Jedro

Prepoved stikov z otrokom se tistemu od staršev, s katerim otrok ne živi, lahko prepove na podlagi dokazov, zbranih v posebnem ugotovitvenem postopku in na podlagi mnenja strokovne komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 168/98-8 z dne 2.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 10.12.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka združila pritožbena postopka zoper odločbi Centra za socialno delo L.Š. z dne 15.9.1997 v zadevi osebnih stikov med tožnikom in njegovo mladoletno hčerko M.J. ter zoper odločbo istega centra z dne 10.10.1997 v zadevi oddaje ml. tožnikove hčerke M.J. v rejništvo (1. točka izreka odločbe); ob reševanju pritožbe zoper odločbo navedenega centra z dne 15.9.1997, v zadevi osebnih stikov med tožnikom in njegovo mladoletno hčerko, to odločbo odpravila in v zadevi odločila, da se tožnikovemu zahtevku po osebnih stikih z njegovo mladoletno hčerko ne ugodi in se mu stiki z njo ne dovolijo (2. točka izreka odločbe); ugodila pa je tožnikovi pritožbi zoper odločbo navedenega centra z dne 10.10.1997, v zadevi oddaje mladoletne M.J. v rejništvo, to odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek (3. točka izreka odločbe).

Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka, glede na podatke v upravnih spisih, odločila pravilno, ko je odpravila odločbo Centra za socialno delo L.Š. in sama odločila o tožnikovi zahtevi, in sicer, da se stiki med tožnikom in njegovo mladoletno hčerko ne dovolijo. To je predlagala že strokovna komisija centra, ki je ugotovila, da je v dekličino korist, da se stiki ne dovolijo. Mladoletna tožnikova hčerka stike z očetom odklanja. Tožena stranka je tako na podlagi vseh dejstev prišla do sklepa, da je zaradi zaščite otroka potrebno izreči ukrep, s katerim se stiki ne dovolijo. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so bila v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji v celoti upoštevana določila konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki med drugim določa, da se pri vseh odločitvah glede otrok upošteva predvsem njihova korist ter da imajo tudi mladoletni otroci, glede na svojo starost, pravico sodelovati v postopku in izražati svoje mnenje o tem, ali in koliko časa želijo preživeti z roditeljem, s katerim ne živijo. Sodišče ni dvomilo, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala prvenstveno korist otroka in v skladu s to koristjo tudi odločila.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi določbe 75. člena ZUS razveljavi in odpravi 2. točko izreka odločbe tožene stranke. Meni, da bi morale biti otrokove koristi osnovno vodilo pri odločanju pristojnih organov o določitvi stikov s starši, s katerimi ne živi. Ti stiki so tudi otrokova pravica in jo je mogoče omejiti le zaradi njegove koristi. Zato je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja za ocenjevanje otrokove koristi pretehtati in oceniti vsa dejstva in vse okoliščine, ki so dane oziroma znane, ne pa verjeti in slediti samo eni resnici, za kar gre v obravnavanem primeru. S hčerko je imel normalne stike do njenega 5 leta starosti. Od tedaj dalje, pa do njenega 12 leta starosti, stikov ni imel. Pri svojem 12 letu je ob svojem zaslišanju stike z njim odklonila, ker je v tem času živela samo s svojo babico M.J., ki je po njegovem mnenju odločilno vplivala pri oblikovanju odnosa hčerke do njega. Vendar pa to še ne bi smel biti razlog, da so pristojni organi v postopku dovolitve osebnih stikov upoštevali le izjave M.J., ostale pa le pavšalno ocenili kot neprepričljive, pri čemer pa niso utemeljili, zakaj. Prav v tem je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V postopku so prav tako upoštevali samo mnenje prof. L., ne pa tudi dr. Ruglja, ki je enako priznan strokovnjak s področja psihiatrije. Ker odločitvi upravnih organov temeljita zgolj na izjavah babice mladoletne M.J. (M.J.), je dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno, da ni mogoče z gotovostjo oziroma z veliko mero verjetnosti sklepati, da so prepovedani stiki z njim mladoletni hčerki M. v korist. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS 14/89 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR) ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo, glede na koristi otroka, ne odloči drugače. Center za socialno delo pa je dolžan po določbi 119. člena ZZZDR storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih pravic in koristi. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje v skladu z določbo 88. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, v nadaljevanju ZSV) pred izdajo odločbe o ukinitvi stikov opravil ugotovitveni postopek, v katerem je pridobil mnenje strokovne komisije z dne 2.9.1997 in razpisal ustno obravnavo. Glede na podatke predloženih upravnih spisov, pritožbeni razlogi, s katerimi tožnik izpodbija prvostopno sodbo, po presoji pritožbenega sodišča, ne zbujajo dvoma o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj so bile določbe navedenih zakonov pravilno uporabljene in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi pisnega mnenja strokovne komisije centra za socialno delo, razgovora psihologinje z mladoletno M.J. in drugih podatkov v upravnih spisih, ki jih je organ prve stopnje presojal na ustni obravnavi. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, dokazujejo z izvedenimi dokazi in so skladni s podatki spisa, po drugi strani pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila pred upravnima organoma upoštevana določila Konvencije OZN o otrokovih pravicah, je bilo na tej podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je zaradi zaščite otroka potrebno izreči ukrep, s katerim se stiki med mld. M.J. in tožnikom ne dovolijo.

Na tožbeno trditev, ki jo tožnik ponavlja v pritožbi, da mld. M.J. odklanja stike z očetom, ker je bila pod stalnim vplivom svoje babice, ki so ji pomagale tudi delavke centra za socialno delo, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče dodaja, da odločitev upravnih organov ni temeljila zgolj na trditvah M.J., pač pa na izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku in mnenju strokovne komisije. Tožnik pa niti ni navajal, da bi mld. M.J. stike z njim ne odklanjala.

Glede pritožbenega predloga, da naj pritožbeno sodišče odloči v skladu z določbo 75. člena ZUS, pa pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tega predloga tožnik ni konkretiziral in ni niti navedel, zaradi česa naj bi pritožbeno sodišče odločalo po teh določbah. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega ugovora sploh ni moglo preizkusiti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.