Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje, ki se zahteva v tožbi, je treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Utemeljen je po presoji sodišča s podatki spisa skladen očitek, da tožnik z navedenim, za odločitev bistvenim dokazom, v postopku ni bil seznanjen in da se o njegovi vsebini ni imel možnost izjaviti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-654/2017/21 (1312-11) z dne 23. 8. 2017 se odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito ter v 2. točki sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik, katerega istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena, dne 20. 7. 2017 vložil pri pristojnem Ministrstvu za notranje zadeve prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je tožniku ob vložitvi prošnje odvzelo prstne odtise, na podlagi katerih je še istega dne dobilo iz Centralne baze Eurodac podatek, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v navedeno bazo vnesen dne 11. 3. 2015 s strani Republike Bolgarije, dne 15. 4. 2015 s strani Republike Avstrije, dne 20. 9. 2016 s strani Zvezne republike Nemčije, dne 16. 2. 2017 s strani Republike Bolgarije in 20. 6. 2017 s strani Republike Hrvaške. Glede na to je pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 25. 7. 2017, dne 8. 8. 2017 pa pristojnemu organu Republike Bolgarije, v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovalo prošnjo za sprejem in dne 9. 8. 2017 od bolgarskega organa prejelo odgovor, da je Bolgarija v skladu z omenjeno točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil prisoten pravni zastopnik tožnika, tožnik sam pa seznanjen s potekom dublinskega postopka, z odgovorom Republike Hrvaške, z dejstvom, da odgovor Bolgarije do začetka osebnega razgovora še ni prejet, ter soočen s pridobljenimi podatki Centralne baze Eurodac.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzame tožnikove odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena na osebnem razgovoru in odgovore Državne agencije za begunce s Svetom ministrov (v nadaljevanju Agencija) na zastavljena vprašanja, ki jih je na prejela dne 27. 3. 2017 ter ugotavlja, da se informacije o stanju v Republiki Bolgariji, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec, bistveno razlikujejo od odgovorov Agencije. Spisna dokumentacija in izjave tožnika po presoji tožene stranke kažejo, da tožnik zlorablja institut mednarodne zaščite. Kljub temu v nadaljevanju preuči predložena poročila UNHCR z dne 29. 11. 2016, bolgarskega Helsinškega odbora z dne 18. 11. 2016, FRA EUROPA iz oktobra 2016 in ECRE/ELENA iz februarja 2016 in na njihovi podlagi ugotavlja, da so bile nastanitvene kapacitete v času masovnega prihoda beguncev v letu 2015 in 2016 prezasedene, na podlagi odgovorov Agencije pa, da so se razmere umirile. Tudi spletni članki, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec ne nakazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) zaradi katere se tožnika kot prosilca ne bi smelo vrniti v Bolgarijo. Iz določb bolgarskega Zakona o azilu in beguncih, ki jih citira, sledi, da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji in da zato vrnitev v Bolgarijo kot državo Evropske unije ne more biti sporno. Poudari še, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno z načelom nevračanja, ter da se vse te države štejejo tudi kot varne tretje države in s tem kot varne za državljane tretjih držav. Zato se bo pristojno Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Bolgarije dogovorilo o sprejemu tožnika, ki bo predan oblastem na mednarodnem letališču v Sofiji.

4. Ker je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po povedanem odgovorna Bolgarija, in ker bo tožnik Bolgariji izročen, pa je Ministrstvo na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, zavrglo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Ob sklicevanju na določbe drugega in tretjega odstavka 3. člena Dublinske uredbe tožnik poudarja, da je že pred izdajo izpodbijanega sklepa zatrjeval, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Bolgariji njegova predaja Bolgariji ni dovoljena. Tako iz njegovih navedb izhaja, da je bil najprej v zaprtem kampu, iz katerega so ga izpustili šele, ko je zaprosil za azil ter da so ga v zaprtem kampu pretepali, ga zaprli v samico ter da mu niso zagotovili varnosti pred ostalimi prosilci. Nastanjeni so bili v sobi, kjer je bilo od 70 do 80 prosilcev, soba je bila umazana, hrana je bila slaba... V odprtem kampu, kamor je bil premeščen, ni bilo bolje, saj so bile sobe slabo higiensko urejene, hrane je bilo malo in je bila slaba, kljub deklariranemu brezplačnemu zdravstvu bi moral za zdravilo plačati, izpovedal je "o živalih, ki grede po koži, ki srbi"... Prav tako je izpovedal o ponovnem bivanju v kampu Vinurampa, kjer so bile šipe razbite, dobil je le eno odejo in je moral spati na tleh, za izdajo ustreznih dokumentov pa je moral plačati. Vse to je tožnik dokazal s predložitvijo poročil, člankov in informacij o stanju v Republiki Bolgariji, na katera se sklicuje tudi v tožbi. Dodatno prilaga povzetek sodbe francoskega upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno, da bi predaja prosilca v Bolgarijo zaradi sprejemnih razmer v Bolgariji in nevarnosti nepoštenega obravnavanja prošnje lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP, ter se sklicuje na enako odločitev Odbora ZN za človekove pravice v zadevi R.A.A. and Z.M. v. Denmark, ki je objavljena na spletu, spletni prispevek Portal Bulgaria Bordermonitoring z dne 30. 11. 2016, ki poroča, da bolgarske oblasti Afganistanskim prosilcem grozijo z zaporom, če se ne odločijo za prostovoljno vrnitev in na portal Novinite (bolgarska agencija), ki v prispevku z dne 28. 11. 2016 poroča o izvedeni deportaciji 50 Afganistancev v začetku decembra 2016 in o pričakovanju novih deportacij.

