Jedro

Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo 93,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2022 dalje do plačila. Začasnemu zastopniku je priznalo nagrado in stroške za zastopanje v višini 298,66 EUR, ki se izplačajo iz sredstev založenega predujma za stroške začasnega zastopnika. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 321,50 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodno takso je dolžan plačati toženec.

2.Zoper sodbo se po začasnem zastopniku pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podredno pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Zaradi stališča sodišča, da toženec razume slovenski jezik, ker je bila zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila vložena v slovenskem jeziku je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec slovenskega jezika ne govori in ga ne razume, kar je bilo izrecno navedeno. Sodišče te okoliščine ni preverilo in se do nje ni opredelilo. Prezrlo je sedmi odstavek 62. člena ZUP, ki organu nalaga dolžnost poučitve o pravici do tolmača in zagotavljanja jezikovnega razumevanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 10. 2025 izhaja, da je sodišče tožnika pozvalo na predložitev vloge toženca za priznanje pravice do denarnega nadomestila, ki je ni predložil. Pavšalno je pojasnil, da je bila vloga tipska, kar ne zadosti dokaznemu bremenu. Sodba ne more biti oprta zgolj na pavšalne navedbe, saj tožnik ni dokazal, na kakšen način je bila odločba z dne 6. 1. 2022 o domnevni obveznosti vročena tožencu, saj ni predložil nobenega dokazila o vročitvi na pravilen naslov toženca. Toženec v tem času ni prebival v Sloveniji na naslovu A. Ker brez pravilne in izkazane vročitve ni mogoče ugotoviti niti seznanitve toženca z odločbo niti začetka teka kakršnegakoli roka, bi moralo sodišče zaključiti, da tožnik svojega dokaznega bremena glede ključnega procesnega dejstva ni izpolnil. Ravnanje sodišča s pozivom tožniku k predložitvi dokazil o vročitvi odločbe z dne 6. 1. 2022, je v nasprotju z določbama 7. in 212. člena ZPP. Sodišče ne sme nadomeščati dokaznega bremena stranke in zanjo zbirati dokazov, še posebej ne z aktivnim pozivanjem ene stranke k predložitvi dokazov, ki bi ji šli v prid. S pozivom se je sodišče nedopustno odmaknilo od razpravnega načela ter kršilo pravice toženca do poštenega postopka in enake obravnave. Kljub nezakonitemu pozivu sodišča, tožnik ni izkazal, da je bila odločba veljavno vročena tožencu, ki ne prebiva na naslovu, kamor je bila vročitev opravljena. Tožnik ni predložil verodostojnega dokaza o obstoju ali datumu vročitve. Ker dokaz o vročitvi predstavlja nujni temelj za presojo zakonitosti domnevne terjatve, sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na odločbo, za katero ni dokazano, da je bila tožencu vročena in da je bil toženec z njo seznanjen. Sodišče je odločilo na podlagi akta, katerega procesni obstoj ni izkazan, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni dokazal, hkrati pa je prerekane trditve toženca napačno prezrlo, kar predstavlja kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po pritožbenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do pavšalno zatrjevanih s strani toženca. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna.

5.Pravno podlago, na katero se je oprlo sodišče, predstavlja določba 2. alineje prvega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), po katerem ima ZRSZ v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje, pravico zahtevati vračilo le-tega. Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se denarno nadomestilo zahteva v neto znesku. Kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, lahko v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, vendar ni nujno, da je v nasprotju s to določbo, če o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev ni odločeno v istem postopku. OZ v svojem 190. členu določa, da je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla in je na ta način obogaten na škodo drugega, slednje dolžan vrniti in kot pravilno ugotavlja sodišče v 5. točki obrazložitve, gre v tem sporu za verzijsko terjatev.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije je razvidno, da je bila s pravnomočno odločbo tožnika z dne 6. 1. 2022 tožencu za obdobje od 27. 11. 2021 do 26. 2. 2022 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (tri mesece). Tožnik je tožencu zaradi neaktivnega iskanja zaposlitve 9. 3. 2022 izdal odločbo, na podlagi katere je bilo tožencu denarno nadomestilo med brezposelnostjo znižano za 30 % od 14. 1. 2022 do 26. 2. 2022.1 Ker se toženec zoper njo ni pritožil, je postala dokončna in pravnomočna 15. 4. 2022. Da je bilo tožencu denarno nadomestilo neupravičeno izplačano v polni višini za obdobje od 14. 1. 2022 do 26. 2. 2022, potrjuje izpis preplačil - finančna kartica,2 zahtevek za vračilo preveč plačanih sredstev denarnega nadomestila z dne 9. 3. 2022 3 in opomin pred tožbo z dne 20. 6. 2022,4 kar je sodišče povzelo v 6. točki obrazložitve. Glede na finančne kartice, je toženec v spornem obdobju prejel nekaj, do česar ni bil upravičen, zato je dolžan to vrniti.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da odločba z dne 6. 1. 2022 tožencu ni bila vročena, zaradi česar ni postala pravnomočna. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 87. člena določa, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Drugi dokumenti v fizični obliki pa se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve. Tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo.5 Na podlagi petega odstavka 87. člena ZUP velja vročitev po prejšnjem odstavku tega člena za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po poteku tega roka pa vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

