Jedro

Sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje (s sklepom) postopek ustavilo za med postopkom plačan znesek 4.222,36 EUR in (s sodbo) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 15/2019 z dne 3. 1. 2019 vzdrži v veljavi za glavnico v znesku 16.215,76 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice in glede izvršilnih stroškov v znesku 185,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Hkrati je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) v višini 1.714,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka)1. 2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma izpostavlja, da se dobro zaveda statusa toženke kot upravnika poslovne stavbe, pri čemer je upravičeno pričakovala, da ji bo toženka redno javljala neplačnike in bi tožnica nato od posameznih neplačnikov zahtevala plačilo dela računov, ki bi odpadli nanje, za kar pa bi potrebovala ključ delitve. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno uporabilo določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1), saj le-ta za poslovne stavbe in za reševanje razmerij v le-teh ne more biti pravna podlaga. Za pritožnico ni sporno, da v normalnih pogojih poslovanja upravnik ni dolžan plačevati tožničinih storitev, kar pa ni primer v obravnavanem sporu, saj je toženka z zavestnim obidom svojih pristojnosti in nalog povzročila, da tožnica zoper posamezne uporabnike ni mogla sodno ukrepati. Toženka je tako odškodninsko odgovorna tožnici za škodo, ki jo je povzročila, s tem ko ji ni dala potrebnih informacij za vložitev tožbe zoper neplačnike, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pri razsojanju nameniti večjo pozornost omenjeni odškodninski odgovornosti toženke. Izpostavlja, da ji je toženka podatke posredovala šele 7. 2. 2019, skoraj tri mesece po njunem sestanku na sedežu toženke, pri čemer si toženka takšnega časovnega zaostanka ni mogla privoščiti in je zato pred tem vložila predlog za izvršbo (grozilo je zastaranje večjega denarnega zneska). Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo z izpostavljenimi problemi, vendar se je nerazumljivo postavilo na stališče, da bi lahko sankcija za opustitev opisane notifikacijske obveznosti upravnika obstajala samo, če bi bila predpisana v zakonu. Potrebno je zgolj uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki opredeljujejo škodo in odškodninsko odgovornost. Toženki v tej zvezi ni jasno, od kod sodišču prve stopnje zapis v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi iz predložene elektronske korespondence med strankama izhaja, da je toženka že vsaj od leta 2016 tožnici pošiljala sezname neplačnikov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri čemer naj toženki naloži v plačilo njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, ki jih priglaša. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neizkazane in deloma tudi kot pritožbene novote (glede obstoja dogovora med pravdnima strankama), zlasti pa se tožnica spreneveda, da ji toženka ni posredovala potrebnih informacij glede posameznih dolžnikov (nasprotno namreč izhaja iz predložene elektronske pošte), pri čemer je dejstvo, da tožnica sama nikoli ni zahtevala posredovanja teh podatkov. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojnih listin (61 računov, priloge A2 do A62 spisa), tožnica od toženke vtožuje plačilo stroškov vodarine, odvajanja in čiščenja komunalne vode, itd., za odjemno mesto pod šifro 12644, naziv A. v C. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s postavitvijo ugovora pasivne legitimacije. Kot upravnik poslovne stavbe je zgolj zastopnica etažnih lastnikov in ne odgovarja za njihove dolgove, dolžna je zgolj mesečne račune razdeliti med etažne lastnike, nato pa terjatve tretjih izpolniti glede na prejeta plačila, kar je tudi storila. Tožnica pa je toženko tudi sproti obveščala o neplačnikih. Poleg navedenega je toženka glede dela terjatev uveljavljala tudi ugovor zastaranja, glede dela pa, da so že bile (vsaj deloma) izpolnjene.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ugovornim razlogom toženke o neobstoju pasivne legitimacije. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je primarno ugotovilo, da gre pri predmetnem objektu za poslovno stavbo v etažni lastnini, zaradi česar je potrebno medsebojna razmerja med etažnimi lastniki presojati po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Toženka je na podlagi sklenjene Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja z dne 28. 11. 2014 (priloga B5 spisa) upravnik predmetnega objekta. Sklicevanje toženke na 71. člen SZ-1 je primarno zavrnilo iz razloga neuporabljivosti tega zakona za predmetno razmerje, tudi sicer pa je presodilo, da ta določba (niti ob smiselni uporabi) ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki kot upravniku. Ob tem je še ugotovilo, da je toženka že vsaj od leta 2016 tožnici pošiljala sezname neplačnikov. Glede na navedeno je presodilo, da toženka ni pasivno legitimirana za obravnavani spor oz. ni zavezanec za plačilo vtoževanih storitev.