7. Poleg tega se tožnik sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Enako stališče sledi iz prakse EKČP. Tožena stranka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov vsebinsko ni ocenila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivost v Bolgariji, kar je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je predložil tožnik. Poročila namreč potrjujejo, da bolgarski policisti prosilce zlorabljajo, ropajo, pretepajo in zastrašujejo. Potrjujejo tudi, da so razmere v sprejemnih centrih katastrofalne, da prosilci nimajo dostopa do tekoče in tople vode do zadostnega števila obrokov, da so centri prenatrpani in tako umazani, da se širijo nalezljive bolezni. Prosilcem ni zagotovljena pravna pomoč in prevajalske storitve, njihove prošnje niso obravnavane v skladu z evropskimi standardi in je zato dostop do pravičnega azilnega postopka omejen, še zlasti je omejen tistim prosilcem, ki so vrnjeni po dublinskem postopku. Predložena poročila so izpred le nekaj mesecev, zato je zaključek, da razmere v Bolgariji niso več takšne, kot jih prikazuje tožnik, brez dokazne podlage v spisni dokumentaciji. Z odgovori bolgarske Agencije tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen, tožena stranka, pa jih kljub dokazom, ki jih je predložil tožnik, neobrazloženo sprejme kot verodostojne. Tožena stranka se tudi sklicuje na domnevno izjavo tožnika v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ko naj bi zatrjeval, da se v kampu ni zgodilo nič posebnega oziroma da ni imel težav. Dejansko iz prošnje tožnika izhaja, da je Bolgarijo zapustil zaradi slabih razmer. Obenem poudarja, da je tožnik tekom celotnega postopka želel pokazati posnetek o ravnanju policistov s prosilci v nastanitvenih centrih v Bolgariji, vendar se tožena stranka do tega ni opredelila. Tudi sklicevanje na bolgarsko zakonodajo ne more biti dovolj. Pravice, ki naj bi bile prosilcem zagotovljene po zakonu, dejansko niso zagotovljene, kar ne dokazujejo samo poročila o Bolgariji, temveč tudi odločitve evropskih držav, ki so transferje v Bolgarijo zaradi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine prepovedale.

8. Ker tožena stranka tožnikove izjave ni ocenila, ker predloženih dokazil ni vsebinsko presojala in ker ni ugotavljala, kakšne pravice in razmere so prosilcem v Bolgariji zagotovljene v praksi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar vse je razlog za predlagano odpravo oziroma (podrejeno) predlagano razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

9. Obenem tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi v primeru, če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, to pomenilo, da se tožnik izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, kot to sledi iz navedb v III. točki tožbe. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v takšnem primeru ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnik s tožbo uspel. V tem primeru ne bi bil več v območju pristojnosti slovenskih državnih organov, obenem pa bi mu prenehal pravni interes za odločitev o tožbi. To bi za tožnika pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri se kršijo temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

11. Tožba je utemeljena.

12. O tem, da se Bolgarija šteje za državo prvega azila iz 7. člena Uredbe v zadevi ni spora, izhaja pa tudi iz podatkov, ki so v spisih. Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Sloveniji nahajal v Bolgariji, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in Bolgarija je na zahtevo Ministrstva tudi že odgovorila, da bo tožnika obravnavala kot pristojna država članica. Sporen je obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 2. točke 3. člena Uredbe, ki določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V primeru, da takšne možnosti ni, pa postane odgovorna država članica, ki izvede postopek ugotavljanja odgovorne države članice.

13. Iz zgornjih določb Uredbe po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je torej treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka v izpodbijanem sklepu presodi in po presoji sodišča pravilno ugotovi, da se nanašajo na problematiko v letih 2015 in 2016, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev in ne na pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v letu 2017. Tožnikove navedbe o razmerah v Bolgariji v času, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil prvič (v letu 2015) za odločitev v obravnavani zadevi niso ključne. Ključne so razmere v času odločanja o predaji in osebne izkušnje tožnika v letu 2017, ko je po vrnitvi s strani Zvezne Republike Nemčije ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Ocena tožnikovih navedb in poročil, ki jih je predložil tožnik, je v izpodbijanem sklepu v bistvenem utemeljena z odgovori bolgarske Agencije na zastavljena vprašanja, ki jih je tožena stranka prejela 27. 3. 2017. 14. Očitek, da je odločitev utemeljena zgolj z zakonsko ureditvijo, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji, torej ne drži. Utemeljen pa je po presoji sodišča s podatki spisa skladen očitek, da tožnik z navedenim, za odločitev bistvenim dokazom, v postopku ni bil seznanjen in da se o njegovi vsebini ni imel možnosti izjaviti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

15. Sodišče je zato tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da po odpravi ugotovljene kršitve ponovno odloči o zadevi.

K II. točki izreka

16. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

17. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.