Jedro

Glede na ugotovitev, da je Služba za loterijske vsebine stroškovno mesto in da delo, ki ga opravlja tožnica, nima značilnosti oziroma narave dela delovnega mesta „urednik uredništva“ je treba tožničin zahtevek za ugotovitev, da dela na delovnem mestu „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami „vodja službe II“ zavrniti.

Tožnica je z zahtevo, ki jo je predhodno naslovila na svojega delodajalca, uveljavljala le izročitev v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „vodja službe II“, ni pa zahtevala izročitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja“ oziroma „vodja službe II“ z dodatnimi deli delovnega mesta „urednik uredništva“. To pa pomeni, da za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz člena 204/1 ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je tožnica od 1. 11. 2007 dalje zaposlena na delovnem mestu „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „vodja službe II“ in da ji je dolžna tožena stranka izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „urednik uredništva“ z vsebino, kot to izhaja iz I. točke izreka, v 15 dneh, sicer bo pisno pogodbo o zaposlitvi nadomestila ta sodba. V IV. točki izreka je zavrnilo 3. točko prvega podrednega tožbenega zahtevka tožnice, na podlagi katere naj bi ji bila dolžna tožena stranka obračunati bruto plačo v skupni višini 28.857,80 EUR, od navedenega zneska odvesti davek in prispevek, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in pod izvršbo. S sklepom (II. točka izreka) je zavrglo tožbo v delu prvega podrednega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 2007 na delovnem mestu „vodja službe II“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „urednik uredništva“ in da ji je dolžna tožena stranka izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „vodja službe II“ z vsebino, kot to izhaja iz II. točke izreka, sicer bo pisno pogodbo nadomestila ta sodba. V III. točki izreka je s sklepom zavrglo tožbo tožnice v delu, ki se je nanašala na drugi podredni zahtevek in sicer za ugotovitev, da je tožnica od 1. 11. 2007 do 31. 7. 2008 pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „vodja“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „urednik uredništva“, od dne 1. 8. 2008 dalje pa na delovnem mestu „vodja službe II“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „urednik uredništva“. V V. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.538,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, oziroma da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto, za katerega tožnica zahteva, da je nanj razporejena, pri toženi stranki ne obstaja. Tožena stranka namreč ima sistemizirano delovno mesto „urednik uredništva“. Ni pomembno, da služba za loterijske vsebine ni umeščena v organigram tožene stranke in da delovno mesto „urednik uredništva“ ni sistemizirano v Področju za trženje in odnose z javnostmi, saj je tožnica zatrjevala, da je bilo stroškovno mesto Služba za loterijske vsebine zgolj pozicionirano v Službi za promocijo in marketing. Tožnica v organizacijski enoti Področje za trženje in odnose z javnostmi dela dejansko ni opravljala. Ob tem ne gre spregledati tudi, da je Služba za loterijske vsebine, kjer dejansko dela tožnica, od januarja 2011 umeščena v Uredništvo posebnih programskih projektov, ki sodijo v UPE Razvedrilni program, kjer pa je sistemizirano delovno mesto „urednik uredništva“. Sporno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sodišče delavca ne more razporejati na določeno delovno mesto, saj tožnica ne zahteva takšne razporeditve, temveč le ugotovitev dejanskega stanja in izročitev ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi za delo, ki ga dejansko opravlja. Ker tožnica dejansko dela na delovnem mestu „urednik uredništva“, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za izplačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z delom, ki ga dejansko opravlja tožnica. Če bi to stanje popolno ugotovilo, bi moralo priti do zaključka, da tožnica dejansko opravlja delo „urednik uredništva“. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dejanskim opravljanjem dela tožnice sprejelo tudi nepravilno dokazno oceno izvedenih dokazov, saj izpovedi prič A.A., A. B. in A. C. ne potrjujejo zaključkov sodišča prve stopnje, prav tako pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožničine izpovedbe v delu, ko je pojasnjevala novinarsko delo svojega delokroga. Prav tako ni upoštevalo listinskih dokazov, iz katerih izhaja, da je tožnica opravljala uredniško delo. Po prejemu sodbe je tožnica naključno srečala bivšega strokovnega sodelavca za kadre A. D., ki bi lahko izpovedal o dejanskem delu tožnice in ovrgel zmotne zaključke, da tožničino delo ne predstavlja uredniškega dela. Sodišče prve stopnje je napačno razsodilo tudi v zvezi s plačilom za tožničino večopravilnost, saj je nepravilno štelo za brezpredmetno, ali je tožnica opravljala tudi delo „vodja službe II“. V pritožbi tožnica nadalje našteva primere, kjer delavci dejansko ne opravljajo dela na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in zatrjuje, da imajo ti delavci drugačne pogodbe o zaposlitvi sklenjene le zaradi zagotavljanja višje plače. