Jedro

Odjava stalnega prebivališča v Sloveniji in odselitev v bivšo republiko SFRJ v letu 1990 zaradi ureditve družinskega življenja in zaposlitve, pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, zaradi česar ni izpolnjen pogoj 5 let neprekinjenega dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92). V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 16.4.1990 odjavil stalno prebivališče v Sloveniji in odšel k ženi in hčerki v Novi Sad. Iz Novega Sada se je sicer vrnil v Slovenijo, vendar je prekinil bivanje v Sloveniji z namenom trajnega bivanja v Srbiji. Na tej podlagi je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Nadalje še ugotavlja, da tudi ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 1. odstavka navedenega člena, saj nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja. Zato ne more pridobiti državljanstva na tej pravni podlagi.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev. V obrazložitvi navaja, da tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Sloveniji, saj v Sloveniji živi od rojstva. Oba starša in sestra so pridobili državljanstvo Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, njegova prošnja pa je bila zavrnjena, ker je od 18.4.1990 do 5.6.1991 imel odjavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Toda kljub temu je ves sporni čas živel in delal v Sloveniji. Stalno prebivališče je odjavil iz poslovnih razlogov. Da je v Novem Sadu lahko ustanovil obratovalnico, se je moral tam tudi stalno prijaviti. Le-to je potreboval za zagotavljanje eksistenčnih pogojev za svojo družino, ki se je iz stanovanjskih razlogov preselila v Novi Sad in tudi davčni pogoji so bili tam ugodnejši. Dejansko bivanje v Kopru tožnik dokazuje z izjavami sosedov, vpisom v register kot soustanovitelja podjetja .. in pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju s podjetjem ... Preuranjen je tudi zaključek, da tožnik nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja, ker ne prejema osebnega dohodka. Tožnik je solastnik podjetja, ki je ves čas pozitivno poslovalo in je imel dohodek od dobička podjetja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri odločitvi upoštevala tožnikove navedbe v življenjepisu, da se je odselil v Novi Sad, da bi si uredil težave v zakonski zvezi in našel zaposlitev. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z naturalizacijo lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo in izpolnjuje pogoje, določene od 1. do 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Prosilec mora torej izpolnjevati vse z zakonom določene pogoje, da lahko pridobi državljanstvo na tej pravni podlagi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 3. in 4. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Tožnik v tožbi priznava, da v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča od 18.4.1990 do 5.6.1991, ker je le-to iz poslovnih razlogov prijavil v Novem Sadu, da je lahko ustanovil obratovalnico, vendar zatrjuje, da je tudi v tem času živel in delal v Sloveniji. Sporno je torej, ali je tožnik dejansko živel v Sloveniji neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje. Sodišče se strinja s sklepom tožene stranke, da tega pogoja tožnik ne izpolnjuje, ker je prekinil dejansko življenje v Sloveniji z namenom ureditve življenja v Srbiji. Za tak sklep je tožena stranka imela zadostno podlago v tožnikovi vlogi, imenovani življenjepis v kateri navaja: "zaradi ločenega življenja pride najin zakon v krizo, 16.4.1990 se odselim in prijavim v Novi Sad v upanju na rešitev najinih zakonskih težav. V Novem Sadu prav tako ne pridem do zaposlitve, zato se 1.5.1990 odločim in skupaj s prijateljem odprem podjetje, katerega solastnik postanem 1.8.1990." S tožbenimi navedbami, da je ves čas delal in živel v Sloveniji, si tako tožnik prihaja v nasprotje z jasnimi lastnimi navedbami v vlogi za sprejem v državljantvo, zato tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov za sklep o tej odločilni dejanski okoliščini. Odselitev iz Slovenije v drugo republiko bivše SFRJ z namenom ureditve družinskega življenja in zaposlitve, pa tudi po oceni sodišča pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Ker je do prekinitve dejanskega življenja v Sloveniji prišlo v letu 1990, tožnik ne izpolnjuje pogoja 5 let neprekinjenega dejanskega življenja v Sloveniji pred vložitvijo prošnje, to je pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona.

Ker z naturalizacijo po 10. členu zakona lahko pridobi državljanstvo samo tisti, ki izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 10. člena zakona, ni pomembno, ali ima tožnik zagotovljen trajni vir preživljanja, ker ta okoliščina ne more vplivati na odločitev. Zato se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov glede te okoliščine.

Uveljavljeni tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.