Jedro

Tujec lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje po določbah 13. in 18. člena ZTuj, če v Republiki Sloveniji zakonito prebiva in vloži prošnjo v času zakonitega prebivanja. Tožena stranka ni ugotovila, na podlagi katere potne ali druge listine in do kdaj sta tožnika v Republiki Sloveniji zakonito prebivala (209. člen ZUP), zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (2. odst. 39. čl. ZUS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.09.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka združila prošnji tožnikov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu zakona o tujcih in ju zavrgla. Navaja, da je pooblaščenka V.B., ki je hčerka tožnikov, zanju kot za svoja starša dne 13.05.1994 pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane vložila vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev ter ju brez poziva dopolnila z dokazili o sredstvih za njuno preživljanje ter urgirala pri službi VOX izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu zakona o tujcih in da je tožena stranka njeno vlogo prejela šele 01.08.1994. Iz vlog tožnikov je ugotovila, da sta v Republiko Slovenijo prišla kot pregnanca iz Vukovarja dne 21.11.1991 in da pred potekom časa treh mesecev, za katerega jima je bilo prebivanje dovoljeno na podlagi 1. odstavka 13. člena zakona o tujcih, nista zaprosila za dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. Navaja še, da dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov izključuje obstoj upravičenih razlogov iz 13. člena zakona o tujcih, ne izključuje pa roka za vložitev vloge, ki je materialni in prekluzivni rok, katerega prekoračitev pomeni izgubo pravice. Zato je vlogi tožnikov zavrgla po 125. členu zakona o splošnem upravnem postopku.

Zoper izpodbijani sklep sta tožnika najprej (priporočeno dne 12.12.1994) vložila pritožbo na Vlado Republike Slovenije, ki je dne 30.12.1994 zadevo odstopila v reševanje tukajšnjemu sodišču zaradi prenehanja njene pristojnosti dne 11.11.1994 z uveljavitvijo 104. člena zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94). To pritožbo sta tožnika dopolnila še s tožbo z dne 03.01.1995. Tožnika smiselno uveljavljata tožbene ugovore nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navajata, da sta bila izgnana iz Vukovarja in deportirana v Kragujevac (Srbija) in da je bila njuna hiša popolnoma porušena med raketnim obstreljevanjem dne 15.09.1991, zato sta prišla k hčerki v Ljubljano, ki je slovenska državljanka. Prišla sta z jugoslovanskima potnima listoma in na dan prihoda dne 21.11.1991 sta pri Rdečem križu Slovenije dobila status začasnega begunca in na Mestnem uradu Ministrstva za notranje zadeve potrdilo o začasnem prebivališču, ki je veljalo tri mesece in ga nista podaljševala, ker so jima tam in na Uradu za priseljevanje in begunce razložili, da status začasnega begunca vsebuje tudi pravico do začasnega bivališča, ki se podaljšuje v begunskem kartonu, kar so jima nazadnje podaljšali do 05.05.1994. Dne 09.05. pa je Urad za priseljevanje in begunce zavrnil njuni prošnji, o čemer sta odločbo prejela dne 11.05.1994, in ju napotil na Urad za tujce zaradi ureditve začasnega prebivanja. O tem sta toženi stranki predložila dokumentacijo. Po prvem prihodu v Republiko Slovenijo dne 21.11.1991 sta še večkrat z veljavnima begunskima kartonoma in osebnima izkaznicama (izdanima v bivši Jugoslaviji) prečkala mejo z Republiko Hrvaško zaradi ureditve novih dokumentov (sedaj imata osebni izkaznici in potna lista, ki ju je izdala Republika Hrvatska). Zato datum 21.11.1991 ni datum zadnjega vstopa v Republiko Slovenijo. V Vukovar se ne moreta vrniti in na Hrvaškem nimata bivališča, saj bi lahko bivala le v enem od begunskih taborišč, kar pa bi glede na njuno starost in zdravstveno stanje pomenilo bistveno ogrožanje njune osebne varnosti. Že več kot tri leta živita z družino v Republiki Sloveniji. Menita, da je trimesečni rok za vložitev prošnje za začasno prebivanje začel teči 11.05.1994, kar trdi tudi Urad za priseljevanje in begunce, zato njuni prošnji ne moreta biti zavrženi. Tožnika sta bila že pred vojno stara in bolna, med vojno na Hrvaškem 1991 pa sta veliko pretrpela. V Republiki Sloveniji sta se združila z družino, ki ju je sprejela in je ne želita zapustiti. Oba sta hrvaška upokojenca in dobivata pokojnino v Slovenijo, če bo potrebno pa so tudi ostali člani družine pripravljeni skrbeti za njuno preživljanje. Ker so kljub napotilu Urada za priseljevanje in begunce na Mestnem Uradu za tujce zavrnili sprejem njunih prošenj za začasno prebivanje po 13. členu zakona o tujcih, sta 13. maja 1994 zaprosila za dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu tega zakona, če ne izpolnjujeta pogojev po 13. členu. Zato predlagata sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo ali samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vloge ni meritorno obravnavala, temveč je odločila po 125. členu zakona o splošnem upravnem postopku, ker je bilo iz vlog razvidno, da ni pogojev za uvedbo postopka. Sodišču smiselno predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju: ZTuj) sme tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, prebivati v njej tri mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače, tisti, ki pride na podlagi listin iz 2. in 3. ostavka 3. člena tega zakona (turistične prepustnice ali osebne izkaznice oziroma drugega dokumenta, predpisanega v državi tujca), pa 30 dni. Po določbah 2. odstavka 13. člena ZTuj v primeru, če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje, in je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi oziroma ima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora pri pristojnem organu pred potekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi vstopne listine, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu ZTuj se izda v primerih, če ne obstajajo razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca. Tujec, ki zaprosi za to dovoljenje, mora predložiti dokaze, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje za čas, za katerega se izda dovoljenje ali dokaz, da je tretja oseba oziroma pravna oseba ali druga organizacija prevzela obveznost preživljanja tujca. Kolikor v ZTuj niso urejena vprašanja postopka, se na podlagi 3. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postopa po določbah tega zakona.

