Jedro

Glede na izrecno dovoljenje prostega gibanja (brez potrebe, da zdravnika kliče za vsak odhod) ni mogoče šteti, da je tožnica uresničila znake očitane kršitve. Njenega odhoda v sosednje naselje oziroma do cca 3 km oddaljene trgovine, kjer ni ostala dalj časa, že pojmovno ni mogoče obravnavati kot odpotovanje iz kraja bivanja, kaj šele šteti za zlorabo bolniškega staleža.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 19. 7. 2007 in odločilo, da ji delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč je trajalo do poteka 150-dnevnega odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 (1. točka izreka). Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožnici od datuma prenehanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 obračuna bruto plačo, zanjo plača davke in prispevke, ji izplača neto plačo, ji ta čas vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in povrne stroške postopka (2. točka izreka). Zahtevek tožnice za ponovni poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po poteku odpovednega roka iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 6. 2007 je zavrnilo (3. točka izreka).

2. Presodilo je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega roka za odpoved iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da do odpovedi ni prišlo iz diskriminatornih razlogov. Odpoved pa je nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR - namreč, da je tožnica brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja s tem, ko je 10. 6. 2007 odšla v Spodnje Škofije in tam prisostvovala tiskovni konferenci in 13. 6. 2007 odšla v trgovski kompleks, v katerem se nahaja trgovina Familia v Italiji ob meji s Slovenijo (3 km od tožničinega doma). Sodišče je v celoti sprejelo izpoved tožničinega osebnega zdravnika o tožničini bolezni in razlogih za odreditev bolniškega staleža, v katerem tožnica ni imela omejitev gibanja. Oba kraja, kamor je tožnica odšla, se nahajata blizu njenega doma. Teh odhodov ni mogoče obravnavati kot da je odpotovala iz kraja bivanja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. točko izreka) pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je opozorilo tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 294/2006. Ravnanja tožnice, ki ji je osebni zdravnik odobril neomejeno gibanje in je v času bolniškega staleža „odpotovala“ v sosednje naselje oziroma v 3 km oddaljeno trgovino, ni mogoče šteti za zlorabo bolniškega staleža v smislu določbe 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Odobritev neomejenega gibanja tožnici vključuje tudi odobritev za odhod v ta kraja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da tožnica ni odpotovala iz kraja bivanja in s tem ni izpolnila znakov kršitve pogodbenih obveznosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja – Ur. l. RS, št. 30/2003 - PČB in nadalj.) sodišče ni popolno oziroma je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je že v postopku pred odpovedjo pri tožničinem osebnem zdravniku poizvedela, da tožnica nima dovoljenja za zapuščanje kraja bivanja, ima pa izrecno dovoljenje za odhod na zdravljenje v Ljubljano iz terapevtskih razlogov. Tožnica se je nedvomno nahajala izven kraja svojega bivanja, za kar ni imela dovoljenja, čeprav je imela morebiti dovoljenje za „neomejeno gibanje“. To dovoljenje pa ne pomeni, da se sme udeleževati tiskovne konference in celo nakupovati v nakupovalnem središču. Ob ugotovitvi, da je imela izrecno dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapijo, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da dovoljenja za druge izhode ni imela in so izpolnjeni zakonski znaki očitane kršitve. ZDR in Pravila vsak odhod iz kraja bivanja, za katerega zavarovanec nima dovoljenja, opredeljujeta kot kršitev obveznosti. Namen sankcioniranja je ne samo preprečiti ravnanja delavca, ki lahko podaljšuje zdravljenje, temveč tudi preprečiti zlorabe v smislu odpotovanja iz kraja bivanja. Tudi če je imela tožnica navodila, da se lahko prosto giblje, ne pomeni, da je imela hkrati dovoljenje, da lahko prosto odpotuje iz kraja bivanja. Sodišče tožničinega ravnanja ni upoštevalo kot celote; pri tem je pomembno, da je pred kršitvama zahtevala izrabo letnega dopusta, sicer bo nastopila bolniški stalež. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določbe 360. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost sodbe. Te navedbe bi moralo sodišče šteti kot očitno zlorabo bolniškega staleža, saj njegov osnovni razlog ni bil medicinsko indiciran, temveč je tožnica potrebovala odsotnost zaradi organizacije in aktivnega sodelovanja na tiskovni konferenci.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Očitek bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljen. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata vse razloge o odločilnih dejstvih, in ju je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišči nižje stopnje sta se izrecno opredelili tudi do znakov očitanih kršitev.

