Jedro

Tožnica z dokazi, ki jih je predložila v postopku, ni dokazala uveljavljenega statusa taboriščnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1736/99-6 z dne 8.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 25.10.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 29.1.1999. Z njo je tožničin zahtevek, da se ji prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja, zavrnjen. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker tožnica ni dokazala, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 - ZZVN). Tožnica namreč ni dokazala, da je bila v februarju 1944. leta skupaj s svojimi sestrami in brati ter staro mamo prisilno odpeljana v taborišče P. pri S. v Avstriji. Tožničini sestri, ki sta bili zaslišani kot priči, sta sicer izpovedali enako kot tožnica, vendar se nobena od njiju ne spominja, kakšne vrste naj bi bilo to taborišče, niti zakaj so bili odpeljani.

Tožnica v pritožbi navaja, da je že v tožbi predlagala zaslišanje še ene priče in sicer sestre A.M., rojene F. iz K., G.v., katera se dogodkov iz vojnih časov dobro spominja. Drugih pisnih dokumentov pa ni dobila, ker jih v Arhivu RS ne hranijo. Kljub temu pa meni, da je vseh osem mladoletnih otrok doživelo hudo vojno nasilje. Mati je bila ubita v jeseni leta 1943 v C., ob bombardiranju C. je družina pobegnila prek hribovja v Š.L., tam so jih Nemci zajeli, za krajši čas zaprli, nato pa izgnali v taborišče P. pri S. v Avstriji. V izgnanstvu so morale stara mama in starejši sestri prisilno delati v kuhinji taborišča, mlajši otroci pa so bili prepuščeni sami sebi, dokler jih niso poslali v šolo. Zaradi prostorske stiske, ko Nemci niso imeli več kam dati svojih ranjencev, so jim dovolili odhod v domovino. Meni, da zaradi predčasne vrnitve niso popisani na repatriacijskih bazah, ker so se popisi izvajali šele ob dejanskem zaključku vojne, zato jih v arhivu ni. Z dopisom z dne 29.9.2000 je tožnica sodišču poslala listino, ki jo je šele prejela od Arhiva RS. Navaja, da iz Avstrije še pričakuje dokazilo o bivanju v taborišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v upravnem postopku ni dokazala, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da tožnica z dokazi, ki jih je predlagala v upravnem postopku (zaslišanje dveh sester), uveljavljanega statusa taboriščnice ni dokazala. Na podlagi izpovedb prič in tožničine izjave ni mogoče sklepati, da je bila tožničina družina nasilno odvedena in v kakšne vrste taborišča naj bi jih Nemci odvedli, saj tožnica ni predložila nobenih listinskih dokazov.

Tudi v pritožbi tožnica ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na odločitev v zadevi. Njen ugovor, da je že v tožbi predlagala zaslišanje sestre A.M. in da naj pritožbeno sodišče zasliši še dve priči - M.P. in F.S., ki naj bi opisali vojne razmere, pritožbeno sodišče zavrača. Tožnica bi morala že v upravnem postopku predlagati vse dokaze, za katere je menila, da bi prispevali k pravilni rešitvi zadeve. Zato pritožbeno sodišče njen predlog za zaslišanje prič, ki jih tožnica v upravnem postopku ni predlagala, pa bi jih lahko, ocenjuje kot tožbeno oziroma pritožbeno novoto, ki po 3. odstavku 14. člena oziroma 1. odstavku 71. člena ZUS ni dovoljena. Listina, predložena sodišču z vlogo dne 29.9.2000, pa ne more vplivati na drugačno odločitev, ker ne dokazuje, da je bila družina nasilno odpeljana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.