Jedro

Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe krijejo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 28. 9. 2016 in št. ... z dne 4. 4. 2016, razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik z laično pritožbo, ker se ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, pa uveljavlja vse pritožbene razloge. V času do izdaje dokončne odločbe je bil na pregledu pri osebnem zdravniku, ki ga je napotil k ortopedu. Čeprav je specialistični ortopedski izvid pridobil šele junija 2018, gre za težave, ki izvirajo iz obdobja pred dokončnostjo izpodbijane odločbe. Ker je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi mnenj invalidskih komisij, še preden je predložil ta izvid, je kršilo določbe postopka. Neutemeljeno ni pridobilo dopolnilnega mnenja invalidske komisije. Smiselno bi bilo, da bi bil ta dokazni predlog štet kot predlog za postavitev sodnega izvedenca, zato zavrnitev tega dokaznega predloga krši načelo kontradiktornosti in pravičnega sojenja. Sodišče prve stopnje bi ga moralo po materialnem procesnem vodstvu pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga. Ni poskrbelo, da bi se navedla vsa odločilna dejstva, dopolnile nepopolne navedbe in ponudili dokazi. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje ter povračilo stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Izpodbijana sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in utemeljenimi pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja predvsem naslednje.

5. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe, je za odločitev v tej zadevi edino odločilno, da tožnik, pri katerem tudi sicer invalidnost v predsodnem niti sodnem postopku ni bila ugotovljena, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi izpolnil pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Že iz tega razloga dopolnilno mnenje invalidske komisije, še manj sodno izvedensko mnenje, za razjasnitev pravno relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi nista bili potrebni in ju sodišče prve stopnje utemeljeno ni pridobilo. Predlog za pridobitev sodno izvedenskega mnenja tudi sicer sploh ni bil podan. Predloga za pridobitev dopolnilnega mnenja invalidske komisije namreč ni mogoče šteti kot predlog za postavitev sodnega izvedenca, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik.

6. Ker je po ustaljeni sodni praksi2 obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan ter tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe, izvid ortopeda iz junija 2018, ki je torej izdan šele skoraj dve leti po dokončnosti izpodbijane odločbe 28. 9. 2016, za odločitev v tej zadevi ne more biti pravno relevanten. Zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz predhodno navedenih razlogov ni podana. Nobene potrebe pa tudi ni bilo, da bi sodišče skladno z načelom odprtega sojenja iz 285. člena ZPP tožnika pozivalo k dopolnitvi dokaznih predlogov.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2), ki v 69. členu določa splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti, v 42. členu pa pogoj minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če je invalidnost posledica bolezni, zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti in ni vključen v obvezno zavarovanje, pridobi le, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. To pravico pa, med drugim tudi na temelju I. kategorije invalidnosti, če je vzrok za njen nastanek bolezen, lahko pridobi le, če izpolnjuje minimalni pogoj pokojninske dobe, določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Torej da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Že ta pogoj pa v obravnavi zadevi ne more biti izpolnjen.

8. Tožnik, ki je rojen 7. 7. 1965 in ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje celo sam ugotavlja.

9. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči4, s pritožbo ni uspel, se stroški pritožbe krijejo iz proračunskih sredstev Delovnega sodišča v Celju (165. v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Na primer VIII Ips 82/2014. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Odločba BPP 8/2018 z dne 31. 1. 2018.