Jedro

Zmotno meni pritožba, da bi z odločitvijo sodišča o skupnem varstvu in vzgoji odpadla odločitev o preživljanju otrok. 139. člen Družinskega zakonika (DZ) namreč določa, da tudi ko sodišče odloči o skupnem varstvu in vzgoji otrok mora med drugim odločiti o preživljanju otrok.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v IV. in V. točki spremeni, in sicer tako, da se v IV. točki izreka znesek 80,00 EUR nadomesti z zneskom 100,00 EUR in v V. točki izreka zneska 140,00 EUR nadomestita z zneskom 100,00 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka razvezalo zakonsko zvezo med strankama nepravdnega postopka, v II. točki izreka je ml. N. K. ( sedaj že polnoletnega) zaupalo v vzgojo in varstvo nasprotnemu udeležencu, v III. točki izreka pa je ml. hčeri strank A. in J. zaupalo v vzgojo in varstvo predlagateljici nepravdnega postopka. V IV. in V. točki izreka je odločilo, da je predlagateljica dolžna k preživljanju sina N. K. prispevati mesečno 80,00 EUR in da je nasprotni udeleženec dolžan k preživljanju ml. hčera A. in J. prispevati mesečo 140,00 EUR za vsako. V VI. točki izreka je odločilo, da se stiki med strankama nepravdnega postopka in otroci izvajajo v skladu s predhodnim dogovorom. V VII. točki izreka je odločilo, da udeleženca postopka trpita svoje stroške postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev (II. III. IV. in V. točka izreka) se pritožuje nasprotni udeleženec. Navaja, da je pričakoval, da bo sodišče določilo skupno skrbništvo nad otroki in da obema staršema ne bo določilo preživnine, ker vsak krije svoje stroške. Prav tako nihče ni izrecno zahteval, da se določi preživnina, saj sta obe ml. hčeri v času počitnic veliko pri njem, tako vsaj polovico časa preživljata z njim. Nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa zapisalo preživninsko obveznost predlagateljice do sina N. v višini 80,00 EUR, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da ta obveznost znaša 100,00 EUR. Glede stroškov za A. in J. pa je sodišče njune potrebe zmotno ocenilo, saj večino stvari za oblačila kupuje nasprotni udeleženec, prav tako z njim preživljata počitnice oz. hodita na dopust. Sodišče ni upoštevalo, da je moral najeti kredit, da sta se s sinom N. lahko preselila in si uredila življenje. Sinu je kupil kolo dokler ne naredi izpita za avto. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati stroške, ki jih ima s sinom N. za udeležbo na tekmovanjih. Sodišče tudi ni upoštevalo, da hčeri J. in A. veliko časa preživita pri nasprotnem udeležencu, da mora zanju tudi nabavljati hrano, dodatno uporabljati kozmetiko, saj preživljata polovico časa pri njem, drugo polovico pa sta v šoli, kjer dobita zastonj malico in kosilo. Vsak mesec jima kupuje oblačila, daje žepnino, prav tako kupuje igrače, z njim pa tudi preživljata dopuste. Predlaga, da sodišče za N. predlagateljici naloži plačilo preživnine v višini 100,00 EUR, za hčeri pa njemu zniža preživninsko obveznost na 60,00 EUR za vsako.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica nasprotuje navedbam nasprotnega udeleženca iz pritožbe. Hčeri pri nasprotnem udeležencu preživljata le del poletnih počitnic, sedaj sta doma zaradi COVID-a, sicer pa k njemu ne hodita radi. Sama jima kupuje stvari, ki jih potrebujeta, nasprotni udeleženec pa kupuje stvari, ki so v akciji, in ki tudi niso vedno primerne. Prav tako ga je ob izselitvi izplačala. Sicer pa je bila preživnina za vse tri otroke določena pri notarki, in sicer je ona dolžna plačevat preživnino šele takrat, ko se bo zaposlila. Sodišče pa notarskega zapisa ni upoštevalo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1).

