Jedro

Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga je Vrhovno sodišče RS že večkrat sprejelo stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo tega delovnega mesta.

Zaradi ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2012 nezakonita; da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od datuma prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in mu za enako obdobje obračunati plačo v višini 2.555,00 EUR bruto na mesec, od tako obračunane plače plačati pripadajoče davke in prispevke za posamezno zapadlo plačo ter izplačati zapadle neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 15.330,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o pritožbi odloči tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz resnega in utemeljenega razloga ter na podlagi zakonsko predpisanega postopka. Tožnik je že v tožbi opozoril, da je tožena stranka delovno mesto, ki naj bi ga zasedel tožnik, ukinila, vendar tožena stranka tudi v dokaznem postopku ni predložila nobenega listinskega dokaza, da je dejansko spremenila akt o sistemizaciji delovnih mest in da je spremembo akta kjerkoli objavila. Tožena stranka je predložila le sklep direktorja o ukinitvi delovnega mesta. Iz izpovedbe A.A. pa izhaja, da je tožena stranka akt o sistemizaciji dejansko spremenila šele junija 2012. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila dne 16. 5. 2012, torej še preden je spremenila akt o sistemizaciji delovnih mest in še preden je bila sprememba objavljena in je vstopila v veljavo. Sodišče je v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da delodajalec lahko opravi reorganizacijo, ne da bi sprejel sklep o ukinitvi delovnega mesta ali sprejel nov akt o sistemizaciji, dokazati mora le, da je delo delavca zaradi reorganizacije pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tožnik se ne strinja, da delodajalec lahko kadarkoli in brez posebnih postopkov (če ne gre za večje število delavcev) zmanjšuje število zaposlenih na posameznem delovnem mestu in da mu s tem v zvezi ni potrebno sprejemati nobenih sklepov o ukinitvi delovnih mest ali sprememb akta o sistemizaciji. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je v času izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajalo in je bilo sistemizirano, saj je bila sistemizacija realizirana in objavljena šele v mesecu juniju 2012. Po prepričanju tožnika zgolj sklep direktorja, da se določeno delovno mesto ukine, ne zadošča, saj mora biti sklep realiziran v splošnem aktu, na katerega se nanaša. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času izdaje odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi zanj ni imela na voljo druge ustrezne zaposlitve, saj naj bi bilo delovno mesto „podpornik za modula denar (demeter) in DDV“ razpisano za določen čas, poleg tega pa naj po zaključku sodišča tožnik ne bi imel ustreznih znanj za zasedbo tega delovnega mesta. Delovno mesto je bilo razpisano za določen čas 6 mesecev z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas, kar je precej pogosta dikcija v razpisih za prosta delovna mesta in dejansko eksplicitno ne kaže na to, da je delovno mesto razpisano za določen čas. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevati delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR).

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je direktor tožene stranke dne 25. 4. 2012 sprejel sklep, da se s 3. 5. 2012 ukine delovno mesto produktni vodja ..., na katerem je bil zaposlen tožnik in ga združi z delovnim mestom produktni vodja ... (A2). Na podlagi tega sklepa je bila v juniju sprejeta nova sistemizacija delovnih mest, brez delovnega mesta produktni vodja ... Naloge, ki jih je opravljal tožnik pa so bile prenesene na vodjo novo nastalega oddelka B.B. Ta je postal vodja novega oddelka iz razloga, ker tožnik ni imel potrebnih programskih znanj, ki so se za to delovno mesto zahtevala, navedeno pa je potrdil tudi sam tožnik v svoji izpovedbi (list. št. 45 - 47).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je prenehanje potreb po opravljanju del produktni vodja ..., ki jih je opravljal tožnik. Tožena stranka je zaradi nedoseganja začrtanih poslovnih izidov, prilagajanja tekočim razmeram na trgu, ohranjanju konkurenčnega nastopanja na trgu spremenila organizacijo in način dela tako, da je združila vodenje dveh oddelkov in sicer ... Iz tega razloga je bilo tudi ukinjeno delovno mesto produktni vodja ... Navedenih ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati dejansko izvedeno reorganizacijo oziroma, da ukinitev delovnega mesta ni bila le fiktivna, saj tožena stranka na delovno mesto tožnika ni zaposlila novega delavca, temveč so naloge, ki jih je opravljal tožnik prenesene na novo skupino oziroma na vodjo te skupine B.B. Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga je Vrhovno sodišče RS že večkrat sprejelo stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo tega delovnega mesta, kot zmotno zatrjuje pritožba. Torej je lahko vzrok za nastanek poslovnega razloga tudi sprememba v organizaciji dela, izvedena s strani delodajalca. Za tako spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto s tem, da preostala dela tega delovnega mesta za naprej poleg svojega dela po potrebi pokrivajo drugi delavci. Take organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca(1). Glede na to sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je zaradi prenehanja potreb po tožnikovem delu produktni vodja ..., prenehala potreba po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, ne pomeni kršitve določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Delodajalec mora preveriti, ali je možno zaposlitvi delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (tretji odstavek 88. člena ZDR). Ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pomeni nadaljnjo zaposlitev delavca pri istem delodajalcu: pod spremenjenimi pogoji na istih delih (tudi z možnostjo dokvalifikacije) ali na drugih delih (tudi z možnostjo prekvalifikacije). Če take možnosti ni (ne obstaja), tudi ni podlage za ponujanje nove pogodbe o zaposlitvi. Take obveznosti ni, če delodajalec nima prostih ustreznih delovnih mest ali če delavec ne izpolnjuje pogoje za zasedbo prostih delovnih mest. Ukinitev delovnega mesta pomeni tudi, da delavca ni mogoče zaposlitvi na istem delovnem mestu pod spremenjenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka preverila možnost za zaposlitev tožnika na drugih delovnih mestih znotraj družbe, vendar dejansko ni imela na razpolago prostih delovnih mest, ki bi lahko ponudili tožniku. Tožena stranka je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku razpisala dve prosti delovni mesti in sicer delovno mesto programer za ... in delovno mesto podpornik za modula denar (demeter) in DDV, vendar je za prvo delovno mesto sodišče prve stopnje ugotovilo, da za tožnika ni ustrezno, ker nima programskih znanj in izkušenj (zahteva se izobrazba računalniške smeri in programska znanja). Tožnik je po izobrazbi ekonomist in je sam pojasnil, da delovno mesto programer zanj ni ustrezno, saj se zanj zahteva računalniška izobrazba in specifična računalniška znanja, česar pa ni imel. Zato mu tožena stranka utemeljeno ni mogla ponuditi navedenega delovnega mesta kot ustrezne zaposlitve. Drugo delovno mesto - podpornik za modula denar (demeter) in DDV pa je bilo razpisano za določen čas in ga ni mogoče šteti za ustrezno zaposlitev, ki bi jo bila dolžna tožena stranka ob odpovedi ponuditi tožniku, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Podobna stališča je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v odločbah opr št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 8. 9. 2012.