Jedro

Javni uslužbenec lahko sodno varstvo uveljavlja v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, četudi ta komisija ne odloči v zakonsko predvidenem 30 dnevnem roku, ampak kasneje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 17. 6. 2009 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe z dne 16. 12. 2009 ter zahteval od 1. 10. 2008 dalje napredovanje v 30. plačni razred in plačilo pripadajoče razlike v plači. Tožnik se je pritožil zoper sklep iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da začne javnemu uslužbencu teči rok za pritožbo z dnem vročitve drugostopenjskega sklepa v skladu z določbo 2. odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). V konkretnem primeru je prejel sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe, dne 30. 12. 2009, pri čemer je zoper njega vložil tožbo pri pristojnem sodišču dne 29. 1. 2010, to je pravočasno v 30 dnevnem zakonskem roku. ZJU ne določa, da mora javni uslužbenec v primeru, če drugostopenjski organ ne izda sklepa v predpisanem roku oziroma odloči o njegovi pritožbi, vložiti tožbo v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka. Določba 2. odstavka 25. člena ZJU daje zgolj možnost, da lahko javni uslužbenec tudi v takšnem primeru vloži tožbo. V konkretnem primeru je čakal na odločitev drugostopenjskega organa in se v nadaljevanju po prejemu sklepa tega organa odločil za sodno varstvo. Glede pravilnosti takšnega postopanja se sklicuje na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnem primeru. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno odločilo. Tožnik zmotno navaja, da nalaga določba 2. odstavka 39. člena ZJU obveznost zgolj komisiji za pritožbe, ne pa tudi javnemu uslužbencu. Molk organa nastopi z iztekom roka iz navedene zakonske določbe in ga kasnejša odločitev ne pretrga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v spornem primeru zmotno odločilo, da je bila tožba vložena prepozno.

Pritožba v zadevi pravilno uveljavlja zmotno uporabo določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). ZJU v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem odločbe nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Sodno varstvo je dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012 zavzelo stališče, da iz citiranih določb ZJU ne izhaja, da ima delavec v primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, le eno možnost, namreč vložiti tožbo v roku tridesetih dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti. Dokončnost ne nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU, temveč z vročitvijo odločbe komisije za pritožbe, s katero je bila pritožba zavrnjena. Če komisija ne odloči v roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Glede na navedeno pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pri izpodbijani odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je bil sklep komisije za pritožbe z dne 16. 12. 2009 tožniku vročen 30. 12. 2009. Tožnik tožbe z dne 29. 1. 2010 ni vložil po poteku roka, ki ga za to določa poseben zakon, zato v sporu ni bilo podanih pogojev za zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo upoštevati, da je bila tožba vložena pravočasno, o tožbenem zahtevku odločiti po vsebini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).