Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 presodilo, da ko je obdolženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega predloga za odreditev pripora, s čimer se posledično tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Takšnemu stališču Vrhovnega sodišča je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo, da je kontradiktornost pri odrejanju pripora zagotovljena z izvedbo naroka po 204.a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju.

Pravica obdolženca, ki je bil prijet na podlagi predhodno odrejenega pripora, do zaslišanja pred sodiščem, s katero se zagotavlja naknadna kontradiktornost, pa ne izhaja le iz določb 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, temveč tudi iz izrecne določbe četrtega odstavka 202. člena ZKP, ki med drugim predvideva, da se sme obdolženec zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil izročen sklep o odreditvi pripora. Če je priprt prvič zaslišan po preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju. Iz navedene zakonske določbe nedvoumno izhaja dolžnost sodišča, da obdolženca brez odlašanja zasliši v primeru, ko je bil zoper njega odrejen pripor, ne da bi sodišče pred tem opravilo kontradiktorni narok in ga zaslišalo, ko je pripor zoper njega realiziran in mu je vročen sklep o odreditvi pripora. ZKP v tem primeru obdolžencu daje celo posebno pravico do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo lahko udejani ob tem zaslišanju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom X Kpr 25329/2021 z dne 7. 6. 2021 zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Dežurna preiskovalna sodnica je odločila, da se bo pripor začel izvrševati od ure in dneva odvzema obdolženčeve prostosti. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 25329/2021 z dne 8. 6. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitev 19., 20., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlog za odreditev pripora zoper obdolženca zavrne in pripor odpravi oziroma da razveljavi izpodbijani pravnomočni sklep ter vrne zadevo preiskovalni sodnici v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedla, da se v celoti strinja z obrazložitvijo sklepa višjega sodišča (očitno mišljeno sklepa zunaobravnavnega senata Okrožnega sodišča), zato se „v izogib ponavljanju nanjo v relevantnih delih v celoti sklicuje“. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi navedel, da je vrhovna državna tožilka spregledala, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 5. 2022 ne nanaša na pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, temveč na pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora. Poudarja, da tudi sicer vrhovna državna tožilka v odgovoru ne navaja nobenih vsebinskih argumentov, zato obdolženčeva obramba vztraja pri vseh svojih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora so po kronološkem vrstnem redu razvidna naslednja procesnopravna relevantna dejstva: - Okrožno sodišče v Ljubljani je zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredilo pripor s sklepom X Kpr 25329/2021 z dne 7. 6. 2021, ki se bo začel izvrševati od ure in datuma odvzema obdolženčeve prostosti. Isti dan je bil zoper obdolženca izdan tudi Evropski nalog za prijetje; - Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije je dne 29. 10. 2021 zoper obdolžence, med drugim tudi zoper A. A., po opravljeni preiskavi vložilo obtožnico. Ob vložitvi obtožnice je državni tožilec predlagal, da se zoper obdolžence pripor podaljša; - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 25329/2021 z dne 13. 11. 2021 zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor po vloženi obtožnici iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; - obdolženi A. A. je bil dne 6. 5. 2022 s strani španskih varnostnih organov predan Republiki Sloveniji. Tega dne mu je bil vročen sklep o podaljšanju pripora z dne 13. 11. 2021. Zoper ta sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 25329/2021 z dne 19. 5. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno. V tem sklepu je pritožbeno sodišče presodilo obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov ter neogibnost in sorazmernost odrejenega ukrepa; - sklep o odreditvi pripora Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 25329/2021 z dne 7. 6. 2021 je bil obdolžencu vročen šele dne 30. 5. 2022. Zoper njega je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil s sklepom I Ks 25329/2021 z dne 8. 6. 2022; - iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi bil obdolženec v času od izročitve Republiki Sloveniji v zvezi z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora zaslišan.

B-2.

6. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je bil obdolžencu v obravnavanem primeru pripor odrejen pod tako imenovanim „odložnim rokom“, kar pomeni, da se bo začel izvrševati šele od odvzema njegove prostosti dalje. Meni, da je takšna odreditev pripora neustavna, ker nasprotuje določbam 19., 20., 22. in 23. člena Ustave in 5. in 6. členu EKČP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da morajo biti ustavni in zakonski pogoji za pripor podani v trenutku, ko se začne izvrševati. S sklicevanjem na odločbe Evropskega sodišča za človekovega pravice utemeljuje, da mora biti zakonska ureditev določb, ki urejajo odreditev pripora, določna in natančna. Poudarja, da za odreditev pripora „z odložnim rokom“, ne obstaja jasna in izrecna zakonska podlaga, temveč se je takšen način odreditve pripora izoblikoval v sodni praksi, ki pa nima podlage v trenutni zakonski ureditvi. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je bil v obravnavanem primeru sklep o odreditvi pripora izdan pred skoraj enim letom, zato gre že na prvi pogled za arbitrarno in nezakonito ravnanje sodišča. V obdolženčevo osebno svobodo je sodišče poseglo na podlagi razlogov, ki niso bili izkazani v času začetka izvrševanja pripora, temveč na podlagi razlogov, katerih obstoj je sodišče zatrjevalo v drugem časovnem obdobju.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 presodilo, da ko je obdolženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega predloga za odreditev pripora, s čimer se posledično tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Takšnemu stališču Vrhovnega sodišča je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije1, ki je presodilo, da je kontradiktornost pri odrejanju pripora zagotovljena z izvedbo naroka po 204.a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju.