8. Z navedenimi zaključki in presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in zadostne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, navedene (zlasti) v točkah 8 do vključno 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na izrecne pritožbene navedbe pa je potrebno izpostaviti in dodati naslednje:

9. Primarno pritožba ne more biti uspešna z očitkom, da je sodišče prve stopnje povsem neustrezno in neutemeljeno pri odločanju uporabilo določbe SZ-1 z ozirom na to, da gre pri predmetnem objektu za poslovno stavbo. Kot je jasno razvidno iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.

10. Da je sodišče prve stopnje (tudi) skozi prizmo izpostavljene določbe SZ-1 iskalo in ugotavljalo morebitno podlago za neposredni zahtevek izvajalca storitev do upravnika poslovne stavbe, je zlasti posledica trditev tožnice, ki je v dopolnitvi tožbe med drugim navajala dejstva, na podlagi katerih je po njenem mnenju toženka dolžna poravnati njen (torej toženkin) dolg po vtoževanih računih in se je v tem kontekstu sklicevala na obstoj „splošnega civilnopravnega razmerja“ med pravdnima strankama in na dejstvo, da je toženka račune sprejemala kot svoje in jih nikoli ni zavrnila. Nadalje se je v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2019 tožnica sklicevala na obstoj gospodarske pogodbe med strankama (ki sicer ni bila sklenjena v pisni obliki) in na toženkino izpolnjevanje tuje obveznosti po 274. členu OZ.

11. Ob upoštevanju pravkar izpostavljenega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje večjo pozornost nameniti odškodninski odgovornosti toženke do tožnice. Edino, kar je tožnica navajala v smeri morebitne odškodninske odgovornosti toženke, je bilo dejstvo, da ni mogla zahtevati plačil od posameznih uporabnikov, ker ji toženka ni mogla izročiti pravega ključa delitve in ker ji ni sporočala neplačnikov. Tega pa tožnica tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazala in je v tej zvezi pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) glede predložene elektronske komunikacije med strankama, ki dokazuje, da je toženka že vsaj od leta 2016 tožnici pošiljala sezname neplačnikov. Pritožbeno nasprotovanje temu zaključku je povsem posplošeno oz. gre bolj kot ne za sprenevedanje pritožnice. Zgolj primeroma v tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja elektronsko pošto z dne 15. 2. 2016 (priloga B6 spisa), poslano s strani tožnice (v njenem imenu s strani T. A.) toženki, iz vsebine katere med drugim izhaja, da ji je tožnica v e-mailu dne 26. 1. 2016 poslala seznam neplačnikov za navedeno odjemno mesto.

12. Po oceni pritožbenega sodišča prav noben izmed predloženih in izvedenih dokazov ne izkazuje takšne pasivnosti in opustitve dolžne skrbnosti na strani toženke, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost, ki jo (šele sedaj poudarjeno) izpostavlja pritožba. Zlasti pa z ničemer ni izkazano zatrjevano zavestno povzročanje škode tožnici.

13. Nazadnje je neutemeljeno tudi (sicer bežno) pritožbeno sklicevanje na sodbo VSL opr. št. I Cpg 256/2015 z dne 25. 3. 2015, ki jo je sodišče prve stopnje omenilo v izpodbijani sodbi in stališčem katere ni sledilo. Citirana odločba namreč temelji na uporabi določbe 71. člena SZ-1, za katero tožnica sama zatrjuje, da ne more biti podlaga za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu.

14. Glede na obrazloženo je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija toženke ni podana, kar je razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

1 Stroškovna odločitev je bila v izreku sodbe zapisana očitno napačno (navedba pravdnih strank), kar je bilo sanirano s sklepom o popravi z dne 19. 10. 2020.