6. V predmetnem postopku sta stranki nepravdnega postopka pred CSD Lendava sklenila sporazum oziroma se dogovorili, da se N. K. zaupa v varstvo in vzgojo očetu - nasprotnemu udeležencu, ml. A. K. in ml. J. K. pa se zaupata v varstvo in vzgojo N. K.. Nadalje sta se sporazumela, da oče k preživljanju obeh ml. hčera prispeva 60,00 EUR mesečno, predlagateljica pa za preživljanje sina 60,00 EUR mesečno. Slednje sta stranki zapisali tudi v notarskem zapisu notarke S. M. SV 796/2018 z dne 19. 12. 2018. Na naroku dne 12. 6. 2020 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so stroški preživljanja otrok ocenjeni nerealno in da se starša glede preživljanja otrok ne moreta dogovoriti, sicer pa sta soglasna, da N. živi pri očetu, obe hčeri pa pri materi.

7. Glede na obrazloženo se stranki nepravdnega postopka nista bili sposobni sporazumeti glede skupnega varstva in vzgoje otrok, ampak sta se sporazumela, da so eni otroci pri enem, drugi pa pri drugem od njiju. Na podlagi takšnega dogovora je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku odločilo kot izhaja iz izreka pod točko II in III izpodbijanega sklepa.

8. Zmotno meni pritožba, da bi z odločitvijo sodišča o skupnem varstvu in vzgoji odpadla odločitev o preživljanju otrok. 139. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) namreč določa, da tudi ko sodišče odloči o skupnem varstvu in vzgoji otrok mora med drugim odločiti o preživljanju otrok. Glede na navedeno je pritožba nasprotnega udeleženca v delu, ko zatrjuje, da bi sodišče moralo odločiti o skupnem starševstvu in s tem tudi ne bi določilo preživnine, ker vsak krije svoje stroške, neutemeljena.

9. Prav tako se nasprotni udeleženec v pritožbi in predlagateljica v odgovoru na pritožbo neutemeljeno sklicujeta na notarski zapis v katerem sta sklenila preživninski dogovor za skupne otroke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stranki z zahtevki glede varstva in vzgoje, stikov in preživnine ne moreta prosto razpolagati. Notar sporazumu glede vprašanj varstva in vzgoje, stikov in preživljanja posledično ne more dati izvršljivosti. Sodišče mora o teh vprašanjih odločiti po uradni dolžnosti na način, da je otrokova korist kar najbolje zagotovljena, in pri tem ni vezano na (ne)postavljene zahtevke.

10. Pritožba nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede določitve preživnine za N. K.. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v izreku pripetila procesna „napaka“ zaradi katere je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v IV. točki izreka določilo preživninsko obveznost za predlagateljico v višini 80,00 EUR, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in sicer potem, ko je vsebinsko skrbno navedlo in dokazno ocenilo vsa odločilna dejstva glede posameznih preživninskih potreb N. v 7. točki izpodbijanega sklepa, v 8. točki obrazložitve zaključilo, da je primerna preživnina za N. 100,00 EUR mesečno. Ugotovljeno nasprotje, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP je sodišče druge stopnje odpravilo in izpodbijani sklep v IV. točki ustrezno spremenilo (šesta alineja 358. člena ZPP) in s tem določilo preživninsko obveznost predlagateljice do sina N. K. v višini 100,00 EUR, pri tem pa je upoštevalo tako potrebe otroka kot tudi preživninske zmožnosti predlagateljice, ki je trenutno na porodniškem dopustu in ima zraven preživninske obveznosti do N. še dolžnost preživljanja štirih otrok.

11. Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede določitve preživninske obveznosti nasprotnega udeleženca do ml. hčer v višini 140,00 EUR za vsako, saj sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo da hčeri veliko časa preživita pri njem, da skupaj z očetom preživljata dopuste ter da jima kupuje oblačila in ostale potrebščine. Nadalje graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovljenih stroškov za prehrano in osebno higieno oziroma gospodinjstvo.

12. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku zaključilo, da so potrebe ml. hčerk strank postopka ocenjene na cca 218,00 do 230,00 EUR mesečno. Materialnopravno izhodišče za ugotavljanje preživninskih potreb je 190. člen DZ, ki določa, da mora sodišče pri odmeri preživnine za otroka upoštevati koristi otroka tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja (prvi odstavek 190. člena DZ). Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 190. člena DZ). Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine (196. člen DZ).

