Jedro

V primeru, ko ni moč izključiti možnosti, da storilec ni izvršil kaznivega dejanja, ki mu ga očita obtožba, pa čeprav le-tej konkurira večja možnost, ki govori v prid obtožbe, mora sodišče v skladu s 3. tč. 350. čl. ZKP izreči oprostilno sodbo.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče obtoženca iz razloga 3. tč. 350. čl. ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja tatvine po čl. 165/I KZ RS, o stroških kazenskega postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po čl. 363/I tč. 3 ZKP v zvezi s čl. 365/I ZKP pritožil javni tožilec in predlagal naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega spora ni o tem, da je obtoženec videl, da je vozilo obstalo tam, kjer je bilo, zaradi nezgode oziroma je zdrselo po pobočju, vendar to še ne zadostuje za zaključek, da je obtoženec vedel, da jemlje tuje premične stvari oziroma da si jih protipravno prilašča. Pravilno je prvostopno sodišče upoštevalo, da je avtomobil Zastava 750 na tem kraju stal že nekaj dni, predvsem pa je treba upoštevati, da so bili z avtomobila že pobrani posamezni deli, med drugim tudi registrske tablice. Šlo je za osebni avtomobil Zastava 750, torej vozilo, ki se že dalj časa več ne izdeluje in tudi sicer na trgu nima velike vrednosti. Takšno karambolirano vozilo, s katerega so bili že odmontirani določeni deli, je bilo puščeno več dni ob smetišču, na katerem so bili zlasti železni predmeti, vse to pa dopušča možnost, da je obtoženec zmotno mislil, da je predmete odmontiral lastnik, ki se je nato tistemu, kar je ostalo od avtomobila, odrekel oziroma ga zavrgel. Takšno možnost podpira tudi okoliščina, da je obtoženec z avtomobila razne dele jemal podnevi takrat, ko je bil v neposredni bližini J. P. s katerim je tudi govoril. Obtoženec je torej vedel, da ga je pri demontaži in jemanju predmetov z avtomobila nekdo videl, sam je bil z avtomobilom in je torej lahko računal, da si vsakdo lahko zapiše registrsko številko, na podlagi katere bi ga lahko izsledili. Ni torej moč izključiti možnosti, da je bil obtoženec glede svojega ravnanja v zmoti in sicer, da je mislil, da so podane okoliščine zaradi katerih njegovo ravnanje ni protipravno (da gre za zavrženo stvar), ob upoštevanju takšne možnosti pa je prvostopno sodišče pravilno izreklo v skladu z določbo 3. tč. 350. čl. ZKP oprostilno sodbo.

Pritožnik kot že rečeno svoj predlog predvsem opira na dejstvo, da se je obtoženec zavedal, da je vozilo, s katerega je jemal predmete, na kraju obstalo po nezgodi, kar pa glede na navedeno ne zadostuje za zanesljiv zaključek, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja oz. da jemlje tujo stvar. Okoliščina, da J. P. ni vprašal ali lahko jemlje stvari z avtomobila, kar bi po pritožnikovem mnenju moral storiti, ne pove ničesar oz. vprašati J. P. za dovoljenje je bilo povsem nepotrebno, saj je ta videl kaj obtoženec počenja, pa se temu ni zoperstavil, kar si je obtoženec lahko upravičeno razlagal kot potrditev tega, da ne dela ničesar napačnega. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo čl. 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.