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zavrglo del njenega tožbenega zahtevka (pravilno tožbe), saj je tožnica z zahtevo z dne 25. 3. 2010 zadostila zahtevi za varstvo pravic po členu 204/1 ZDR, v predpisanem roku pa je vložila tudi tožbo. Pri podrednem tožbenem zahtevku je šlo dejansko le za obrnjeno formalno situacijo v zvezi z istim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo tudi njen tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači. Če je dvomilo, na kaj se ta zahtevek nanaša, bi moralo tožnico pozvati k dodatni pojasnitvi oziroma podaji navedb, ne pa tega zahtevka preprosto zavrniti. Pravdni stroški so odmerjeni nepravilno, ker je odločitev o glavni stvari nepravilna, poleg tega pa tudi zato, ker so odmerjeni v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je del tožničinega tožbenega zahtevka neutemeljen, zato ga je zavrnilo, medtem ko je del njene tožbe zavrglo, saj je ugotovilo, da v tem delu niso bili podani pogoji za sodno varstvo po 1. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj opisano odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tudi ustrezno obrazložena, tako da v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe tožnice, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njene pritožbe (člen 360 ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice v tem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da delovno mesto, za katerega tožnica zahteva, da je nanj razporejena, pri toženi stranki ne obstaja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „producent I“ (A2) v Službi za promocijo in marketing v OE Skupne dejavnosti in da je v letu 2008 zaradi dodatnih del (celovita skrb za izvajanje pogodbe med toženo stranko in Loterijo Slovenijo) sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi (A3), zaradi določitve višjega obračunskega indeksa za določitev tožničine osnovne plače. Na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) je bil tožnici ponujen v podpis aneks za delovno mesto „vodja oddelka I“ (A4), ki pa ga tožnica ni podpisala, ker je menila, da dejansko opravlja dela, ki po odgovornosti in zahtevnosti presegajo delovno mesto „vodja oddelka I“. Iz tega razloga je predlagala, da ji tožena stranka ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „urednik uredništva“. Ta njen zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da je Služba za loterijske vsebine obstajala zgolj kot stroškovno mesto, ki je bilo vpisano najprej pod Službo za promocijo in marketing, ki spada v okvir enote Področje za trženje in odnose z javnostjo, od januarja 2011 pa v uredništvo posebnih Programskih projektov, ki spada v UPE Razvedrilni program. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka delovnega mesta „urednik uredništva“ nima sistemiziranega v enoti Področje za trženje in odnose z javnostjo, kamor je bila kot stroškovno mesto vpisana Služba za loterijske vsebine, ne pa kot to zatrjuje tožnica v pritožbi, da tožena stranka, delovnega mesta „urednik uredništva“ sploh ni imela sistemiziranega. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnica že od 1. 11. 2007 dalje dela na delovnem mestu „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami „vodja službe II“ in da ji je dolžna tožena stranka zato ponuditi pogodbo o zaposlitvi za takšno delovno mesto.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da delo, ki ga opravlja tožnica, ni primerljivo z nalogami urednika (urednika uredništva) oziroma da tožnica ni dokazala, da opravlja dela in naloge delovnega mesta „urednik uredništva“. To svojo odločitev je tudi obrazložilo v tožbi od 15. do 19. točke obrazložitve. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi tožničine izpovedbe, izpovedbe prič A. B., A. A. in A. C.. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene teh izpovedb, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, drugačne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede primerljivosti tožničinega dela z delom „urednik uredništva“ pa so neutemeljene. Glede na ugotovitev, da je Služba za loterijske vsebine stroškovno mesto in da delo, ki ga opravlja tožnica, nima značilnosti oziroma narave dela delovnega mesta „urednik uredništva“, tudi dejstvo, da je ta služba od januarja 2011 umeščena v Uredništvo posebnih programskih projektov, ni odločilno za presojo utemeljenosti tožničinega primarnega tožbenega zahtevka.