13. Pri ugotavljanju potreb otroka je podana soodvisnost z zmožnostmi vsakega od staršev. V kolikor so zmožnosti staršev večje lahko zadovoljijo večje otrokove potrebe in obratno. Nujnost zadovoljitve potreb otroka pa tudi pada na njegovi lestvici od primarno življenjskih do prostočasnih. Poudariti je tudi treba, da pri ugotavljanju obsega potrebe ne gre za matematični pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov, ampak gre zgolj za oceno1. Sodišče prve stopnje je za obe hčeri strank postopka vsebinsko skrbno navedlo in dokazno ocenilo vsa odločilna dejstva glede posameznih preživninskih potreb, ki jih izpodbija pritožba. Tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje iz 9. in 10. točke obrazložitve kateri je sodišče prve stopnje ocenilo potrebe otrok na približno 218,00 oz. 230,00 EUR mesečno. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da so stroški za oblačila in prostočasne dejavnosti oz. izlete zmotno določeni v plačilu nasprotnemu udeležencu, in sicer v višini 50,00 EUR in 10,00 EUR mesečno. Potrebno je namreč upoštevati dejstvo, da oče - nasprotni udeleženec z obema hčerama vzdržuje redne stike, z njima preživlja prostočasne dejavnosti, ju tudi vozi na dopust, prav tako jima mesečno kupuje oblačila, kar je nenazadnje potrdila ob zaslišanju sama nasprotna udeleženka.

14. Potrebno je upoštevati, da so stroški otrokovega oddiha in nakupa oblačil že razporejeni med oba starša. Obe hčeri dopustujeta z obema staršema, prav tako jima nasprotni udeleženec kupuje oblačila, kar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in te stroške v celoti naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu. V konkretnem primeru namreč nasprotni udeleženec ne izvaja zgolj golega stika z ml. hčerama, ampak z njima počitnikuje in tudi prispeva mesečno k nakupovanju njunih oblačil, zato je potrebno to dejstvo upoštevati in nerezidenčnega starša ne obremeniti dvojno, torej najprej za stroške lastnega počitniškega aranžmaja z otrokoma (enako velja za nakupe oblačil), ki ga sam nosi ter hkrati še na sorazmeren strošek počitniškega aranžmaja bivšega zakonca z otrokoma (ki ga nosi preko povečanega preživninskega bremena)2. 15. Pri porazdelitvi preživninske obveznosti obeh staršev je nadalje potrebno upoštevati, da je nasprotnemu udeležencu dodeljen v varstvo in vzgojo zgolj njegov sin N., medtem ko predlagateljica zraven skupnih dveh otrok skrbi še za dva ml. otroka ter da je trenutno brezposelna (vendar zaposljiva), medtem ko nasprotni udeleženec prejema preko 1.100,00 EUR mesečne plače in ima še druge prihodke s katerimi lahko zadovoljuje tudi nadpovprečne zahteve sina, kar pa ga ne razbremenjuje dolžnosti prispevati k preživljanju ml. hčera.

16. Glede na navedeno po oceni sodišča druge stopnje njegov prispevek k preživljanju ml. A. in ml. J. vsekakor lahko znaša med 60% in 70%, kar po oceni sodišča druge stopnje znaša 100,00 EUR na posameznega otroka, pri tem je potrebno upoštevati, da večino skrbi in vzgoje za ml. hčeri vendarle odpade na predlagateljico.

17. Pritožba nasprotnega udeleženca je tako v tem delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v V. točki obrazložitve delno utemeljena, zato je sodišče prve stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je nasprotnega udeleženca zavezalo k preživljanju ml. hčera, ki sta dodeljeni v varstvo in vzgojo materi, za vsako 100,00 EUR mesečno. V presežku pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo ( 5. točka 358. člena ZPP v zvezi z 2. in 3. točko 365. člena ZPP in 42. členom ZNP-1).

18. Stranki nepravdnega postopka stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, zato je odločitev o njih odpadla (40. člen ZNP-1 v zvezi s 163. členom ZPP).

1 VSL sodba IV Cp 1370/2019 z dne 10. 10. 2020. 2 II Ips 114/2018 z dne 21. 6. 2018, VSL IV Cp 1098/2018 z dne 11. 7. 2008.