Jedro

Tožena stranka je na podlagi razpoložljivih dejstev in okoliščin utemeljeno zavrnila prošnjo za odobritev BPP zaradi neizpolnitve interesa pravičnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 85/2010 z dne 22. 6. 2010 je odločeno, da se prošnja A.A. (tožnika v tem sporu) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) v obliki in obsegu pravnega zastopanja v upravnem sporu proti odločbi Okrožnega sodišča v Celju, številka Bpp 986/2010 z dne 24. 5. 2010, zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik dne 8. 6. 2010 vložil prošnjo za dodelitev bpp v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Celju, številka Bpp 986/2010 z dne 24. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev bpp v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju, številka K 7/2009. Navaja, da je bila prosilčeva (tožnikova) prošnja utemeljeno zavrnjena, kar iz vsega navedenega izhaja, da ni izpolnjeval objektivnega pogoja po 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008, dalje ZBPP), po katerem se kot pogoji za dodelitev bpp upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

V vsakem posameznem primeru je tako treba presoditi, ali je v interesu pravičnosti, da ima obdolženec zunaj primerov, ko je predpisana obvezna obramba, postavljenega zagovornika. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka vpogledala v zadevni kazenski spis ter glede na spisovne podatke ocenila, da ne gre za zadevo, ki je v dejanskem in pravnem pogledu tako zapletena, da obdolženi ne bi bil sposoben razumeti česa je obdolžen in se ne braniti pred očitkom, vsebovanem v obtožnem predlogu. Prosilec je namreč obdolžen kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker se mu očita, da naj bi dne 13. 7. 2008 okoli 19.30 ure v bližini kmetije na naslovu ... s cepinom udaril B.B. v predel levega kolka tako, da je na mestu udarca, to je v višini levega kolčnega sklepa, nastala rdečina kože, B.B. pa se je zaradi takšnega ravnanja počutil prestrašenega. Gre torej za lažje kaznivo dejanje, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, iz listin v spisu pa je razvidno, da je sodišče v tem dokaznem postopku že zaslišalo oškodovanca in pričo C.C. ter vpogledalo v izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine, ugodilo pa je tudi dokaznemu predlogu zagovornika prosilca, da se zasliši pričo D.D. Prosilec je v prisotnosti zagovornika podal zagovor. Glede na navedeno, in sicer glede na težo in opis kaznivega dejanja ter potek dokaznega postopka tudi po presoji tožene stranke v obravnavani kazenski zadevi niso podane okoliščine, ki bi narekovale postavitve zagovornika, ker drugače pošten postopek, s spoštovanjem načela domneve nedolžnosti in načela materialne resnice, ne bi bil zagotovljen.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da nujno rabi odvetnika, ker je sam plačilno nesposoben, ima doma manjšo kmetijo, ki dohodkovno ne prinaša dovolj dohodka za preživetje, poleg tega pa ni prišlo še do razdružitve premoženja, ker sta dva solastnika 4 hektarjev velike kmetije. Brez odvetnika je nesposoben sam sodelovati v kazenskem postopku v smislu zaščite lastnih interesov. Navaja dejanski stan, da oškodovanca ni udaril in mu ni grozil, kljub temu, da je že vse povedal, očitno brez pomoči odvetnika ne bo sposoben tega dokazati. Odvetnika potrebuje za to, da mu svetuje in pomaga, da v tem kazenskem postopku ne bo obsojen.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da v tem kazenskem postopku potrebuje odvetnika, ker je tožnik neplačevit, da imajo doma samo manjšo kmetijo, ki dohodkovno ni dovolj velika za preživetje, poleg tega pa tudi še ni prišlo do razdružitve premoženja. Navedeni tožbeni ugovor se nanaša na presojo finančno premoženjskega pogoja po določbi 13. člena ZBPP, ki mora biti prav tako izpolnjen (poleg objektivnega pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP, ki ga tožena stranka v obrazložitvi navaja), ki pa v tej zadevi ni sporen, glede na to, da ga tožena stranka zaradi neizpolnitve objektivnega pogoja ni presojala.

Tudi vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo dejansko stanje suma storitve kaznivega dejanja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, glede na to, da je bilo tudi po presoji sodišča dejansko stanje na podlagi, v času odločanja tožene stranke, razpoložljivih dejstev in okoliščin, pravilno in popolno ugotovljeno in je tožena stranka utemeljeno zavrnila odobritev bpp zaradi neizpolnitve interesa pravičnosti (s tem zadeva ni razumna), ki je zaobseženo v določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.