Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar niti ni sporno. Tožnik namreč v tožbi ponavlja dosedanje navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine.

Ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 6. 1. 2023 obravnavala Policijska postaja Brežice (v nadaljevanju: PP Brežice), ki ga je prijela ob ilegalnem prihodu v državo iz Republike Hrvaške (v nadaljevanju: Hrvaška) na nedovoljen način in brez veljavne potne listine ali dovoljenja za vstop in prebivanje. Tožnik vložil 9. 1. 2023 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja).

3. Toženka je povzela navedbe tožnika iz prošnje in osebnega razgovora, iz katerih izhaja, da je Arabec, musliman, da ni član politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni, ni služil vojaškega roka in končal 12 razredov šole. Govori samo materni jezik - arabščino. Iz Kraljevine Maroko (v nadaljevanju: Maroko) je 22. 10. 2022 odšel v Turčijo, nato v Bolgarijo, Srbijo, Bosno in Hercegovino ter preko Hrvaške v Slovenijo. Kot ciljno državo je navedel Španijo, saj tam prebiva njegova sestra in lahko hitro pridobiš dokumente. Dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, nima. V Turčiji pri prijatelju ima potni list, osebno izkaznico v Maroku. Iz Maroka je odšel zaradi ekonomskih in socialnih razlogov. Vse življenje je živel v Maroku, kjer ima očeta, mamo, dve sestri, strice, tete in babico. V Maroku ni bil redno zaposlen, je pa delal 4 leta občasno kot pleskar tri dni na teden oziroma šest krat na mesec, vendar je premalo zaslužil in to ni bilo dovolj za preživetje. Druge zaposlitve v Maroku ni našel. Diplome ni pridobil, ker ni imel denarja, da bi plačal izobraževanje. Za ponovno opravljanje mature se ni odločil, ker je začel delati. Zato sta zanj še vedno skrbela oče in mama. Če bi imel zaposlitev, tožnik Maroka ne bi zapuščal. Glavni razlog za odhod je bil, da bi si izboljšal svoje življenje in pomagal svoji družini, da bi jim pomagal pri stroških in da bi imeli boljše življenje. Če bi ostal v Maroku, bi živel v revščini. V Maroko se ne more vrniti zato, ker je tam visoka brezposelnost in težko življenje. Od Slovenije pričakuje, da mu odobri mednarodno zaščito, da si najde zaposlitev ter delo. Tožnikovo življenje, da njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo. Za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem ni zaprosil, ker ga policisti niso prijeli.

4. Toženka je ugotovila, da tožnikova istovetnost sicer ni nesporno ugotovljena, a je verjela, da je državljan Maroka. Ugotovila je, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je svojo prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljeval s slabimi ekonomskimi in socialnimi razmerami v Maroku ter željo po boljšem življenju. Toženka je ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev države navedel revščino, težave pri pridobitvi dela in na splošno težko življenje. Teh težav toženka ni mogla obravnavati v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb toženka ni mogla povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Toženka je ugotovila, da zatrjevane ekonomske stiske oziroma težkega življenja, ki je izviral iz slabih zaposlitvenih možnosti ter slabo plačanega dela, ki ga je občasno opravljal, niso povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.). Toženka je izpostavila, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Tožnik je imel omogočen dostop do šolanja, šolal se je 12 let, spodletelo mu je le pri opravljanju mature. Ni zatrjeval, da ne bi mogel dostopati do zdravnika ali kakšnih drugih institucij ali da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je z opravljanjem občasnega dela dostopal do trga dela. Tožnik je po oceni toženke izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku ter ni izkazal, da je bil kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka, zato po oceni toženke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, ni izkazal objektivnega niti subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Toženka je ugotovila, da razlogov ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode. Toženka je po ugotovitvi, da tožnikovih težav ni moč povezati z elementi preganjanja in da institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju, tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

6. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka.

7. Tožnik meni, da toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, si tam ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje. Ponavlja svoje dosedanje navedbe, da je moral državo zapustiti zaradi težkih ekonomskih in socialnih razmer, da ni bil redno zaposlen, da je delal občasno kot pleskar, da je delal 3 dni na teden 6 krat mesečno, da so bili tudi tedni brez dela, da je iskal tudi druge možnosti za zaposlitev v Marakešu in Casablanci, a neuspešno. Poudarja, da v Maroku enostavno ni dela, da je brezposelnost visoka, da se je začel tudi izobraževati za brivca, a ni mogel pridobiti diplome, ker ni imel denarja, da bi si plačal izobraževanje. Kljub vsem naporom je zaslužil premalo za preživetje in sta zanj morala skrbeti oče in mati. Živel je v revščini. Oče je zbolel in ne dela več, mati je gospodinja in tožnik bi jima želel pomagati pri stroških in da bi imeli boljše življenje. Navaja, da država Maroko posameznikom v stiski ne pomaga. Ker je bilo nadaljnje življenje v Maroku nemogoče, tožniku ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Denar za pot si je moral izposoditi od družine in prijateljev. Poudarja, da Maroka ne bi zapusti, če bi bilo mogoče tam normalno živeti. Zato meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

_Povzetek navedb toženke_

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da so tožnikovi razlogi za odhod in vložitev prošnje za mednarodno zaščito revščina, težave pri pridobitvi dela in na splošno težko življenje. Ponavlja, da tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od razlogov preganjanja določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (veroizpoved, narodnost, rasa, politično prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini) in ni mogoče zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Toženka še ponavlja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen osebam, ki imajo ekonomske težave in reševanju le-teh, tudi s sklicevanjem na slovensko upravno-sodno prakso.

_O sodni presoji_

9. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-119/2023. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker se tožnik vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

12. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 13. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

14. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar niti ni sporno. Tožnik namreč v tožbi ponavlja dosedanje navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine. Tožbene navedbe so v bistvenem ponovitev dosedanjih navedb tožnika, do katerih se je v celoti in pravilno opredelila že toženka. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi (le) ponovil svoje dosedanje navedbe, brez konkretnih očitkov, ki bi utemeljevali tožbene razloge iz 27. člena ZUS-1. Zgolj navedba tožbenih razlogov iz 27. člena ZUS-1, brez konkretizacije očitkov, pa po presoji sodišča ne zadošča. 16. Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija ampak ponovi v tožbi, da je tožnik uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.9 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.10

17. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 10 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).