Po presoji sodišča lahko tujec zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje po določbah 13. in 18. člena ZTuj, če v Republiki Sloveniji zakonito prebiva in vloži prošnjo v času zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ima sicer prav, da je dovoljenje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov vrsta dovoljenja za začasno prebivanje, ki izključuje obstoj upravičenih razlogov iz 13. člena ZTuj, ne izključuje pa roka za vložitev prošnje. Vendar tožena stranka ne ugotavlja, na podlagi katere potne ali druge listine in do kdaj sta tožnika v Republiki Sloveniji zakonito prebivala, niti se ne opredeli do s strani tožnikov predložene dokumentacije o statusu začasnega begunca do 05.05.1994 (kartona začasnega begunca) in obvestila Urada za priseljevanje in begunce z dne 09.05.1994 tožnikoma, da jima ne bodo več podaljševali statusa začasnega begunca in da si morata svoje bivanje v Republiki Sloveniji urediti v skladu z zakonom o tujcih. Zato bo potrebno v ponovnem postopku te pomanjkljivosti odpraviti ter preveriti tudi tožbeno navedbo o izdani odločbi o zavrnitvi njune prošnje za podaljšanje statusa begunca ter o roku za vložitev prošnje za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. Navajanje, da je "iz spisa razvidno, da sta prišla v Republiko Slovenijo že 21.11.1991", ni dovolj, ker ne pove, na podlagi česa to ugotavlja in na kakšni podlagi sta tožnika v Republiki Sloveniji prebivala (209. člen ZUP), zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča sta zakonitost prebivanja v Republiki Sloveniji in v roku vložena prošnja pogoja, ki morata biti podana, da je utemeljeno ugotavljanje upravičenega razloga za začasno prebivanje. Ker torej o navedenih bistvenih okoliščinah izpodbijani sklep nima ugotovitev, sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, ZUS). Zato bo morala tožena stranka v skladu z določbami 62. člena ZUS ponovno odločiti o stvari.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena tega zakona. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).