Jedro

Ocenjevanje je opravilo strokovne narave in s samo oceno se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z oceno ne nalaga nobena obveznost.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo zoper odločbi tožene stranke z dne 20.1.2003 (1. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške tega spora v znesku 134.640,00 SIT in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Z odločbama, izpodbijanima v tožbi, je tožena stranka na podlagi 40. člena Zakona o gimnazijah (ZGim, Uradni list RS,št. 12/96, 59/2001) in 12. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah (Pravilnik) zavrnila ugovor zoper zaključno oceno tožnika v letnem spričevalu iz predmeta zgodovina in iz predmeta francoščina in je odločila, da ostaneta v veljavi odločitvi o zaključni oceni v letnem spričevalu.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (s katerim je zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbi tožene stranke), navaja, da ZGim ni predvideval upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz 2. odstavka 40. člena. Sodno varstvo je v upravnem sporu zagotovljeno le v zvezi s pridobitvijo oziroma izgubo statusa dijaka (28. člen ZGim), ne pa zoper dokončno oceno komisije. Pri ocenjevanju predmetov v zaključnem spričevalu po ZGim ne gre za odločanje o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih dijakov v smislu 157. člena Ustave RS ali pa določila 1. oziroma 2. člena ZUS. Zakonodajalec je kot mehanizem nadzora nad izvajanjem izobraževalne dejavnosti v zvezi z ocenjevanjem dijakov po ZGim predvidel inšpekcijski postopek in je v okviru inšpekcijskega postopka zagotovljena zaščita pravic dijakov glede načina in postopka ocenjevanja (1. člen, 2. alinea 12. člena Zakona o šolski inšpekciji). Dijak lahko sproži tak postopek v okviru izrednega nadzora (3. odstavek 11. člena Zakona o šolski inšpekciji). Takšno razlago ZGim in Pravilnika je potrdila tudi upravno sodna praksa (sklep VS RS, št. I Up 1229/2002-2). V konkretnem primeru torej ne gre za akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu in je zato sodišče tožbo zavrglo. Zavrženje tožbe pa hkrati pomeni, da tožniku ni bilo poseženo v pravico iz 25. člena oziroma 23. člena Ustave RS, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožnika. Ker v pedagoškem procesu v dejavnosti ocenjevanja znanja dijakov po ZGim ne gre za odločanje o pravnih interesih dijakov, tudi ni bilo kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

V pritožbi in dopolnitvi pritožbe se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Smiselno ponovi tožbene navedbe, povzema tek postopka in med drugim navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, ni opravilo javne obravnave, ki jo je predlagal z namenom ugotovitve dejanskega stanja in ni zaslišalo prič. Po njegovem mnenju so ocene dolžnost in pravica vsakega dijaka zato nasprotuje trditvi, da v tem primeru ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih in javnih koristih dijakov v smislu 157. člena Ustave RS. Nasprotuje tudi odločitvi, da je dolžan poravnati stroške toženi stranki, podrejeno pa tudi napačen izračun zneska stroškov. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb materialnega prava. Sodišče naj po izvedenem postopku ugodi tožbenemu zahtevku, izda sklep o povrnitvi stroškov na strani tožnika in naj odloči tudi o primerni odškodnini na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi kršitve človekovih pravic v državni šoli.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da pritožba ni utemeljena. Prijavlja stroške za odgovor na tožbo.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožnikova pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1. K 1. točki izreka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje v upravnem sporu predhodno preizkusi tožbo na osnovi trditvene podlage, ki jo je navedla tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana akta nista upravna akta in ne druga akta, ki bi se lahko izpodbijala na podlagi 1. člena ZUS v upravnem sporu. Za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge in pri tem tudi pojasnilo, kakšno pravno varstvo zagotavlja šolska zakonodaja v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otrok oziroma udeležencev izobraževanja. S tem se pritožbeno sodišče strinja in zato razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne ponavlja.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Pritožbeno sodišče zavrača razlogovanje pritožbe o tem, da so ocene dolžnost in pravica ter pravna korist dijakov. Izhajajoč iz ZGim in Pravilnika, je ocenjevanje opravilo strokovne narave in s samo oceno se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z oceno ne nalaga nobena obveznost. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pri ocenjevanju znanja dijakov po ZGim ne gre za odločanje o pravnih interesih dijakov, zato je pravilno ugotovilo, da tožniku ni bilo kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Ker izpodbijana akta nista akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, pa tudi ni bilo poseženo v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in ne v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Glede na navedeno tudi ni podlage, da upravno sodišče v konkretnem primeru odloči o škodi, ki naj bi tožniku nastala zaradi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Ker je bila tožba zavržena v fazi predhodnega preizkusa, pritožbeni ugovori v smeri kršenja pravil postopka zaradi neizvedene glavne obravnave, na kateri naj bi bilo opravljeno zaslišanje ter ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja (torej ugovori, ki se nanašajo na faze postopka v upravnem sporu, ki sledijo predhodnemu preizkusu tožbe), po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni in jih pritožbeno sodišče zavrača. Pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na povrnitev stroškov postopka toženi stranki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev (2. točka izreka sklepa) pravilno oprlo na določbe 1. odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS), po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ti pa so bili ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03) v konkretnem primeru tudi pravilno odmerjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Odločitev pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja. Sodišče je ocenilo, da odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča v zadevi.