Jedro

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakona o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca za izbiro med dvema možnostima (ali za odvzeto nepremičnino lastniku zagotovi drugo enakovredno nepremičnino ali plača odškodnino), od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo. Le po naravi stvari je odškodnina možna v primeru, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Glede določitve denarne odškodnine pa velja, da je pri tem pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu odvzelo lastninsko pravico na parc.št. 497/11-njiva v izmeri 120 m2, vpisane pri vl.št. 1003 k.o. , in sicer v korist predlagateljice, ki je za razlaščeno zemljišče nasprotnemu udeležencu dolžna plačati nadomestilo v znesku 286.044,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Zoper sklep sodišča prve stopnje se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odškodnino oziroma nadomestilo za razlaščeno zemljišče določiti po cenitvah za nezazidano stavbno, ne pa kmetijsko zemljišče. Vztraja namreč na tem, da je bilo odvzeto zemljišče s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov in je zaradi tega opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, nepravilnost cenitve za kmetijska zemljišča pa izhaja tudi iz navodil sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče v tej zadevi odločitev sodišča prve stopnje že enkrat razveljavilo in poslalo zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Razlaščenčev položaj, piše pritožnik, se v skladu z 69. členom Ustave, ne bi smel v ničemer poslabšati, z določitvijo odškodnine po cenitvah za kmetijsko zemljišče pa se položaj nasprotnega udeleženca občutno poslabša. Prikrajšan je bil ne samo zaradi parcelacije zemljišč, temveč tudi zaradi zmanjšanja velikosti oziroma posledično tržne vrednosti preostalega nerazlaščenega dela njegove parcele. Pričakuje, da za razlaščeni del parcele št. 497/11 prvenstveno dobi nadomestno zemljišče, sicer pa naj sodišče določi tržno oziroma realno vrednosti nepremičnine. Pritožba je bila vročena predlagateljici postopka, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da je sklicevanje nasprotnega udeleženca na poslabšanje njegovega položaja, neutemeljeno, da so iskali možnost nadomestnega zemljišča v radiusu, ki ga je nasprotni udeleženec pogojeval, pa ga niso našli, da nasprotni udeleženec tudi ni predlagal odkup ostalega dela zemljišča. Navaja tudi, da je parcela sicer po planu in odloku resda nezazidano stavbno zemljišče, da pa služi kmetijski dejavnosti, in je torej odločitev sodišča prve stopnje glede višine nadomestila povsem pravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrne. Pritožba ni utemeljena. Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno (to je občinsko ali državno) korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa 3. točka II. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ). Pritožnik v pritožbi ne graja presoje sodišča prve stopnje o obstoju javne koristi in odločitve o tem, da občinski odlok o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo ceste M 10 na odseku Depala vas - Črnuče (objavljen v Uradnem vestniku Občine Domžale, št.17 z dne 25.09.1995) predstavlja prostorski izvedbeni načrt po drugem odstavku 22. člena ZSZ, ne sprijazni pa se s tem, da bo namesto nadomestnega zemljišča za razlaščeno zemljišče dobil denarno odškodnino, ta pa je po njegovem mnenju tudi prenizka. Za odvzeto nepremičnino mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino (prvi odstavek 24. člena ZSZ). Po zakonu gre torej na strani razlastitvenega upravičenca za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo. Le po naravi stvari je seveda edino možna odškodnina, če na razpolago ni enakovrednega zemljišča. Predlagateljica Republika Slovenija je kot razlastitveni upravičenec v teku nepravdnega postopka sodišču pojasnila, da z drugo enakovredno nepremičnino (to je nepremičnino, ki bi neposredno služila kmetijski dejavnosti) v radiusu, ki ga je določil nasprotni udeleženec, ne razpolaga. Glede na to, da nasprotni udeleženec nasprotnega niti ne zatrjuje oziroma celo zahteva pravično odškodnino (list.št. 55), pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje, da se za razlaščeno zemljišče določi denarna odškodnina, sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je z namenom določitve denarne odškodnine razlaščeno zemljišče tudi pravilno ovrednotilo. Po stališču razlaščenca bi se moral razlaščeni del njegove parcele št. 497/11 - njiva v izmeri 120 m2 vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, saj je to v skladu s potrdili, ki jih je izdala Občina Domžale na podlagi dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Domžale in v katerih jasno piše, da je omenjena parcela (pred parcelacijo parcela št. 497/4) opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Pritožbeno sodišče temu ne sledi. Kot se je do tega vprašanja opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 589/99 (Sklep z dne 08.06.2000), je pomemben namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Kmetijsko zemljišče nasprotnega udeleženca je bilo namreč s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče samo zaradi gradnje objekta javne infrastrukture (ceste), njegova tržna vrednost pa se zaradi tega ni spremenila. Nezazidano stavbno zemljišče v lasti Republike Slovenije za gradnjo ceste ne bo oziroma ni v pravnem prometu in ga nasprotni udeleženec kot takega tudi ne bi mogel prodati. Prodal bi ga lahko le po ceni kmetijskega zemljišča, ki je v tem postopku za določitev višine denarne odškodnine torej tudi edina merodajna cena. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o zmanjšanju tržne vrednosti preostalega nerazlaščenega dela parcele. Položaj nasprotnega udeleženca se po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi odvzema 120m2 od skupno 802m2 zemljišča ni znatno spremenil. Tržna vrednost parcele se je zmanjšala le za toliko, kolikor je manj kvadrature zemljišča, vrednost odvzetih kvadratnih metrov zemlje ter stroške v zvezi z razlastitvijo pa je sodišče (na podlagi izvedenskega mnenja) tako ali tako že upoštevalo v sami denarni odškodnini zaradi razlastitve. Poleg tega je imel razlaščenec, če je bil prepričan v bistveno poslabšanje svojega položaja, možnost predlagati odvzem oziroma odkup preostalega dela zemljišča, vendar je to po podatkih spisa celo izrecno odklonil (list.št. 52). Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravne pogledu pravilna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.