Jedro

Tožnica se v pritožbi sklicuje na kršitev določbe prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 16. 1. 2007 in 18. 7. 2007 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo. Določbe Uredbe o povračilu stroškov na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 - v nadaljevanju besedila: uredba) je potrebno upoštevati kot merila za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Uredba predstavlja le tehnični predpis, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ne določa pa povračila dejanskih stroškov. Ugotovilo je, da je bila odločitev tožene stranke v skladu z določbami uredbe in Zakonom o višini povračila potnih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji) ter sklenilo, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče v sporu odločalo o pomembni pravici, ki prizadeva več deset tisoč javnih uslužbencev, ki jim je država dolžna povrniti potne stroške v zvezi s prihodi in odhodi na delo. Potni stroški predstavljajo pomemben eksistenčni vir javnih uslužbencev, Vrhovno sodišče pa o tej problematiki še ni odločalo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v prvi alineji prvega odstavka 32. člena dopušča revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Sodišče prve stopnje je uredbo interpretiralo življenjsko in v korist slabše stranke, stališče sodišča druge stopnje pa je v nasprotju z normo 2. člena Ustave o Sloveniji kot socialni državi. Poleg tega je prvostopenjski sklep tožene stranke začel učinkovati 1. 12. 2006, čeprav ga je tožnica dobila šele 22. 1. 2007. Že zaradi retroaktivnega učinkovanja izpodbijanih sklepov bi morala tožnica imeti možnost za zaščito ustavne pravice. Zato predlaga, da sodišče revizijo dopusti.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju še ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Tožnica se v pritožbi izrecno sklicuje na kršitev določbe prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar ni dovoljeni pritožbeni razlog. Navedb glede kršitve določb druge alineje prvega odstavka tega člena ZDSS-1 pa pritožba ne vsebuje. Prav tako ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožnice z odločitvijo sodišča druge stopnje in z njegovo pravno presojo.

8. Ker pritožba ne navaja odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala sodba sodišča druge stopnje, niti ne zatrjuje neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, saj zakonski pritožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.