8. Ni pomembno, če se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da je tožnica 5. 6. 2007 najprej zahtevala izrabo letnega dopusta, ker te odobritve ni bilo, pa je nastopila bolniški stalež. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi samo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pri tej presoji ni odločilnega pomena, če je tožnica 5. 6. 2007 pri toženi stranki najprej predlagala izrabo letnega dopusta, nato pa s 6. 6. 2007 nastopila bolniški stalež. Tožena stranka ji v izredni odpovedi namreč ne očita, da njen bolniški stalež sploh ni bil upravičen oziroma ji ne očita kršitev v zvezi s tem. Tožena stranka tudi ne navaja, da bi vložila zahtevo za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo tožnice v skladu z določbo 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) (1). Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno še posebej izjasniti o pritožbeni navedbi tožene stranke glede tega, da je tožnica najprej prosila za izrabo letnega dopusta, nato pa nastopila bolniški stalež.

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek kršitve 360. člena ZPP v zvezi s tem, da je imela tožnica izrecno dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapije in da dovoljenja za druge izhode ni imela, torej izpolnjuje zakonske znake kršitve, sodišče druge stopnje pa se do pritožbene navedbe ni opredelilo. Sodišče druge stopnje se je namreč do tega izrecno opredelilo, saj je zapisalo, da okoliščina, da je bilo v zdravstvenem kartonu tožnice na njeno zahtevo zapisano, da hodi v Ljubljano k psihologu in v Ankaran na fizioterapijo, ne pomeni, da je oba odhoda tožnice od doma možno obravnavati kot zlorabo bolniškega staleža, itd. 10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. ZDR v 6. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Gre dejansko za tri opise zlorabe bolniškega staleža, pri čemer je tožena stranka tožnici očitala le, da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja. V skladu z določbo 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost z dela do 30 dni. Iz določbe drugega odstavka 233. člena Pravil izhaja, da morajo osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju in času zadržanosti od dela, pri čemer mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

12. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izpoved tožničinega zdravnika v zvezi z odobrenim bolniškem staležem, sodišče druge stopnje pa je te ugotovitve potrdilo. Iz izpovedi zdravnika med drugim izhaja, da je tožnici povedal, „da ima prosto gibanje in da ni potrebno, da me kliče za vsak odhod“, da je tožnica po koncu obiska zahtevala, da v zdravstveni karton zapiše, da hodi v Ljubljano k psihologu in na fizioterapijo v Ankaran, nakar ji je rekel, „da nima smisla, da to piše, ker je to jasno, ker ima prosto gibanje, vendar je na njeno zahtevo to vendarle zapisal.“ Izpovedal je tudi, da je „pri tožnici veljalo, da kolikor sem ji dal prosti izhod, me ni bilo potrebno ponovno klicati“ in „če bi šla tožnica na Havaje, bi me morala poklicati, ampak to je karikirano povedano.“ Tožničin zdravnik je tudi izrecno zanikal izjavo detektiva, „da naj bi rekel, da tožnica nima dovoljenja za zapuščanje kraja bivanja.“

13. Ob povzetkih te izpovedi, na katero sta se oprli tudi sodišči prve in druge stopnje, je neutemeljen zaključek o zlorabi bolniškega staleža oziroma o kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po določbi 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na izrecno dovoljenje prostega gibanja tožnice (brez potrebe, da tožnica zdravnika kliče za vsak odhod) ni mogoče šteti, da je tožnica uresničila znake očitane kršitve. Njenega odhoda v sosednje naselje oziroma do cca 3 km oddaljene trgovine, kjer ni ostala dalj časa, že pojmovno ni mogoče obravnavati kot odpotovanja iz kraja bivanja, kaj šele šteti za zlorabo bolniškega staleža. Revizijske navedbe, in sicer da tožnica ni imela dovoljenja, da zapusti kraj bivanja, imela pa je le dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapije, so tudi protispisne. Ob podobnem dejanskem stanju je revizijsko sodišče zavzelo enako stališče že v sklepu VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 ter v sodbah VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008 in VIII Ips 237/2008 z dne 22. 9. 2009. 14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tožnica je tudi sama izpovedala, da je zaradi izboljšanja svojega zdravstvenega stanja hotela na dopust, ki ga ji tožena stranka ni odobrila. Celo več, tožnici je bolniški stalež odredil njen zdravnik, kljub njenemu nasprotovanju – glej izpoved tožničinega zdravnika dr. B. P. (list. št. 82), ki jo povzema tudi sodišče druge stopnje.