8.Odločba z dne 6. 1. 2022, s katero je bila tožencu priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo,6 vročena v hišni predalčnik, datum odpreme je bil 7. 1. 2025, šteje se, da je bila vročitev opravljena 15. dan od datuma odpreme. Odločba z dne 6. 1. 2022 je bila pravilno vročena s fikcijo vročitve, kar je sodišče povzelo v 7. točki obrazložitve. Ključno je, da je citirani upravni akt, s katerim je odpadel temelj za prejete denarne zneske v polni višini od 14. 1. 2022 do 26. 2. 2022 pravnomočen, saj toženec zoper njega ni uveljavljal rednega pravnega sredstva.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni vročitvi. Toženec tožniku ni sporočil spremembe bivališča, čeprav ga k temu zavezuje določba 96. člena ZUP. Tožencu je bila, kot izhaja, na isti naslov z nadomestno vročitvijo7 vročena tudi zahteva za vračilo preveč izplačanih sredstev denarnega nadomestila z dne 9. 3. 2022. Slednje šteje skladno s petim odstavkom 96. člena ZUP za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo sporočilo objavljeno na oglasni deski organa na državnem Portalu e‑uprava.8 Opomin pred tožbo z dne 20. 6. 2022 je bil tožencu vročan na naslov v tujini, vendar se je pisanje vrnilo na naslov tožnika z oznako "gone away".9 Toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal in ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 93,87 EUR utemeljeno ugodilo ter posledično od 21. 2. 2022 priznalo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

10.Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izkazana fiktivna vročitev, kot izhaja iz listinske dokumentacije in kot jo določa ZUP.10 Upoštevajoč obrazloženo so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da vročitev pisanj ni bila pravilna, saj je bila opravljena na naslovu, na katerem tožnik ne prebiva. Vročitev po določbah ZUP ni vezana izključno na kraj stalnega prebivališča, temveč je vezana na določeno osebo.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi dokazne ocene, da toženec razume slovenski jezik, ker je bila zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila vložena v slovenskem jeziku. Kot je v 7. točki ugotovilo sodišče, je po 11. členu Ustave RS uradni jezik v Sloveniji slovenščina.11 Odločbe in druga pisanja se pošiljajo v jeziku, ki je v uradni rabi pri organu, na narokih pa smejo stranke uporabljati svoj jezik in se jim zagotovi ustno prevajanje. Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi organ v nasprotju z določbami ZUP zavrnil zahtevo toženca, da bi v postopku uporabljal svoj jezik, kar toženec ni zatrjeval niti dokazal. Nenazadnje je toženec, na kar opozarja sodišče, podal zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila v slovenskem jeziku. Iz odločbe z dne 6. 1. 2022 je med drugim razvidno, da je bil tožnik v preteklosti zaposlen pri delodajalcu B. d. o. o. in je že predhodno uveljavil pravico do denarnega nadomestila ter jo v celoti realiziral, ob čemer ni bilo nikoli izpostavljeno nerazumevanje slovenskega jezika. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek o kršitvi pravice do uporabe lastnega jezika predhodnega upravnega postopka. S strani toženca ni bila podana zahteva po tolmaču, ker ne razume uradnega jezika organa.

12.Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek o spregledu razpravnega načela, zaradi česar je bila kršena pravica toženca do poštenega postopka. V socialnem sporu določilo 62. člena ZDSS-1 določa, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Slednje je zvezano z načelom materialne resnice, ki zahteva, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V socialnih sporih gre za omejeno uporabo načela dispozitivnosti, saj so pravice, ki se priznavajo, določene s prisilnimi zakoni. To od sodišča zahteva bistveno bolj aktivno vlogo kot v drugih sporih, pa tudi vloga stranke je v teh postopkih drugačna, ne glede na to, ali bodo njene navedbe in dokazni predlogi popolni ali ne in kljub njeni večji ali manjši pasivnosti v postopku. S tem načelom je zakon pooblastil sodišče, da lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev.12

13.Upoštevajoč obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo skladno z določbo 353. člena ZPP.

14.Toženec na podlagi 165. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da s pritožbo ni uspel.

-------------------------------

1Odločba je bila tožencu vročena z javnim naznanilom 14. 3. 2022, snetim 30. 3. 2022.

2Priloga A/3.

3Priloga A/4.

4Priloga A/5.

5Če sporočila ni mogoče pustiti naprej na določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročevalec na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše.

6In le-to na tej podlagi tudi izplačevano.

7Z javnim naznanilom na oglasni deski ZRSZ.

8Priloga A/4.

9Opomin predstavlja zgolj voljo tožnika, da pred vložitvijo tožbe spor poskuša rešiti na miren način, brez posredovanja sodišča. Priloga A/5.

10Priloge A.

11Prvi in sedmi odstavek 62. člena ZUP, ki določa, da stranke, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, imajo pravico spremljati potek postopka po tolmaču, o čemer jih je dolžan poučiti organ.

12Komentar k 61. členu ZDSS-1, str. 279 in 280.