva je bila že tožnikova izpovedba (pritožbeno sodišče jo je na pritožbeni obravnavi še enkrat poslušalo), drugi dokazi pa nimajo moči, da bi jo sanirali. Ni bila sicer neprepričljiva v celoti, pač pa v bistvenem delu, ki se tiče toženčeve zaveze za vračilo izročenega denarja. Treba je poudariti: obljuba dvajset-odstotnega mesečnega donosa – ki v normalnih razmerah sploh ni iztožljiva (prim. 1. odst. 377. čl., 2. odst. 378. čl. in 1. odst. 119. čl. OZ) je izrazito in nadčasovno (ne glede na splošno gospodarsko konjunkturo in krizo) znamenje izjemno tvegane, že kar nerealne, če že ne nelegalne naložbe. Splošno je tudi znano, da je poslovanje finančnih institucij v vsem podrobno normirano in nadzorovano. Skrajno neskrbno je torej bilo tožnikovo ravnanje, da je izročil večjo vsoto denarja tožencu na roke, ob tem pa prejel zgolj potrdilo z žigom B. in nekakšnim štiripuščičnim znakom. Ob tem pričakovati, da bo ta denar v resnici tudi vrnjen, in to še celo oplemeniten z 20 % mesečnimi obrestmi, je neresno, nerealno, ne pa „fino“, kot se je izrazil tožnik. To pričakovanje je nerealno, neresno, nelogično in neprepričljivo od kogarkoli (pri čemer vseeno ne gre čisto zanemariti, da je bil tožnik član uprave ene največjih gospodarskih družb v državi) do kogarkoli, zato je zelo neprepričljiva navedba in izpovedba, da je tako zavezo dal toženec, češ če tožnik ne bo dobil denarja od te „banke“ (katere?), bo pa od toženca osebno. Ob tem, da sta se tožnik in toženec podala v tako tvegano in sumljivo zadevo, je to kaj malo verjetno. Sicer pa za bančne posle dobri znanci (v takšnem razmerju sta bila nesporno tožnik in toženec) pač ne jamčijo, varnost naložbe in njena donosnost pa sta v obratnem sorazmerju, to ve vsak. Notranje protislovje je torej že implicite v navedbi, da je imel tožnik pri tožencu 100 % varno naloženo glavnico z 20 % mesečnim donosom. Sicer je seveda življenjsko in verjetno, da je toženec tožnika k „poslu“ spodbujal, saj si je obetal provizijo, in kot je sam prostodušno povedal, „[da] nič ni bilo govora, da to ne bi „laufalo“... [da] se ta denar ne bi povrnil, sploh ni bilo debate“. Vendar to njegove osebne zaveze, ki bi bila, čeravno ne logična in verjetna, kljub vsemu možna, še ne dokazuje. Glede tega sta obe izpovedbi pravzaprav enako bizarni, izpovedba tožnikove žene pa kot posredni dokaz brez posebne teže. (Možno bi celo bilo, da bi tožnik njej opisal drugačen dogovor, kot pa je v resnici bil, a to tu ni predmet dokazovanja.) Breme neskrbnega ravnanja, da si ob izročitvi denarja ni zagotovil kakšnega kvalitetnega oz. verodostojnega dokazila o tem, kdo naj bi mu ga vrnil in kdaj, mora sedaj v obliki pretežkega dokaznega bremena v pravdi zoper toženca trpeti tožnik sam.

10. Pristop k dolgu, kar je kot podlago za svojo odločitev primarno, čeravno ne odločno (obljuba [...] je lahko tudi pristop k dolgu; str. 10, točka 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), navedlo sodišče prve stopnje, je konstrukt brez trditvene podlage. S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (432. čl. OZ). V prvi vrsti bi bilo torej treba zatrjevati (še prej pa po naravi stvari seveda vedeti), kdo naj bi bil tu dolžnik. Za pristop k dolgu je treba najprej identificirati temeljno razmerje. Vendar tožnik nikogar razen toženca ne omenja, čeravno je jasno, da denarja ni posodil njemu, pač pa ga zgolj „plasiral“ preko njega. Komu, sicer ni jasno, a sodišče tu tega tudi ne bo ugotavljalo, saj za odločitev v tem civilnem sporu ni pravno pomembno, očitno pa je šlo za tim. piramidalno naložbenje, kot se izrazi pritožba oz. za ponzijevo shemo(1), kar omenja v izpovedbi tožnik. (Čeravno se tožnik v izpovedbi trudi prikazati, da ravno v tak posel ne bi šel oz. ni šel, bi to zlahka dokazal tako, da bi se pozanimal in sodišču potem tudi navedel, kam oz. komu je toženec nesel njegov denar oz. kdo stoji za štiripuščičnim znakom z napisom B.)

11. Tudi rezervna argumentacija sodišča prve stopnje, češ da toženec tožniku odgovarja za povzročeno škodo, je brez podlage. Tožnik česa takega ni niti zatrjeval, saj je jasno zatrjeval toženčevo kršitev (oz. neizpolnitev) poslovne zaveze. Poslovna in neposlovna obveznost se pojmovno med seboj tudi izključujeta, zato je rezervni argument sodišča prve stopnje pravzaprav v opreki s primarnim, nosilnim. (Sodišče prve stopnje bežno omeni še institut prevare, vendar nerazumljivo oz. v celoti odveč; prevara kot namenoma povzročena zmota je po 1. odst. 49. čl. OZ razlog za razveljavitev pogodbe, za kar v tem primeru sploh ne gre.) Kako bi lahko sodišče razsodilo, če bi tožnik trdil in dokazoval kaj drugega, pa je sedaj brezpredmetno in pritožbeno sodišče o tem ne bo podajalo stališč.

12. Po povedanem je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi druge alineje 358. čl. ZPP spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti.

13. To narekuje tudi drugačno odločitev o stroških postopka, saj je tožnik tisti, ki je v celoti propadel, zato je dolžan tožencu povrniti vse njegove potrebe stroške, vključno s pritožbenimi (2. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP). V postopku pred sodišče prve stopnje je tožencu nastalo za 878,40 EUR stroškov (za postopek in za narok po 350 EUR, 20 EUR pavšal, 22% DDV), s pritožbo pa 1281,47 EUR (taksa 345 EUR, nagrada za pravno sredstvo 427,20 EUR, 20 EUR pavšal, nagrada za narok 320,40 EUR, 22 % DDV), skupaj torej 2159,87 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) Ključ za delovanje ponzi sheme (po Charlesu Ponziju) […] je vezava glavnice oziroma vloženih sredstev za določen čas. Tako v začetnih fazah vlagatelji prejemajo visoke dobičke in o teh izjemnih rezultatih obveščajo druge morebitne investitorje, ki se na podlagi zaslužkov tudi sami odločijo za vstop, tako shema dobiva nove in nove člane, katerih vložena in vezana glavnica služi za izplačilo obresti in morebitnih zahtev za poplačilo glavnice starih članov. V tem času se najpogosteje prek mrežnega marketinga pridobiva nove člane, ko pa dokončno zmanjka potencialnih investitorjev, ponzi shema podobno kot piramidna shema propade. (Vir: spletna enciklopedija Wikipedija.)