Jedro

Če prepoznava obdolženca ni bila opravljena povsem v skladu s pravili kriminalistične taktike, to še ne pomeni, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva obsojenega A.I. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. A.I. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 198. členu KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obs. A.I. dne 6.1.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in zahtevo za obnovo kazenskega postopka in predlagal, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo razveljavi. Prvostopno sodišče je obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je dne 30.5.1995 odstopilo vrhovnemu sodišču. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena (sedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Vrhovni državni tožilec-svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. Meni, da je podana kršitev iz 2. odstavka 364. člena (tedaj veljavnega) zakona o kazenskem postopku (ZKP-77), ker prepoznava oseb ni bila izvršena v skladu z določbo 233. člena ZKP-77. Obsojenčevo dejanje tudi nima znakov kaznivega dejanja po 198. členu KZ-77, saj ni konkretizirano, v čem naj bi obsojenec zlorabljal svoj uradni položaj. Njegovo dejanje, če je sploh pravi storilec, pa tudi ni bilo protipravno glede na dokazano vedenje oškodovanca na policijski postaji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP oziroma iz 364. člena ZKP-77 obsojenec utemeljuje s tem, da se sodba sodišča druge stopnje opira na dokaz, ki ga sploh ni v spisu. Omenjena sodba se namreč sklicuje na zapisnik o prepoznavi, po katerem sta ga M. in S. prepoznala za storilca, čeprav takšen zapisnik ni bil prebran na glavni obravnavi in ga tudi ni v spisu. Obstaja le prepoznava z dne 8.3.1991, v kateri sta sodelovala M. in B., ne pa tudi S.. Ta prepoznava pa ni bila opravljena v skladu z določili ZKP, ker med osebami, ki naj bi jih M. in B. prepoznala, ni bilo oseb, ki bi po opisu ustrezale obsojencu, temveč so bili le policisti, ki so bili kritičnega dne v prostorih policijske postaje in so lahko prišli v kontakt z M. in B.. Slednja pa sta imela tudi možnost dogovoriti se, na koga bosta pri prepoznavi pokazala, saj so vsi skupaj v istem prostoru čakali preiskovalnega sodnika. Po vsebini torej obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ter iz 2. odstavka 364. člena ZKP-77. Iz podatkov spisa v tej zadevi izhaja, da je preiskovalni sodnik najprej (dne 18.1.1991) zaslišal kot priče V.M. (oškodovanca) ter R.B. in V.S.. Priči M. in S. sta pri tem zaslišanju podali storilčev opis. Kasneje (dne 8.3.1991) pa je bila opravljena še prepoznava oseb, pri kateri je priča M. - med sedmimi policisti iz Policijske postaje N.G. - obsojenega A.I. identificiral kot storilca. Pri tej prepoznavi ni sodelovala priča S. temveč B..

Drugostopno sodišče v obrazložitvi sodbe (na 3. strani) zaključuje, da "prepoznava, v kateri sta M. in S. dovolj zanesljivo prepoznala obdolženca, je bila opravljena pravilno in priči sta po osebnih karakteristikah obdolženca in obleki nato identificirala obdolženca". Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ti razlogi drugostopne sodbe niso povsem točni, saj S. ni sodeloval pri prepoznavi oseb, temveč je le pri svojem zaslišanju dal storilčev opis. Toda ker izpodbijana pravnomočna sodba temelji tudi na opisu, ki ga je dal S., je očitno, da gre v razlogih drugostopne sodbe zgolj za ne povsem precizno izražanje glede identificiranja obsojenca na podlagi prepoznave in danega opisa. Ta pomanjkljivost, po oceni vrhovnega sodišča, ne predstavlja precejšnjega nasprotja med razlogi sodbe in podatki spisa oziroma, ne pomeni, da sodba temelji na dokazu, ki ni bil izveden, kot trdi obsojenec. Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP-77. V skladu z določbo 233. člena ZKP-77 je oškodovanec V.M. najprej podal storilčev opis in šele nato je bila izvršena prepoznava storilca kot posebno preiskovalno dejanje. Ta prepoznava je bila opravljena izmed več oseb. Po mnenju vrhovnega sodišča bi se opravljeni prepoznavi lahko očitalo, da ni bila opravljena povsem v skladu s pravili kriminalistične taktike (glede izbora oseb in še posebej, če je bila opravljena na način kot ga opisuje obsojenec). Toda to še ne pomeni, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 364. člena ZKP-77, oziroma, da gre za takšno kršitev, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ker obsojenec ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona, se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti navedb vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da obsojenčevo dejanje sploh nima znakov kaznivega dejanja oziroma, da ni bilo protipravno.

Po povedanem ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato jo je vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).