V zvezi z ugotovitvijo, katera dela opravlja tožnica, je tožnica v pritožbi predlagala tudi zaslišanje priče A. D., bivšega strokovnega sodelavca za kadre pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica s tem dokaznim predlogom prekludirana (člen 337/1 ZPP), saj bi lahko to pričo predlagala za zaslišanje že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (glede na njeno zatrjevanje, da je A. D. njeno delo vsebinsko dobro poznal, ni logična njena navedba, da je to izvedela šele po prejemu sodbe ob naključnem srečanju s A. D.). Pritožbena novota so tudi navedbe tožnice o določenih delavcih tožene stranke, ki svojega dela ne opravljajo na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (člen 337/1 ZPP).

Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja procesne predpostavke utemeljeno zavrglo del tožničine tožbe v zvezi s tožbenih zahtevkom, v katerem je zahtevala ugotovitev, da je od 1. 11. 2007 dalje zaposlena na delovne mestu „vodja službe II“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta urednik „urednik uredništva“ in da ji je dolžna tožena stranka izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „vodja službe II“, kot tudi ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki od 1. 11. 2007 do 31. 7. 2008 zaposlena na delovnem mestu „vodja“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „urednik uredništva“, od 1. 8. 2008 dalje pa na delovnem mestu „vodja službe II“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „urednik uredništva“. Tožnica je namreč z zahtevo z dne 25. 3. 2010 (A1) uveljavljala izročitev v podpis le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „urednik uredništva“ z dodatnimi nalogami delovnega mesta „vodja službe II“, z omenjeno zahtevo pa ni uveljavljala ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in izročitev pogodbe o zaposlitvi) za delovno mesto „vodja“ oziroma „vodja službe II“ z dodatnimi deli delovnega mesta „urednik uredništva“. To pa tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da za sodno varstvo v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz člena 204/1 ZDR.

V zvezi z zavrnitvijo 3. točke podrednega tožbenega zahtevka tožnice sodišče prve stopnje ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, kot to tožnica navaja v pritožbi. Tožnica je podredni tožbeni zahtevek oblikovala v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo le dan pred razpisanim narokom za glavno obravnavo z dne 5. 1. 2012. V tej pripravljalni vlogi je pojasnila, na kateri podlagi vtožuje razliko v plači, ki jo je uveljavljala v 3. točki podrednega tožbenega zahtevka, v zvezi s tem pa je v izvedbo predlagala tudi določene dokaze. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 5. 1. 2012 (ki je trajal nekaj manj kot uro in pol) izhaja, da je sodišče prve stopnje z obema strankama odprto razpravljalo o spornem predmetu, odločalo je o izvedbi predlaganih dokazov in s strankama razčiščevalo, katera dejstva naj bi se s posameznimi dokazi ugotavljala, toženi stranki pa je določilo tudi rok 15 dni, da odgovori na pripravljalno vlogo tožnice z dne 3. 1. 2012. To je tožena stranka tudi storila s svojo vlogo z dne 20. 1. 2012, ta vloga je bila poslana tožnici v odgovor, ki ga je tožnica tudi podala (pripravljalna vloga z dne 7. 2. 2012). Na naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2012 (po končanju katerega sta bila izdana tudi izpodbijana sodba in sklep), je sodišče prve stopnje ob navzočnosti tožnice in njene pooblaščenke ter pooblaščenke tožene stranke izvedlo vse relevantne dokaze in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Zavrnitev 3. točke podrednega tožbenega zahtevka je utemeljilo s tem, da je bil zavrnjen tudi primarni tožbeni zahtevek (v primarnem tožbenem zahtevku je tožnica zahtevala razliko v plači v enakem znesku kot v 3. točki podrednega tožbenega zahtevka) in da tožnica drugih razlogov za utemeljitev podrednega tožbenega zahtevka ni navedla. Ob zgoraj opisanem poteku dogodkov po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni mogoče očitati relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je stranka tista, ki je dolžna navesti pravnoodločilna dejstva in predlagati ustrezne dokaze za ugotovitev teh dejstev. Sodišče je sicer dolžno glede na 285. člen ZPP poskrbeti, da se ugotavlja sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, vendar pa mora biti pri tem nepristransko in spoštovati enakopravnost obeh strank. Razen tega izvedeni dokazi ne nudijo zadostne podlage za ugotovitev, da bi tožnica v vtoževanem obdobju opravlja dela in naloge „vodja službe II“, ne pa svojih nalog v okviru Službe za loterijske vsebine.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških tega postopka. Z ozirom na dejstvo, da je tožnica že v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 28.857,80 EUR, je sodišče prve stopnje upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) utemeljeno štelo, da je vrednost količnika 1,0 po določbah ZOdvT 493,00 EUR, ob takšni vrednosti količnika pa je odločalo o pravdnih stroških pravdnih strank, upoštevaje tar. št. 3100, 3102, 6002 in 6007 ZOdvT in 154. člen ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.