8. V obravnavanem primeru je dežurna preiskovalna sodnica zoper obdolženca s sklepom odredila pripor ob ugotovitvi, da je na begu in sodišču nedosegljiv. Ocenila je, da so podani pogoji za odreditev pripora zoper njega brez njegovega predhodnega zaslišanja, saj do izdaje sklepa ni bil izsleden, ugotovila pa je obstoj pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila takšna odreditev pripora z „odložnim rokom“, ki ima neposredno zakonsko podlago v določbi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, zakonita. Tako odrejen pripor je tudi neposredna podlaga za izdajo Evropskega naloga za prijetje oziroma za razpis mednarodne tiralice. Brez tako odrejenega pripora zoper obdolženca mednarodne tiralice ne bi bilo mogoče razpisati. Obdolženec je namreč z begom sam povzroči nezmožnost vročitve predloga državnega tožilca za odreditev pripora in se tako konkludentno odrekel pravici do polne kontradiktornosti.

10. Obdolženčev zagovornik trditev v zahtevi, da je bila odreditev pripora v konkretnem primeru arbitrarna, ker je bilo v obdolženčevo osebno svobodo poseženo na podlagi razlogov, ki niso bili izkazani v času začetka izvrševanja pripora, temveč „pred več kot pol leta“, ustrezno ne substancira. Ne navede namreč katere okoliščine na strani obdolženca, ki bi utegnile vplivati na drugačno odločitev sodišča v zvezi z odreditvijo pripora, so se v vmesnem času (torej od izdaje sklepa o odreditvi pripora do izročitvi obdolženca Republiki Sloveniji) spremenile. Uveljavljene kršitve Vrhovno sodišče zato vsebinsko ne more preizkusiti. Obdolženec bo imel možnost morebitne novonastale okoliščine, ki bi utegnile vplivati na odreditev pripora, predstaviti ob prvem zaslišanju pred sodiščem.

11. Pritrditi pa je treba vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče po izdaji sklepa o odreditvi pripora oziroma po izročitvi obdolženca Republiki Sloveniji kršilo njegove ustavne in konvencijske pravice. Obdolženčev zagovornik namreč utemeljeno uveljavlja, da se zoper obdolženca izvršuje pripor, čeprav v obravnavani zadevi še nikoli ni bil zaslišan.

12. Iz utrjene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da Ustava v določbi 22. člena vsakemu zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavno procesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe med vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivale na njene pravice ali na njen pravni položaj.2 Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka.3 Pravica do izjave še posebno pridobi na ustavnopravni teži, kadar je od nje lahko odvisno spoštovanje druge človekove pravice, v tem primeru varstvo osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustava zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec. Dana ji mora biti torej možnost, da odgovori na dejstva, ki obremenjujejo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb.4

13. Pravica obdolženca, ki je bil prijet na podlagi predhodno odrejenega pripora, do zaslišanja pred sodiščem, s katero se zagotavlja naknadna kontradiktornost, pa ne izhaja le iz določb 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, temveč tudi iz izrecne določbe četrtega odstavka 202. člena ZKP, ki med drugim predvideva, da se sme obdolženec zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil izročen sklep o odreditvi pripora. Če je priprt prvič zaslišan po preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju. Iz navedene zakonske določbe nedvoumno izhaja dolžnost sodišča, da obdolženca brez odlašanja zasliši v primeru, ko je bil zoper njega odrejen pripor, ne da bi sodišče pred tem opravilo kontradiktorni narok in ga zaslišalo, ko je pripor zoper njega realiziran in mu je vročen sklep o odreditvi pripora. ZKP v tem primeru obdolžencu daje celo posebno pravico do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo lahko udejani ob tem zaslišanju.

14. Kot je razvidno iz procesno pravno relevantnih dejstev je bil obdolžencu v obravnavanem primeru sklep o odreditvi pripora vročen šele sedemnajsti dan po tem, ko je bil s strani tujih varnostnih organov izročen Republiki Sloveniji in se je zoper njega začel izvrševati pripor. Obdolženec pred sodiščem o pripornih razlogih in obstoju utemeljenega suma očitanega mu kaznivega dejanja pred sodiščem ni bil zaslišan: ne ob začetku izvrševanja pripora, ne potem, ko mu je bil vročen sklep o odreditvi pripora.

C.

15. Ker sodišče obdolžencu ob nastopu izvrševanja pripora ni vročilo sklepa o odreditvi pripora, niti ga ni v navzočnosti njegovega zagovornika zaslišalo, je s takšnim ravnanjem kršilo določbo četrtega odstavka 202. člena ZKP, v zvezi z 22., 25 in 29. členom Ustave in 6. členom EKČP. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Izpodbijanega sklepa ni vrnilo sodišču v ponovno odločanje, ker je na isti seji odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je bil obdolžencu podaljšan pripor ob vložitvi obtožbe. Sklep je razveljavilo in glede na nastalo procesno situacijo štelo, da je treba predlog za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice po vsebini obravnavati kot predlog za odreditev pripora in o njem odločiti v roku 24. ur.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-615/2020-8 z dne 19. 10. 2020. 2 Primerjaj na primer sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, 3. točka obrazložitve. 3 Primerjaj na primer odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevah Up-206/2004 z dne 23. 11. 2006, 6. točka obrazložitve in Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, 10. točka obrazložitve. 4 Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I 18/93 z dne 11. 4. 1996.